Jedro

Psihiatrični pregled obdolženca sme sodišče odrediti zaradi suma, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja njegova prištevnost okrnjena ali ker se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka, ne pa da bi se ugotavljalo, zakaj je obsojenec v predkazenskem postopku in pred preiskovalno sodnico (po navedbah obrambe) neresnično izpovedoval.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 4. 2014 spoznalo obtoženega M. R. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B) ter mu izreklo kazen štiri leta zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 30. 7. 2013 dalje ter denarno kazen v znesku 2.000,00 EUR; po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1B je obtožencu odvzelo zaseženo drogo (1000,14 gramov kokaina) in osebno vozilo znamke Peugeot 307, na podlagi določbe 73. člena KZ-1B pa tudi dva mobilna telefona in navigacijsko napravo. Obtoženca je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10. 9. 2014 pritožbama obtoženca in njegove zagovornice delno ugodilo in obtožencu kazen znižalo na dve leti zapora ter razveljavilo odločbo o denarni kazni, v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 3. 10. 2014, 3. 11. 2014 in 11. 1. 2015, zaradi kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da se mu ne vzame osebno vozilo in mobilni telefon Nokia. V zahtevi navaja, da bi mu morala policija ob odvzemu prostosti postaviti zagovornika v interesu pravičnosti, da se je preiskava njegovega vozila opravljala brez odredbe sodišča, da je bil dne 30. 7. 2013 zaradi trajne in duševne motnje prestrašen, zato je bila njegova prisebnost opazno zmanjšana in bi moralo sodišče odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke; da odvzem vozila ni utemeljen, ker avto ni bil posebej predelan, sam pa ni vedel za paket v sovoznikovem sedežu; da mu je vse podtaknil A., da ni dokazano, da je v avtu vozil kokain, nikakor to ni bil čisti kokain.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da navedbam v zahtevi ni mogoče pritrditi. Obsojeni vsebinsko ponavlja navedbe, ki jih je podal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in na katere je v celoti odgovorilo že sodišče druge stopnje pri reševanju pritožbe obsojenca in njegove zagovornice. Nestrinjanje z zaključki sodišča vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je zadostno pozornost namenilo tudi okoliščini, ali je obsojenec vedel, da v svojem vozilu prevaža prepovedano drogo ter svojo odločitev v zvezi s temi okoliščinami ustrezno obrazložilo; višje sodišče pa je v točki 9 izpodbijane sodbe navedlo, da se skladno z določbo petega odstavka 186. člena KZ-1B prevozna sredstva uporabljena za prevoz in hrambo droge odvzamejo tudi, če je njihov lastnik vedel ali bi mogel vedeti, da bodo prevozna sredstva uporabljena v ta namen. Obsojenec seznanjen z odgovorom državne tožilke, se je o odgovoru izjavil v vlogi z dne 20. 11. 2014. B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Glede na vsebino obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev.

6. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do zagovornika v predkazenskem postopku. Iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 31. 7. 2013 (list. št. 22-26) izhaja, da je bil obsojenec poučen o pravici do zagovornika ter je izjavil, da si zagovornika ne bo vzel; pred zaslišanjem pred preiskovalno sodnico dne 1. 8. 2013 pa je bila obsojencu s sklepom predsednika sodišča določena zagovornica po uradni dolžnosti, ki je bila pri njegovem zaslišanju tudi navzoča. Ker se je obsojenec pravici do zagovornika v predkazenskem postopku odrekel, navedbam o kršitvi pravice do zagovornika ni moč pritrditi.

7. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila preiskava njegovega vozila opravljena nezakonito, brez odredbe sodišča, s čimer nakazuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Enako kršitev je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljala tudi obsojenčeva zagovornica. Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, ki je ob ugotovitvi, da je bil pregled vozila dne 30. 7. 2013 opravljen skladno z določbo 27. člena Zakona o carinski službi, preiskava vozila dne 31. 7. 2013 pa skladno z odredbo preiskovalnega sodnika, obrazloženo zavrnilo to pritožbeno navedbo obrambe (sodba sodišča druge stopnje točke 8-11).

8. Z navedbami, da sodišče ni ugodilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno nakazuje kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obramba izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom predlagala, da bi izvedenec (glede na obsojenčevo zdravstveno dokumentacijo) podal mnenje o tem, kako je bil obsojenec dovzeten za postopanje policije proti njemu in nagovarjanje policistov, ker da je obsojenec v postopku pred policijo in ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico storitev kaznivega dejanja lažno priznal zato, ker je bil psihično popolnoma nemočen.

9. Psihiatrični pregled obdolženca sme sodišče odrediti iz razlogov po prvem odstavku 265. člena ZKP, to je zaradi suma, da je bila ob storitvi kaznivega dejanja njegova prištevnost okrnjena ali ker se zaradi svojega duševnega stanja ne more udeleževati kazenskega postopka. Teh razlogov ob podanem dokaznem predlogu za postavitev izvedenca psihiatra, niti v pritožbi, obramba ni zatrjevala, temveč (kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje) naj bi se z izvedencem psihiatrom ugotavljalo, zakaj je obsojenec v predkazenskem postopku in pred preiskovalno sodnico (po navedbah obrambe) neresnično izpovedoval, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča z zavrnitvijo predloga obrambe za postavitev izvedenca psihiatra obsojenčeva pravica do obrambe ni bila prekršena. Sodišče mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje narediti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP) in v razlogih sodbe določno navesti katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Takšno obrazloženo presojo obsojenčevega zagovora ter vseh izvedenih dokazov in razlogov iz katerih ni bilo ugodeno predlogu za izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrične stroke, je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi podalo (sodba sodišča prve stopnje točke 5-9 in 11-12, sodba sodišča druge stopnje točke 5-8).

10. Težišče navedb obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko obsojenec navaja, da ni dokazov, da je v avtu vozil kokain, da ni ugotovljeno kakšne čistosti je ta kokain bil, da ni vedel, da je v avtu droga, da na prevoz droge ni pristal in da zato ni bilo zakonskih pogojev za odvzem vozila, predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokaznimi zaključki sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi glede očitanega mu kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedano drogo po prvem odstavku 186. člena KZ-1B. S ponavljanjem svojega (na glavni obravnavi spremenjenega) zagovora, da za drogo v vozilu ni vedel, katerega sta v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo zavrnili sodišči prve in druge stopnje ter s podajanjem svoje ocene izvedenih dokazov, obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje. S tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Z odvzemom vozila po določbi petega odstavka 186. člena KZ-1B, ki je posledica obsodbe za kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedano drogo, pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi tudi ni prekršilo določb kazenskega zakona.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je obsojenec nakazoval v zahtevi za varstvo zakonitosti, le-ta pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Ker je obdolženec invalidsko upokojen, oče treh otrok, ga je sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj bi bilo lahko s plačilom le-te ogroženo njegovo preživljanje ali vzdrževanje njegovih otrok.