Jedro

Nova tožba, ki se opira na isti sklop dejstev, ni dopustna, čeprav se v njej nekatera dejstva dodajajo ali opustijo, saj so s pravnomočnostjo zajeta vsa dejstva, ki so sestavni del tega sklopa, na katerih temelji tožbeni zahtevek, čeprav v predhodnem postopku niso bila navedena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 176,75 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 692,67 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlogi po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. II Pg 226/2006, z dne 22. 12. 2006. Pravnomočnost zajema dejansko podlago spora. Če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno, pri čemer morata biti podana subjektivna in objektivna istovetnost spora. Subjektivna istovetnost je podana, če v obeh pravdah nastopata isti stranki, tudi v primeru če nastopata v zamenjanih vlogah, tako kot v obravnavanem primeru. Objektivna istovetnost zahtevkov pa je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde, pri čemer se istovetnost zahtevkov ne presoja le po višini, pač pa tudi po podlagi (primerjaj sklep II Ips 873/2006). Stranke ne smejo znova uveljavljati tega, kar je že bilo priznano in izpodbijati, kar je bilo zavrnjeno, sodišče pa ne sme iste stvari na novo obravnavati in o njej odločiti (Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, stran 450). Pravnomočnost ne izključuje samo uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je z zahtevkom iz prvotne tožbe v neposrednem nasprotju.

O subjektivni identiteti v obravnavanem primeru ni spora. Glede objektivne istovetnosti zahtevka, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejanska podlaga obeh zahtevkov isto naročilo lestvenic, da gre za en sam historični dogodek, četudi nasprotni stranki v obeh postopkih navajata nekatera različna dejstva o tem dogodku, zato gre v obravnavanem primeru za zadevo, v kateri je bilo že pravnomočno razsojeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je zaključek sodišča prve stopnje, upoštevaje trditveno podlago tožbe, pravilen. V pravdi pred Okrožnim sodiščem v Celju je tožeča stranka (v tej zadevi tožena stranka) od tožene stranke (v tej zadevi tožeče stranke) zahtevala vračilo zneska 477.784,00 SIT zato, ker ji ta ni dobavila 100 lestvenic, sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. O ne (dobavi) 100 lestvenic je bilo torej že odločeno. Zahtevek, ki ga je v obravnavanem primeru postavila tožeča stranka, pa je po vsebini nasprotni zahtevek prej citiranemu zahtevku, saj tožeča stranka zahteva plačilo 100 lestvenic, ki naj bi jih dobavila toženi stranki. Pri dobavi spornih lestvenic gre za isti historični dogodek, za isto naročilo, (ne)dobavo in (ne)plačilo oziroma preplačilo, iz katerega izvirajo ista dejstva, na podlagi katerih je bilo ob uporabi iste pravne podlage že pravnomočno razsojeno. Nova tožba, ki se opira na isti sklop dejstev, ni dopustna, čeprav se v njej nekatera dejstva dodajajo ali opustijo, saj so s pravnomočnostjo zajeta vsa dejstva, ki so sestavni del tega sklopa, na katerih temelji tožbeni zahtevek, čeprav v predhodnem postopku niso bila navedena (Dragica Wedam Lukić, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, 3. knjiga stran 163). Zato tudi ni pomembno, da tožeča stranka v obravnavanem postopku uveljavlja svojo terjatev po računu št.14/2004 z dne 13. 04. 2004, ki ga v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju ni uveljavljala in po njem še ni zahtevala plačila, račun se namreč nanaša na iste lestvenice, o katerih je sodišče že odločilo. Iz istega razloga tudi ni pomembno, da sta zahtevka minimalno različna po višini (477.784,00 SIT in 480.000,00 SIT).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 701/2005, iz katere izhaja, da se pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti nanaša le na odločitve o tožbenem zahtevku, razlogi dejanske ali pravne narave, ki niso zajeti v izreku, pa ne postanejo pravnomočni, saj je bila v citiranem primeru prvostopenjska sodba delno razveljavljena in se navedeni citat nanaša na razloge sodbe, ki so se nanašali na tisti del zahtevka, glede katerega je bila sodba razveljavljena, v tem delu pa odločitev sodišča prve stopnje ni postala pravnomočna.

Tudi pritožbeno sklicevanje na avtonomijo tožeče stranke v smislu, da je od njene volje odvisno, kako bo uveljavljala svojo terjatev do druge stranke, pri čemer lahko izbira med pobotom zunaj pravde ali v pravdi, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Upnik res lahko sam izbere način uveljavljanja svoje terjatve bodisi tako, da jo uveljavlja s tožbo, v pobot v pravdi ali pa zunaj pravde, ko pa je enkrat o terjatvi že pravnomočno odločeno, o obstoju te terjatve ni dopustno še enkrat odločati, kar je posledica materialne pravnomočnosti, ki seže čez okvir konkretne pravde.

Ker je pravnomočnost negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo (2. odstavek 319. člena ZPP).

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 176,75 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti do plačila (300 točk za sestavo odgovora na pritožbo,2 % materialnih stroškov, 20% DDV, 8,21 EUR sodne takse za odgovor na pritožbo, upoštevaje Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah, vrednost točke 0,459 EUR, 1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).