Jedro

S svojo obrazložitvijo je tožena stranka presegla pravni standard očitne nerazumnosti tožnikovih prošenj za BPP, s tem pa tudi napačno presodila izpolnjevanje objektivnega pogoja za odobritev BPP po 24. členu ZBPP. Sledila je namreč ugotovitvam sodišč v že izpeljanih postopkih in izhajala iz njihovih ugotovitev. Zgolj dejstvo, da postopka ni razumno sprožiti iz razloga, ker se je v nekem drugem postopku izkazal za neutemeljenega, ne more predstavljati razumnega razloga za zavrnitev tožnikovih prošenj. Presoja, ki jo organ za BPP mora opraviti v smislu 24. člena ZBPP, ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se dodelitev BPP nanaša, pač pa se mora organ za BPP osredotočiti le na odločanje o izkazanosti pogojev za dodelitev BPP glede na tožnikovo prošnjo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep in odločba predsednice Okrožnega sodišče v Novem mestu št. Bpp 84/2016 z dne 4. 5. 2016 se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 347,70 EUR odmerjene stroške upravnega sporu v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo in sklepom je tožena stranka najprej sklenila, da se postopek odločanja o dodelitvi prošenj za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) opr. št. Bpp 84/2016 z dne 4. 3. 2016, opr. št. Bpp 115/2016 z dne 24. 3. 2016 in opr. št. Bpp 162/2016 z dne 26. 4. 2016 združi v en postopek, pri čemer nosi vodilni spis št. Bpp 84/2016. V nadaljevanju je odločila, da se prošnje tožnika za BPP za zastopanje oškodovanca kot tožilca v kazenski zadevi I K 37645/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu, njegova nadaljnja prošnja za vložitev ustavne pritožbe v zadevi I K 35342/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu ter prošnja za brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 37645/2013 z dne 19. 4. 2016, kot neutemeljene zavrnejo.

2. V obrazložitvi pojasnjuje, da je sodišče na podlagi 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združilo vse tri zadeve v en postopek, ker se v vseh zadevah, za katere prosilec prosi za dodelitev BPP, obravnava isti dogodek, stranki oziroma udeleženca sta isti, poleg tega pa je tudi organ za vse tri zadeve stvarno pristojen. V nadaljevanju pojasnjuje, da je pravna podlaga za odločanje o prošnjah tožnika Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V nadaljevanju ugotavlja, da je bil prosilec s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 35342/2013 z dne 4. 9. 2014 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 35342/2013 z dne 7. 8. 2015 in Vrhovnega sodišča RS I Ips 35342/2013 z dne 18. 2. 2016, spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Za dejanje mu je bila izrečena pogojna obsodba in določena kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. V zvezi z dogodkom zoper oškodovanko A.A. je vložil obtožni predlog dne 9. 8. 2013. To je storil potem, ko je bila prosilčeva kazenska ovadba zoper A.A. s sklepom Okrožnega državnega tožilstva iz Novega mesta z dne 22. 7. 2013 zavržena iz razloga, ker naznanjeno kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, saj je bilo storjeno v silobranu. Sodišče je s sklepom z dne 6. 10. 2015 I Kr 37645/2013 obtožni predlog zavrglo. Na podlagi tožnikove pritožbe pa je bil sklep razveljavljen na Višjem sodišču v Ljubljani, tožnik pa kot oškodovanec kot tožilec pozvan na dopolnitev obtožnega predloga. V zvezi z omenjenim tudi zaproša za dodelitev BPP. Ne glede na poziv za dopolnitev tožena stranka ugotavlja, da tudi z vložitvijo popolnega obtožnega predloga v tej zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v smislu 24. člena ZBPP. Glede na to, da je o istem historičnem dogodku, kot je opisan v obtožnem predlogu, pred tem potekal kazenski postopek zoper prosilca kot obdolženca in je bil prosilec v tem postopku pravnomočno spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva za škodo A.A., (pri čemer je bilo tudi ugotovljeno, da je A.A., ki je s svojim dejanjem, ko je prosilca poškropila s solzivcem po očeh, le odvrnila od sebe istočasen protipraven napad prosilca), ni mogoče zaključiti, da bi imel prosilec z nadaljevanjem postopka zoper A.A. verjetne izglede za uspeh. Iz tega razloga je neutemeljena tudi prošnja tožnika za BPP za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 19. 4. 2016. Z omenjenim sklepom je namreč sodišče ponovno zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zoper A.A. 3. Tudi v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP zaradi vložitve ustavne pritožbe v zadevi I K 35342/2013 Okrajnega sodišča v Novem mestu, sodišče ugotavlja, da ni utemeljena. Prosilec je v dopolnitvi prošnje z dne 1. 4. 2016 v zvezi z razlogi za vložitev ustavne pritožbi navajal, da naj bi mu bile v predhodnih postopkih kršene z Ustavo zagotovljene pravice. Gre za kršitve, ki jih je prosilec zatrjeval že v pritožbenem postopku, nato pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti. Do omenjenih kršitev se je tako izrecno opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 35342/2013 z dne 18. 2. 2016, ko je zahtevo za varstvo zakonitosti kot manifestno neutemeljeno zavrnilo. Pri tem je tudi natančno obrazložilo, na čem temelji ocena oziroma zaključek, da je bil prosilcu kot obsojencu zagotovljen pošten postopek, kljub njegovi nenavzočnosti.

4. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da je v vseh treh združenih zadevah mogoče šteti, da gre za zahteve prosilca, ki so nerazumne. Zaradi omenjenega je bilo potrebno vse tri prošnje tožnika kot neutemeljene zavrniti na podlagi 24. člena ZBPP. Pri tem še poudarja, da ob takšnem zaključku organ za BPP v nadaljevanju niti ni presojal, ali prosilec izpolnjuje tudi finančni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

5. Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da po njegovem tožena stranka ne bi smela združiti vseh treh zadeve v en postopek. Res je, da v vseh zadevah nastopata tožnik in A.A., vendar gre za njune različne vloge. Meni, da bi morala tožena stranka vsako zadevo obravnavati posebej. Četudi gre v obeh kazenskih zadevah za obravnavanje dogodka, ki se je zgodil istega dne, to še ne pomeni, da postopek zoper obdolženo A.A. ne more oziroma ne sme teči, saj bi se šele z izvedbo dokazov pokazalo, ali je storila očitano kaznivo dejanje ali ne. Tožena stranka tudi ni tista, ki bi lahko odločala o utemeljenosti obtožnega predloga oziroma pritožbe. Dejansko se je postavila na stališče kazenskega sodišča, saj je prošnjo zavrnila iz istih razlogov kot sodišče. Vendar pa je sodna praksa naslovnega sodišča v tej zadevi jasna. Tožena stranka kot služba za BPP ne ugotavlja zadeve po vsebini, saj je to naloga posameznega sodišča. Presoja le, ali so izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP. Tudi če bi tožena stranka štela zadevo tožnika kot očitno nerazumno, pa bi morala izhajati tudi iz tega, ali je zadeva pomembna za socialni ekonomski položaj tožnika, oziroma v čem je zadeva v nasprotju z izidom, glede na zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Prav tako mora to nesorazmerje oziroma očitno nasprotje biti spoznavno na prvi pogled. Tožena stranka tako ni pojasnila, zakaj se glede istega dogodka ne bi mogla voditi dva kazenska postopka. Tožnik je tako prepričan, da sta njegovi prošnji Bpp 84/2016 in Bpp 162/2016 utemeljeni in jih tožena stranka ne bi smela zavrniti. Prepričan je tudi, da bo s pritožbo zoper sklep z dne 19. 4. 2016 uspel, kar pomeni, da je bila utemeljena njegova prošnja za pritožbo zoper omenjeni sklep kot tudi prošnja za samo zastopanje v kazenski zadevi.

6. Kar se tiče prošnje tožnika (Bpp 115/2016) za vložitev ustavne pritožbe tožnik poudarja, da ne gre le za kršitev ustavnih pravic, ampak tudi pravic, ki jih določa Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. O kršitvah Ustave odloča Ustavno sodišče RS in ne tožena stranka. Pojasnjuje še, da je ustavno pritožbo dne 9. 5. 2016 zaradi morebitne zamude rokov, bil prisiljen vložiti. Tožena stranka navaja kar so navajala tudi nižja sodišča, da tožnik ni želel sodelovati na samih javnih obravnavah. Pri tem še citira, da je tožnik izjavil, da na naslednji narok ne bo prišel, in da naj sodišče dela kakor hoče, da ga ne zanima. Pri tem se tožnik po pooblaščencu sprašuje, ali se je torej sploh zavedel svojih besed in posledic. Zadeva ni očitno nerazumna in je zanj življenjskega in osebnega pomena. Zato meni, da so izpolnjeni pogoji po 24. členu ZBPP za dodelitev BPP.

7. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj sklep in odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Tožniku naj povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki in DDV vred.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

9. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tudi po njegovem mnenju pogojev za združitev treh zadev v en postopek v konkretni zadevi ni bilo. Upravni postopek se praviloma vodi ločeno za vsako posamezno upravno zadevo, kar pomeni odločanje o posamezni pravici ali obveznosti stranke. Od tega pravila lahko pristojni organ odstopi ter združi več upravnih zadev v en postopek, če so izpolnjeni pogoji iz 130. člena ZUP, to je, da se pravice ali obveznosti strank opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen. Ni sporno, da se tožnikove tri prošnje nanašajo na isti historični dogodek povezan z njim in A.A. Vendar pa iz tega dejstva ni mogoče ugotavljati, da gre tudi za isto ali podobno dejansko stanje in isto pravno podlago tožnikovih prošenj. Gre namreč za različne postopke oziroma dejanja, tako za odločitev o tožnikovi prošnji za BPP za zastopanje tožnika kot oškodovanca kot tožilca v kazenski zadevi, na sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bil njegov obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrnjen ter za postopek, v katerem je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva in v katerem želi vložiti ustavno pritožbo zaradi zatrjevanja ustavnih pravic oziroma pravic zagotovljenih z EKČP. Gre torej za isti historični dogodek, iz katerega pa izhaja, glede na tožnikovo posamezno prošnjo, drugačno dejansko stanje in drugačna pravna podlaga. Zato bo morala tudi po mnenju sodišča tožena stranka o vsaki od zadev, ki jih je združila, odločati samostojno.

12. Sodišče pa pri tem tudi meni, da tožena stranka po vsebini o tožnikovih prošnjah ni odločala z upoštevanjem 24. člena ZBPP, čeprav se je nanj sklicevala. Presoja upravičenosti dodelitve BPP vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva v zvezi, s katero se uveljavlja BPP, verjetne izglede za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu za BPP nalaga določba 24. člena ZBPP in jo je organ za BPP tudi dolžan izvesti, ne sme preseči pravnega standarda očitne nerazumnosti zadeve, ki je nedefiniran pravni standard, katerega vsebino je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. S svojo obrazložitvijo pa je tožena stranka po mnenju sodišča presegla pravni standard očitne nerazumnosti tožnikovih prošenj za BPP, s tem pa tudi napačno presodila tožnikovo izpolnjevanje objektivnega pogoja za odobritev BPP po 24. členu ZBPP. Sledila je namreč ugotovitvam sodišč v že izpeljanih postopkih in izhajala iz njihovih ugotovitev. Zgolj dejstvo, da postopka ni razumno sprožiti iz razloga, ker se je v nekem drugem postopku izkazal za neutemeljenega, ne more predstavljati razumnega razloga za zavrnitev tožnikovih prošenj. Presoja, ki jo organ za BPP mora opraviti v smislu 24. člena ZBPP, ne pomeni meritornega odločanja v zadevi, na katero se dodelitev BPP nanaša, pač pa se mora organ za BPP osredotočiti le na odločanje o izkazanosti pogojev za dodelitev BPP glede na tožnikovo prošnjo. Ne gre torej za prejudiciranje morebitnih pravnih postopkov, pač pa je potrebno presoditi kot pogoj okoliščine in dejstva zadeve, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialni ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnosti brezplačne pravne pomoči za zadevo za katero ne bi uporabila pravnih storitev in tudi, če bi ji njen materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskih stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva očitno v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. S tem ko tožena stranka dejansko prejudicirala odločitev v postopkih za katere tožnik želi pravno pomoč ne da bi pri tem presojala njegovo prošnjo kot ji to nalaga 24. člen ZBPP, je sprejela tudi odločitev, ki je v zadevi vsaj preuranjena.

13. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep in odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

14. V ponovljenem postopku naj tožena stranka o vsaki od tožnikovih prošenj odloči samostojno ter v skladu z vsebino 24. člena ZBPP pojasnjeno zgoraj.

15. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.