Jedro

Revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, je nepopolna. Po 377. člena ZPP revizijsko sodišče nepopolne revizije zavrže s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen ZPP) že sodnik prve stopnje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo, vloženo pri Delovnem sodišču v Kopru dne 30.11.1995, zahtevala od tožene stranke zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja nadomestilo plače v znesku 3,320.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od 28.11.1995. Z zadnjo pripravljalno vlogo z dne 19.05.2000 je zaradi poravnave terjatve s strani tožene stranke v skupnem znesku 4,181.602,50 SIT, terjala plačilo zneska 2,205.975,20 SIT, z zamudnimi obrestmi od 28.07.1997 dalje. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je toženo stranko zavezalo k plačilu 254.170,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.07.1997 dalje do plačila in sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je tožena stranka iz naslova glavnice in obresti dne 23.10.1995 plačala tožnici 3,515.381,90 SIT. Upoštevaje določbo 313. člena ZOR, je zaradi vštetja zamudnih obresti v odplačilo dolga znašala neplačana glavnica še 1,363.145,22 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.10.1995 dalje, ki jih je tožena stranka poravnala s plačilom zneska 1,067.117,70 SIT dne 12.12.1996 in dne 28.07.1997 še 599.202,70 SIT. Ob vrstnem redu vračunanja, kot je določen v 313. členu ZOR, je sodišče razsodilo, da dolguje tožena stranka tožnici še 254.170,30 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.07.1997 dalje (1. odstavek izreka). Pri svoji presoji se je oprlo tudi na ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka po nalogu tožnice v smislu določila 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami - ZZZPB) vrnila pristojnemu zavodu za zaposlovanje nadomestilo, ki ga je tožnica prejemala v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ker je v vtoževanem znesku 2,205.975,29 SIT vsebovan tudi obračun zamudnih obresti na del plače, ki je bil tožnici mesečno izplačevan v obliki nadomestila plače iz naslova brezposelnosti, je višji zahtevek (?) zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka revizijo iz vseh razlogov po 370. členu ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge in prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj njuni sodbi nimata razlogov o tem, v čem naj bi obstajali elementi prevzema izpolnitve po 453. členu ZOR. Sodišče druge stopnje je tudi prezrlo, da zmanjšanje obveznosti tožene stranke do tožnice, ni sporno, tožeča stranka nasprotuje zgolj načinu obračuna. O tem pa v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Obe sodišči sta tudi zmotno uporabili določbo 453. člena ZOR, saj za prevzem izpolnitve ni obstajala nobena pravna podlaga, zato je bila tožena stranka s poseganjem v razmerje med tožnico in zavodom, neupravičeno obogatena za približno 2,000.000,00 SIT. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, če jo ne bo samo ustrezno spremenilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02 - ZPP).

Revizija ni popolna.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi so pooblastila sodišča in strank omejena in v zakonu natančno določena. Smiselna uporaba drugih določb ZPP je dovoljena le v obsegu, ki ga ZPP za posamezno izredno pravno sredstvo posebej predvideva.

Po 2. odstavku 367. člena ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000,00 SIT. ZPP se uporablja za vse zadeve, v katerih je bila prvostopenjska odločba izdana po uveljavitvi tega zakona. Zakon je začel veljati 14.07.1999, sodba prve stopnje v tej zadevi je bila izdana dne 05.06.2002. Tožeča stranka v reviziji ni navedla zneska, za katerega šteje, da ji je bil prenizko prisojen. V uvodu revizija ni navedla vrednosti izpodbijanega dela, tega ne vsebuje tudi izrek pod točko 2 sodbe sodišča prve stopnje. Z zahtevo, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, tožeča stranka nalaga vrhovnemu sodišču tudi obveznost, da oceni vrednost izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje. Tega pa revizijsko sodišče ne sme storiti. Po 371. členu ZPP sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem sicer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava, vendar ta preizkus zajema le izpodbijani del. Revizijsko sodišče nima zakonskega pooblastila za presojo celotne odločitve.

Če pa je tako, revizijsko sodišče ugotavlja, da je revizija, v kateri ni navedena vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe, nepopolna revizija. Zastavlja se vprašanje, ali je treba v takšnem primeru pozvati vlagatelja revizije, da revizijo v določenem roku dopolni. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ne. V revizijskem postopku je ravnanje z nepopolno vlogo (revizijo) drugače urejeno.

Največ obveznosti pri ravnanju z nepopolnimi vlogami ima prvostopenjsko sodišče po 108. členu ZPP. Zahtevati mora od stranke, da vlogo popravi ali dopolni, če ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Nepopolnost vloge je določena v 2. odstavku 105. člena ZPP in velja za vloge, ki jih stranke pošiljajo sodišču v prvostopenjskem postopku. V pritožbenem postopku je obveznost sodišča manjša, ker je pojem nepopolne pritožbe bistveno ožji. Po 1. odstavku 336. člena ZPP je nepopolna samo tista pritožba, ki ni podpisana oziroma tista, iz katere ni mogoče ugotoviti, katera sodba se izpodbija. Samo z njo sodišče ravna tako, kot z nepopolnimi vlogami. Ta določba se po 383. členu ZPP smiselno uporablja tudi v revizijskem postopku. Za takšen primer v obravnavani zadevi ne gre. Sodišče bi zato smelo ravnati enako le, če bi za to imelo podlago v specialni določbi ZPP. Takšne določbe ZPP ne vsebuje.

Sicer pa je navedeno strogost, ki ima svojo podlago v Ustavi Republike Slovenije (pravica do dvostopenjskega sojenja - 25. člen), zakonodajalec omilil na drug način. Po 3. odstavku 86. člena ZPP lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Revizijsko sodišče ugotavlja, da takšna ureditev nudi dovolj garancij za vložitev popolnih revizij in s tem takšno varstvo strank, da posebne določbe v zvezi z nepopolnimi revizijami niso potrebne. Takšno pravno mnenje je bilo sprejeto tudi na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 in objavljeno v Pravnih mnenjih VS RS I/2002. Po 377. členu ZPP revizijsko sodišče nepopolno revizijo zavrže s sklepom, če tega ni storil v mejah svojih pravic (374. člen) že sodnik sodišča prve stopnje. Ker tega sodnica sodišča prve stopnje ni storila, je revizijo zavrglo revizijsko sodišče. Izrek o revizijskih stroških tožeče stranke je zajet v izreku o zavrženju revizije (1. odstavek 163. člena ZPP).