Jedro

Povsem nepomembno oziroma vseeno je, ali oškodovanec umakne predlog sam (prvi odstavek 57. člena ZKP) ali pa se zaradi njegove pasivnosti po zakonu šteje, da je predlog umaknil (prvi odstavek 244. člena ZKP), posledica je v vsakem primeru enaka in to je izguba pravice ponovno podati predlog (tretji odstavek 57. člena ZKP), slednji pa je pri predlagalnih deliktih procesna predpostavka za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP).

Izrek

Pritožba pooblaščencev oškodovanca kot tožilca B. K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog oškodovanca kot tožilca B. K., datiranega dne 7. 10. 2020, vloženega po pooblaščencu Odvetniški pisarni P.L.& J.d.o.o., zoper obdolženega M. K., zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 3. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, zavrglo.

2. Zoper sklep so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca, navajajo, da zaradi absolutne bistvene kršitve kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in utemeljena s prepričljivimi razlogi, ki jim višje sodišče v celoti pritrjuje. Glede na podatke kazenskega spisa je sodišče prve stopnje primarno pravilno ugotovilo, da oškodovanec kot tožilec B. K. na narok, razpisan v fazi posameznih preiskovalnih dejanj za dne 30. 7. 2020, ni pristopil, čeprav je bil v redu povabljen, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, kljub izrecnemu opozorilu na posledice neopravičenega izostanka. Na podlagi tako ugotovljenih relevantnih okoliščin je ob sklicevanju na pravno podlago prvega odstavka 244. člena ZKP, po katerem se neopravičen izostanek oškodovanca v primeru obravnave predlagalnega delikta šteje, da je predlog za pregon umaknil in se kazenski postopek za to dejanje s sklepom ustavi, če se je že začel, ter določbo tretjega odstavka 57. člena ZKP, po kateri je umik predloga za pregon nepreklicen, pravilno sklepalo, argumentiralo in zaključilo, da gre za okoliščino, ki izključuje kazenski pregon.

5. Drugačne pritožbene navedbe pooblaščencev, po katerih določba prvega odstavka 244. člena ZKP ne daje pravne podlage za zavrženje obtožnega predloga oškodovanca, kadar ta prevzame pregon kot tožilec, in da takšen zaključek sledi tudi upoštevaje 60. člen ZKP, po presoji višjega sodišča niso utemeljene. Z vložitvijo kazenske ovadbe oziroma predloga za kazenski pregon obdolženca, je namreč oškodovanec sprožil aktivnosti sodišča (čeprav se z opravo posameznih preiskovalnih dejanj kazenski postopek še ni začel), potem pa v nadaljevanju z neopravičenim izostankom iz naroka, ki se po prvem odstavku 244. člena ZKP šteje za umik predloga, konkludentno in jasno izrazil, da nima več interesa za kazenski pregon obdolženca. Povsem nepomembno oziroma vseeno je, ali oškodovanec umakne predlog sam (prvi odstavek 57. člena ZKP) ali pa se zaradi njegove pasivnosti po zakonu šteje, da je predlog umaknil (prvi odstavek 244. člena ZKP), posledica je v vsakem primeru enaka in to je izguba pravice ponovno podati predlog (tretji odstavek 57. člena ZKP), slednji pa je pri predlagalnih deliktih procesna predpostavka za pregon (prvi odstavek 52. člena ZKP). Potrebno je namreč izhajati iz namena zakonske ureditve glede potrebnega (pravočasnega) predloga oškodovanca za pregon storilcev predlagalnih deliktov, ko je torej izvedba kazenskega postopka v celoti odvisna od volje oziroma interesa oškodovanca.

6. Povzetemu stališču višjega sodišča pritrjuje tudi argumentacija, da je logično, čeprav zakon tega ne določa, da oškodovanec, ki je umaknil predlog za pregon, zaradi česar je državni tožilec umaknil obtožbo, ne more nato pregona prevzeti kot subsidiarni tožilec1. Takšno stališče je po presoji višjega sodišča potrebno uporabiti tudi za obravnavani primer, saj bi v nasprotnem primeru sedaj obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, potem, ko se je zaradi njegove opustitve odzivu vabila sodišča na narok štelo, da je predlog za kazenski pregon obdolženca umaknil, pomenil izvotlitev oziroma zaobid določb ZKP glede potrebnega predloga in aktivnosti oškodovanca v postopku. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam pooblaščencev, da se z obtožnim predlogom oškodovanca kot tožilca uvaja nov kazenski postopek, neodvisen od tistega, ki ga je na oškodovančev predlog vodil državni tožilec.

7. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na možnost ustavitve kazenskega postopka, pa za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nimajo nobenega relevantnega vpliva, saj sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o ustavitvi kazenskega postopka, temveč je obtožni predlog oškodovanca kot tožilca na podlagi citiranih določb ZKP zavrglo.

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana. Ker pritožba pooblaščencev glede odločilnih dejstev in okoliščin obravnavane zadeve ne vsebuje ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, je slednje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 133, točka 5 komentarja k 57. členu.