Jedro

Izgubljeni dobiček je le znesek, ki ostane po plačilu vseh stroškov, saj le ta znesek lahko predstavlja povečanje premoženja.

Izgubljeni prihodek ni pravno priznana škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek (1.) za plačilo odškodnine v znesku 39.602,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 6. 2004 do plačila in (2.) za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, (II.) tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 2.838,55 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke skupaj s stroškovnimi posledicami oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje skupaj s stroškovnimi posledicami. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje škodo, ki naj bi ji nastala, ker tožena stranka ni z njo kot koncesionarjem sklenila pogodbe za dimnikarske storitve zaključnega čiščenja v kotlovnici P., pri čemer ni sporno, da je tožena stranka upravnik kotlovnice in ne njen uporabnik. Pri tem tožeča stranka trdi, da gre za škodo v obliki izgubljenega dobička. Tožeča stranka tako meni, da je obstajala dolžnost tožene stranke, da z njo sklene pogodbo o teh dimnikarskih storitvah, sklenila pa jo je s tretjo osebo, ki ni imela koncesije za opravljanje dimnikarskih storitev na območju K. Sodišče prve stopnje je tako pravilno opredelilo pravno podlago tožbenega zahtevka.

6. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti izpolnjeni štirje elementi: prepovedano ravnanje, pravno priznana škoda, odgovornost za nastalo škodo in vzročna zveza med prepovedanim ravnanjem in nastalo škodo. Čim manjka eden od elementov, je zahtevek neutemeljen. To pa pomeni, da v primeru, da sodišče ugotovi, da ni podan eden od elementov odškodninske odgovornosti, ni nobene potrebe, da ugotavlja še ostale elemente in se do njih opredeli. V konkretnem primeru glede na stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za vtoževani zahtevek in da tudi ni izkazana višina zahtevka, ni bilo nobene potrebe, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s tem, ali je tožeča stranka sploh imela veljavno koncesijo za opravljanje teh storitev. To vprašanje glede na stališče sodišča prve stopnje ni bilo pomembno za odločitev, s takimi (pravno nerelevantnimi) vprašanji pa se sodišču nikoli ni treba ukvarjati, čeprav je morda tožeča stranka pričakovala od sodišča prve stopnje tudi razrešitev tega vprašanja. Pri tem ne gre za izgovor sodnice sodišča prve stopnje, da se v zadevi pravno ne opredeli, temveč gre za vprašanje procesne ekonomije in potrebnosti ukvarjanja z določenimi vprašanji, da bi se lahko sprejela pravilna odločitev o tožbenem zahtevku.

7. Tudi višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da višina zahtevka ni izkazana. Iz navedb tožeče stranke je jasno, da ne razlikuje med izgubljenim prihodkom in izgubljenim dobičkom. Prihodek je znesek, ki ga nekdo prejme, kaj pa je izgubljeni dobiček, pa določa zakon – v konkretnem primeru Obligacijski zakon (v nadaljevanju OZ). Po 132. členu OZ je ena od oblik pravno priznane škode tudi izgubljeni dobiček kot škoda, nastala zaradi preprečitve povečanja premoženja. Po 3. odstavku 168. člena OZ se za oceno izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Za primer kršitve pogodbe je pomemben izgubljeni dobiček, ki bi ga dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možno posledico kršitve glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (1. odstavek 243. člena OZ). To pa pomeni, da je izgubljeni dobiček le znesek, ki ostane po plačilu vseh stroškov, saj le ta znesek lahko predstavlja povečanje premoženja.

8. Tudi ocena, da je zahtevek tožeče stranke pretiran, je povsem upravičena. Ob dejstvu, da tožeča stranka ni konkretno navedla, po katerih postavkah cenika je sploh izračunala prihodek, ki bi ga lahko utemeljeno pričakovala, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je pomembno tudi dejstvo, da tožeča stranka za čiščenje kotlovnice P. ob opravljenih čiščenjih niti ni zaračunavala cen po ceniku. Bivši direktor tožeče stranke R. D. je namreč jasno izpovedal, da je tožeča stranka toženi stranki storitve zaračunavala po opravljenih urah, ne pa po ceniku, saj bi bili zneski čiščenja sicer zelo visoki, tako da je bilo zaračunavanje po opravljenih urah najbolj pošteno. To pa pomeni, da ob običajnem teku stvari in običajnih dogovorih tožeča stranka ni mogla pričakovati niti prihodka v taki višini, kot jo zatrjuje. Pri tem je na pomanjkljivosti glede izračuna višine izgubljenega dobička ves čas postopka opozarjala že tožena stranka, zato ni bilo nobene potrebe, da bi na kaj takega posebej opozarjalo še sodišče prve stopnje. Materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) je namreč potrebno zato, da bi se preprečilo, da kakšna vprašanja, ki so pomembna za odločitev, ne bi ostala spregledana. Čim na to opozori že nasprotna stranka, ni potrebe, da bi se s tem ukvarjalo še sodišče, saj ima vsaka stranka tudi dolžnost, da navede dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP).

9. Tako ni dvoma, da iz predloženih dejstev in dokazov sploh ni mogoče ugotoviti, koliko bi znašal že utemeljeno pričakovani prihodek tožeče stranke, pri čemer je iz izpovedi takratnega direktorja tožeče stranke tudi razvidno, da prihodek zagotovo ne bi bil tak, kot bi sicer izhajal iz cenika. Prav tako je iz navedb tožeče stranke razvidno, da je znesek zvišala tudi za 30 % pribitek za zaključek dela v industriji, čemur je tožena stranka odločno in večkrat oporekala, pri tem pa je bivši direktor tožeče stranke jasno izpovedal, da ta kotlovnica ne spada med kotlovnice industrijskih obratov. Dokazi tožeče stranke tako niso potrdili že zneska, ki naj bi ga tožeča stranka utemeljeno pričakovala kot plačilo za opravljeno delo, osnovni znesek pa se zagotovo ne bi zvišal še za pribitek za dela v industriji. Ob takem dejanskem stanju pa je ocena sodišča prve stopnje, da je zahtevek po višini pretiran, povsem upravičena in pravilna.

10. Manjkajo pa tudi navedbe in dokazi glede stroškov, ki bi tožeči stranki nastali, če bi dejansko sama opravila dimnikarske storitve v kotlovnici P. Tožeča stranka je namreč upoštevala le odbitek v višini 5 % materialnih stroškov. Pri tem pa je sama navedla (tudi v pritožbi), da gre za delovno zelo dolgotrajna in intenzivna opravila, največji del stroškov pa nastane kot strošek dela. To pa pomeni, da stroškov zagotovo ne bi imela le 5 %, temveč bi bili ti bistveno višji. Plače delavcem bi namreč morala zagotoviti, pa naj je dela opravila ali ne. Zato bi se njen prihodek (zaslužek) za plače delavcem zmanjšal tudi v primeru, da bi dela opravila. Izgubljeni dobiček pa je le tisti znesek, ki bi ji ostal po plačilu vseh stroškov, tudi plač delavcem, pa tudi po plačilu drugih fiksnih stroškov – omenila je stroške avtomobilov. Kolikšen je znesek vseh teh stroškov, pa tožeča stranka kljub ugovorom tožene stranke ni opredelila, zato njen izgubljeni dobiček sploh ni izračunljiv.

11. Navedbe tožeče stranke so bile tako kljub ugovorom tožene stranke tako pomanjkljive, da ni bilo mogoče ugotoviti niti tega, koliko bi znašal pričakovani prihodek ob običajnem teku stvari, prav tako pa tudi ni bilo mogoče ugotoviti, koliko bi sploh znašali njeni stroški, ki vplivajo na zmanjšanje prihodka. Šele razlika teh zneskov pa bi predstavljala izgubljeni dobiček kot pravno priznano škodo. Ponovno je treba poudariti, da izgubljeni prihodek ni pravno priznana škoda.

12. Navedeno pa pomeni, da tožeča stranka kljub ugovorom tožene stranke ni izkazala nobene od predpostavk za izračun izgubljenega dobička. S tem pa se izkaže, da višine škode na podlagi njenih navedb sploh ni mogoče ugotoviti in izračunati – tega ne bi mogel storiti niti morebitni izvedenec, saj tudi ta za izračun izgubljenega dobička potrebuje podatke, ki jih mora zagotoviti tožeča stranka že v okviru trditvenega bremena, ki pa ga v tem postopku ni zmogla. Glede na pritožbene navedbe je bila tako izpodbijana sodba sodišča prve stopnje očitno res presenečenje za tožečo stranko. Vendar pa v tem primeru ni mogoče govoriti o prepovedani sodbi presenečenja, saj je v obravnavanem primeru ta le posledica opustitev tožeče stranke, ki ni upoštevala, kaj je sploh pravno priznani izgubljeni dobiček in kateri parametri vplivajo na njegovo višino.

13. S tem pa se izkaže, da manjka ena od predpostavk za priznanje odškodnine, saj njene višine ni mogoče ugotoviti oziroma oceniti. Zato ni pomembno, ali so podani ostali elementi odškodninske odgovornosti in je zato odveč tudi pretresanje, ali je tožena stranka pasivno legitimirana za vtoževano škodo, zato se višje sodišče s tem ni ukvarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, višje sodišče pa je odgovarjalo le na pritožbene trditve, ki so pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine z zamudnimi obrestmi (353. člen ZPP).

15. Pri tem višje sodišče še poudarja, da so povsem brez potrebe in odveč pripombe tožeče stranke na račun sodnice sodišča prve stopnje, tožeča stranka niti ni pojasnila, v čem naj bi pripomogle k odločitvi višjega sodišča. Kljub razumevanju, da tožeča stranka z izidom pravde ni zadovoljna, si višje sodišče pri odločanju s takimi pripombami ni moglo pomagati in na njegovo odločitev tudi niso vplivale.

16. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj tožeča stranka z zahtevkom ni uspela (154. člen ZPP). Tožeča stranka pri tem opredeljeno nasprotuje zgolj priznanju povračila stroškov za sestavo predloga za izločitev sodnice. Tožena stranka je s tem predlogom uspela, gre pa za stroške, ki so nastali med pravdnim postopkom in zaradi tega postopka (151. člen ZPP) in so se tako izkazali tudi kot stroški, potrebni v smislu 155. člena ZPP. Zato je višje sodišče potrdilo tudi ta del izpodbijane sodbe (2. točka 365. člena ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, zato ti njeni stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.