Jedro

Z navedbo zgolj ene od okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri presoji obdolženčeve begosumnosti, zagovornik podaja presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 21.06.2002 na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženega G.B. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še po vložitvi obtožnice. Višje sodišče v Celju je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbe obdolženega G.B. in njegovih zagovornikov kot neutemeljene.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčev zagovornik V.C. dne 15.07.2002 zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, podrejeno pa ju spremeni tako, da obdolženemu pripor odpravi ali da napadena sklepa spremeni ter obdolžencu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Vrhovna državna tožilka B.B. v mnenju, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obdolženega G.B. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da so razlogi izpodbijanega pravnomočnega sklepa v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu, hkrati pa tudi to, da napadena pravnomočna odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je v razlogih izpodbijane pravnomočne odločbe navedlo, da je zoper obdolženega G.B. uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 127. člena in 26. členom KZ, torej enega najhujših kaznivih dejanj, za katerega je predpisana kazen najmanj 10 let ali zapor do 30 let, in nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Prav tako je povedalo, da je obdolženec kljub temu, da ni bil zaposlen, razpolagal z večjimi sredstvi in na ta način pokazal, da je sposoben priti do denarja in sredstev za preživljanje ter da bi na enak način lahko prišel do denarja tudi v primeru pobega iz države. Svoj sklep o obdolženčevi begosumnosti je oprlo tudi na ugotovitev, da niso podane okoliščine (nima zakonske partnerice ali otrok, prebiva pri starših in je brez zaposlitve), ki bi kazale, da so obdolženčeve vezi na okolje, v katerem živi, tako trdne, da v primeru odprave pripora ne bi pobegnil in s tem onemogočil potek kazenskega postopka. Sklepanju, ki se opira na take razloge, ni mogoče odreči razumne presoje.

Sodišče je tako zavzelo tudi pravilno stališče, da z milejšimi ukrepi obdolženčeve navzočnosti ni mogoče zagotoviti in da je zato podaljšanje pripora neogibno potrebno za potek postopka. Izpodbijana pravnomočna odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in so zato nasprotne navedbe v zahtevi neutemeljene.

Zahteva tudi navaja, da je podano direktno nasprotje med navedbami v obtožnici o obdolženčevem slabem premoženjskem stanju in ugotovitvami v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da so obdolženčeve gmotne razmere dobre. Če je obdolženčevo premoženjsko stanje tako, kot je ugotovljeno v napadeni odločbi, to po vložnikovem mnenju pomeni, da obdolženec ni utemeljeno sumljiv storitve očitanih kaznivih dejanj, in da je izpodbijani pravnomočni sklep zato nezakonit. Tudi to nasprotje, zatrjevano v zahtevi, ni podano. Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa navedlo, da je G.B., po poklicu avtomehanik, brez redne zaposlitve in da naj bi se ukvarjal z nastopi po lokalih kot slačifant. Po navedbah prič naj bi bil obdolženec dobro finančno založen in dajal vtis premožnosti ter čezmernega trošenja. Na podlagi teh okoliščin je sklepalo, da so (bile) gmotne razmere obdolženca, kljub brezposelnosti, ugodne. Vendar pa je treba tak zaključek razlagati tudi v povezavi z okoliščinami, ki jih je o obdolženčevih premoženjskih razmerah navedlo pritožbeno sodišče. To pa je poudarilo, da je obdolženčevo razpolaganje z večjimi sredstvi treba presojati z vidika njegovih sposobnosti priti do denarja, razvidnih iz podanega zagovora, ob upoštevanju dejstva, s kakšnimi posli se je ukvarjal, da je prišel do denarja. Iz take obrazložitve je razvidno, da je pritožbeno sodišče upoštevalo, da naj bi obdolženec prekomerno trošil ravno denar, ki naj bi ga na goljufiv način izmamil od oškodovanega M.V. Zato ne drži, da navedba o poslih, s katerimi naj bi obdolženi pridobival materialna sredstva, v pravnomočnem sklepu ni obrazložena. Očitno pa se nanaša tudi na ugotovitev v prvostopenjskem sklepu, da naj bi si obdolženec sredstva za preživljanje zagotavljal tudi z nastopi po lokalih kot slačifant. V tem smislu si je treba razlagati tudi ugotovitev, da je (bilo takrat) obdolženčevo premoženjsko stanje ugodno. Zato ne drži, da je podano precejšnje nasprotje med navedbami v obtožnici, da obdolženec ni imel stalnih finančnih virov, ki bi mu omogočali vrnitev dolgovanih zneskov, in ugotovitvami v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o obdolženčevih premoženjskih razmerah ter da zato tudi ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivi dejanji.

Sodišče se v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede obstoja utemeljenega suma, kot temeljnega pogoja za pripor, ni sklicevalo zgolj na nepravnomočno obtožnico, marveč je, kakor je razvidno iz sklepa sodišča prve stopnje (stran 2, 4. odstavek), naštelo dokaze, na podlagi katerih je ugotovilo, da je podana tista stopnja verjetnosti, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki je potrebna za nadaljevanje postopka po vložitvi obtožnice. Sodišče je pretehtalo vse naštete dokaze in ne zgolj obdolženčeve gmotne razmere ter šele nato ocenilo, da je zadosti dokazov, da je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanj, ki sta predmet obtožbe.

Vložnik zahteve podaja lastno oceno obdolženčevih premoženjskih razmer in nato ponuja svoje stališče, da pri obdolžencu nevarnost pobega ni podana. Z navedbo zgolj ene od okoliščin, ki jih je sodišče upoštevalo pri presoji obdolženčeve begosumnosti, in popolnem zanemarjanju ostalih, zagovornik podaja presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni odločbi. S trditvijo, da domneva v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da bi obdolženec lahko kjerkoli pridobival sredstva z delom, ki ga je opravljal doslej, ne temelji na nobenem predlaganem in izvedenem dokazu ter da nima podlage v stvarnosti, vložnik prav tako izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbo, da je edino delo, ki ga je obdolženec doslej opravljal, bila pomoč oškodovanemu M.V. pri popravilih vozil ter da tega dela zaradi oškodovančeve smrti in odklonilnega odnosa oškodovančeve družine, predvsem očeta, ne bo mogel več opravljati. S temi navedbami zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Da bi bilo mogoče kršitve sploh preizkusiti, morajo biti te v zahtevi obrazložene. Vložnik uvodoma sicer navaja, da pravnomočen sklep izpodbija tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te svoje trditve v ničemer ne konkretizira. Zato njene utemeljenosti Vrhovno sodišče tudi ni moglo preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obdolženega G.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.