Up-50/01

24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1456/99 z dne 18. 10. 2000 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 305/99 z dne 20. 5. 1999 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 1456/99 z dne 18. 10. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. P 305/99 z dne 16. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo pritožbo ustavnega pritožnika zoper sodbo Okrajnega sodišča v Kopru, ki je odločilo, da je svoji nekdanji pooblaščenki - odvetnici dolžan plačati odvetniške stroške za zastopanje (v pravdni zadevi pod št. P 132/92 in nepravdni zadevi št. R 73/92). Višje sodišče v Kopru pa je z izpodbijanim sklepom zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je sicer odločilo, da mora ustavni pritožnik (poleg takse za pritožbo) plačati še taksni opomin v višini 3000 SIT.

2.Ustavni pritožnik očita sodiščema prve in druge stopnje nepošteno sojenje, pri čemer naj bi obe sodišči spregledali njegove trditve, da je pooblaščenka zastopala pet sospornikov in je s strani preostalih sospornikov že bila poplačana za svoje celotno delo, da pooblaščenka ustavnemu pritožniku ni nikoli izdala računa za opravljeno delo in da je z nestrokovnim delom prispevala k zmanjšanju priznanih stroškov v zadevah, v katerih ga je zastopala skupaj z ostalimi sosporniki. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo upoštevati, da je pritožnik v tej pravdi uspel s svojo pritožbo z dne 3. 6. 1996 ter mu priznati te stroške. V oceni sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila dokazana krivda za neuspeh v zastopanju, vidi pritožnik pristranskost tega sodišča. Pritožnik zatrjuje, da izpodbijana sodba Višjega sodišča nima razumne pravne utemeljitve in jo je zato mogoče označiti za samovoljno in arbitrarno.

3.Ustavni pritožnik izpodbija tudi sklep Višjega sodišča v Kopru, s katerim je to sodišče zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o odmeri sodne takse za opomin.

B.Zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo njegovih pritožbenih razlogov in da je napačno uporabilo materialno pravo.

4.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi odločbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

5.Trditev o pristranskosti sodišča prve stopnje, kar bi sicer lahko pomenilo kršitev pravice do poštenega sojenja, ki izhaja iz 23. člena Ustave, pritožnik utemeljuje z navedbo, da je krivda pooblaščenke za neuspeh v pravdi št. P 132/92 dokazana, kar bi moralo sodišče upoštevati. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ni razlog, s katerim bi lahko utemeljevali kršitev pravice do poštenega sojenja. Glede na navedeno ustavni pritožnik te zatrjevane kršitve ni izkazal. Druge trditve ustavnega pritožnika pa so po svoji naravi take, da jih je Ustavno sodišče presojalo v okviru morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Očitek pritožnika, da sta Višje sodišče in sodišče prve stopnje pri odločanju spregledali njegove navedbe bi, bil lahko upošteven z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te ustavne določbe namreč izhaja tudi zahteva, da se sodišče z navedbami stranke seznani ter da se do njih, kolikor so dopustne in za odločitev v zadevi pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeli. Upoštevati pa je treba, da se sodišče ni dolžno opredeliti do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso pomembne, ter do tistih, ki so očitno neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je do pomembnih navedb ustavnega pritožnika opredelilo. Odgovorilo je tudi na pritožnikove navedbe o krivdi pooblaščenke za delni neuspeh v pravdi, v kateri ga je zastopala. Sodišče prve stopnje je ustavnemu pritožniku tudi pojasnilo, da so pravdni stroški, ki jih je sodišče priznalo v pravdi št. P 132/92 v ustreznem delu priznani njemu in da nimajo vpliva na njegove obveznosti do pooblaščenke. Višje sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s podlago in višino sporne terjatve in to svoje stališče tudi razumno obrazložilo. Navedba, da sodišči nista upoštevali njegovega uspeha s pritožbo z dne 3. 6. 1996 pri priznavanju stroškov pooblaščenki, za ustavnosodno presojo ni pomembna. Glede na vse povedano kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni izkazana.

7.Glede dela ustavne pritožbe, s katerim se izpodbija odločitev sodišča o odmeri sodne takse za opomin v višini 3000 SIT, Ustavno sodišče ugotavlja, da po drugi alineji drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) nista izpolnjena pogoja za sprejem pritožbe v obravnavo. Po navedeni določbi ZUstS Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Odločitev sodišč o plačilu 3000 SIT, glede na višino tega zneska, ne more povzročiti pritožniku pomembnejših posledic, v obravnavanem primeru pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja ustavnopravnega pomena.

8.Ker z izpodbijanima sodbama pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče pritožbe ni sprejelo v obravnavo. V delu, ki se nanaša na izpodbijana sklepa, pa Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker nista izpolnjena pogoja iz druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno.

Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger