Jedro

Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka.

Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavno zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Radiotelevizije Slovenija št. 61501-10-01-2-05/2020-7 z dne 22. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Radiotelevizija Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se tožnikov film z naslovom "A", prijavljen za področje B (celovečerni igrani film za odrasle, dolžine 80- 90 minut) in predračunske vrednosti 1.101.400,00 EUR, zavrne in se ne sprejme v koprodukcijsko sodelovanje.

2.Prvostopenjski organ je 13. 12. 2019 na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSFCJA) in Pravilnika o postopku javnega razpisa Radiotelevizije Slovenija za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje (v nadaljevanju Pravilnik) objavil Javni razpis za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje 2019 (v nadaljevanju Javni razpis). Tožnikov projekt je zavrnil z odločbo z dne 1. 7. 2020, Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo 12. 3. 2021 ugodilo pritožbi ter odločbo prvostopenjskega organa odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Drugostopenjski organ se je strinjal s tožnikovo trditvijo, da je odločba slabo obrazložena oz. da iz obrazložitev pri zgoraj navedenih merilih ni mogoče razbrati, zakaj je projekt prejel dodeljeno število točk oz. predvsem zakaj mu je bil pri posameznih merilih določen del točk odvzet. Prvostopenjski organ je nato v drugič ponovljenem postopku 22. 4. 2021 izdal izpodbijano odločbo, tako da je dosegla po 1. merilu ocena scenarija 25,60 od skupno 45 točk (to merilo ima 4 podmerila, kjer je projekt dosegel pri podmerilu 1a.) Univerzalnost, relevantnost in izvirnost teme 8,60 točk od skupno 15 točk, pri podmerilu 1b.) Struktura in dramaturški potencial scenarija, doslednost karakterizacije likov 7 točk od skupno 15 točk, pri podmerilu 1c.) pričakovana privlačnost filma za ciljno občinstvo 6,20 točk od skupno 10 točk in podmerilu 1d.) reference scenarista/ov na igranem in drugem AV področju 3,80 točk od skupno 5 točk), po 2. merilu ocena režiserja in direktorja fotografije 14,80 od skupno 20 točk (to merilo ima 2 podmerili, kjer je projekt dosegel pri podmerilu 2a.) reference na igranem in drugem AV področju 7,60 točk od skupno 10 točk, pri podmerilu 2b.) ocena režijske eksplikacije 7,20 točk od skupno 10 točk), po 3. merilu ocena producenta 12,60 od skupno 15 točk (to merilo ima 2 podmerili, kjer je projekt dosegel pri podmerilu 3a.) reference na področju igrane in ostale AV produkcije 4,80 točk od skupno 5 točk, pri podmerilu 3b.) strokovna in finančna kredibilnost 7,80 točk od skupno 10 točk) in po 4. merilu ocena finančnega načrta realizacije projekta 14,20 od skupno 20 točk (to merilo ima 2 podmerili, kjer je projekt dosegel pri podmerilu 4a.) utemeljenost finančnega načrta in finančnega predračuna v posameznih postavkah glede na prijavljeno AV delo 3,20 točke od skupno 5 točk, pri podmerilu 4b.) višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev 11 točk od skupno 15 točk). Tožnik je v seštevku dosegel 67,20 točk, prvostopenjski organ je pri posameznih merilih podal še podrobno obrazložitev ocene po posameznih podmerilih.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Navaja, da je prvostopenjski organ sledil napotkom pritožbenega organa. Obrazložitve dodeljenih točk je tako količinsko kot vsebinsko dopolnil ter na ta način zadostil standardom obrazložitev, določenim v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). RTV Slovenija je treba dopustiti določeno mero proste presoje pri vrednotenju projektov, kar posledično pomeni tudi, da dodeljene ocene niso objektivno merljive. Na področju kulture so umetniška dela drugače merljiva kot so v znanosti, tehnologiji, ekonomiji, itd., zato je presoja primernosti ocene strokovne komisije omejena. Ocena je, čeprav je opravljena s strani strokovnjakov, vedno do določene mere subjektivna. Drugostopenjski organ meni, da obrazložitev odločbe, iz katere je jasno razvidna povezava med kriteriji razpisa in razlogi za zavrnitev projekta, popolnoma zadosti zahtevam iz prvega odstavka 214. člena ZUP, v nadaljevanju pa se sklicuje na ustaljeno sodno prakso.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne k toženi v ponovno odločanje oz., podredno, da spremeni izpodbijano odločbo na način, da se prijavljeni film sprejme v koprodukcijsko sodelovanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Iz tožbenih navedb izhaja, da v izpodbijani odločbi, kljub navodilom drugostopenjskega organa, ocene (vsebinsko) še vedno niso obrazložene na takšen način, da bi bilo iz njih mogoče razbrati, zakaj projekt pri posameznem merilu ni dobil vseh možnih točk. Tožnik navaja, da obrazložitve ocen ni mogoče preizkusiti, saj temelji na nedoločnih in nepreverljivih pojmih oz. pridevnikih (kot so npr. zadovoljivo, korektno, dobro, ne-optimalno, ne-odlično, ne povsem ustrezno,...), ki so vsebinsko prazni, predvsem pa nimajo podlage v vnaprej določenih vrednostnih ocenah glede na podana merila in v okviru doseženih točk. Tožnik izpostavlja, da izpodbijana odločitev ne vsebuje razlogov, v katerih primerih bi bilo pri posameznem kriteriju sploh mogoče doseči maksimalno število točk, kar onemogoča objektivno preverljivost podeljenih točk in posledično preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe. Tožnik zatrjuje še, da je pri ocenjevanju dela tožnika odločala komisija v povsem enaki sestavi kot leto poprej, da so bili v okviru razpisa določeni povsem identični kriteriji in merila ter v okviru le-teh predvideno popolnoma enako število točk. Tožnik zatrjuje, da je več kot očitno, da se ocene strokovne komisije v izpodbijani odločbi niso spreminjale zaradi različne sestave komisije, pa tudi ne zaradi spreminjajočih se kriterijev (ki so ostali enaki), temveč iz neutemeljenih in nepreverljivih razlogov.

5.Tožnik v zvezi s 1. merilom (ocena scenarija) problematizira, da je na enakem razpisu v letu 2018/2019 (z enakimi merili), za enak projekt, od istih članov strokovne komisije prejel več točk (26,40 točk od skupno 45 točk, v razpisu 2019/2020 pa je prejel 25,60 točk od skupno 40 točk), navaja da ne more biti razlogov za nižjo oceno scenarija in da gre za očitno kršitev kriterijev vrednotenja. Ponovno problematizira, da iz obrazložitev izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je projekt točke izgubil, oz. po njegovem mnenju ni jasno razvidno, v katerih primerih bi projekt lahko dosegel polno število točk. Tožnik podmerila 1a.) in 1.b.) konkretneje ne problematizira, v nadaljevanju tožbe pa izpostavlja podmerilo 1c.) in 1d.). V zvezi s podmerilom 1c.) pričakovana privlačnost filma za ciljno občinstvo tožnik v zvezi s prejetimi 6,20 točkami od skupno 10 točk izpostavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, v kakšnih primerih bi lahko scenarij dosegel najvišje število točk. Zatrjuje še, da je v okviru razpisa v letu 2018/2019 prejel bistveno višje število točk, in sicer 9 točk od skupno 10 točk. V zvezi s podmerillom 1d.) reference scenarista/ov na igranem in drugem AV področju tožnik v zvezi s prejetimi 3,80 točkami od skupno 5 točk izpostavlja, da obrazložitev temelji na nedoločnih in nepreverljivih pojmih oz. pridevnikih, kar onemogoča preizkus odločbe. Tožnik ponovno problematizira, da iz odločbe ni mogoče razbrati, v katerih primerih bi bilo sploh mogoče doseči maksimalno število točk. Tožnik zatrjuje, da je tako podeljena ocena arbitrarna.

6.Tožnik v zvezi z 2. merilom (ocena režiserja in direktorja fotografije) problematizira obe podmerili in sicer 2a.) podmerilo (reference na igranem in drugem AV področju), kjer je tožnik dosegel 7,60 točk od skupno 10 točk in 2b.) podmerilo (ocena režijske eksplikacije), kjer je tožnik dosegel 7,20 točk od skupno 10 točk. V zvezi s podmerilom 2a.) reference na igranem in drugem AV področju, tožnik ponovno izpostavlja enak razpis iz leta 2018/2019, kjer je tožnik prejel več, tj. 8,40 točk od skupno 10 točk. Tožnik nato primerja različne obrazložitve v okviru istega podmerila v zvezi z razpisom iz leta 2018/2019 (kjer je prejel 8,40 točk od skupno 10 točk) z razpisom 2019/2020 in odpravljeno odločbo prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2020 (kjer je dosegel 7,60 točk od skupno 10 točk) in izpodbijano obrazložitvijo. Tožnik zatrjuje, da bi ocena morala biti vsaj 8,40 točk oz. glede na reference obeh avtorjev (tožnik reference v nadaljevanju tudi obrazloži) še precej višja in da je dejansko stanje v tem delu napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Tožnik v nadaljevanju problematizira izpodbijano obrazložitev v smislu, da so razlogi, zakaj naj bi bila režiser in direktor fotografije dobro, ne pa vedno tudi odlično in izstopajoče sprejeta, neutemeljeni in se jih ne da preizkusiti. Tožnik ponovno izpostavlja, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kdaj in kako bi projekt pri citiranem kriteriju sploh prejel vse možne točke. Tožnik v nadaljevanju med seboj primerja ocene drugih projektov v okviru istega razpisa in na koncu zaključi, da bi tožnikov projekt pri navedenem kriteriju moral prejeti najvišje možno število točk. V zvezi s podmerilom 2b.) ocena režijske eksplikacije, tožnik ponovno problematizira, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kdaj bi projekt pri citiranem kriteriju prejel vse možne točke, zaradi česar tožnik nima možnosti do vsebinske pritožbe. Navaja, da gre za nepreverljivo obrazložitev in uporabo vsebinsko praznih pridevnikov kar onemogoča preizkus izpodbijane odločbe.

7.Tožnik v zvezi s 3. merilom (ocena producenta) problematizira obe podmerili in sicer 3a.) podmerilo (reference na področju igrane in ostale AV produkcije), kjer je tožnik dosegel 4,80 točk od skupno 5 točk in 3b.) podmerilo (strokovna in finančna kredibilnost), kjer je tožnik dosegel 7,80 točk od skupno 10 točk. V zvezi s podmerilom 3a.) reference na področju igrane in ostale AV produkcije, tožnik navaja, da je v letu 2018/2019 za enak projekt prejel enako število točk (4,80 točk), pri čemer tožnik problematizira, da je iz njegove vloge za prijavo projekta v letu 2019/2020 jasno razvidno, da je od prejšnjega razpisa ustvaril več mednarodno odmevnih filmov. Število in kakovost referenc sta se v obdobju predmetnega razpisa torej povečala, ocena pa je ostala enaka, kar je po tožnikovem mnenju neutemeljeno. Tožnik v nadaljevanju primerja obrazložitve iz razpisa v letu 2018/2019 z izpodbijano obrazložitvijo in obrazložitvijo iz odpravljene odločbe z dne 1. 7. 2020. Tožnik v nadaljevanju izpostavi, da je v okviru istega razpisa pri istem področju B, prijavil tudi film z naslovom "C" ter prijavil enake reference, pri čemer je od strokovne komisije v isti sestavi dobil 5 točk od skupno 5 točk. Tožnik zaključi, da bi moral pri obeh prijavljenih projektih prejeti enako število točk, saj gre v nasprotnem primeru za arbitrarno odločanje komisije. Tožnik v nadaljevanju ponovno izpostavlja, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kdaj in kako bi projekt pri citiranem kriteriju sploh lahko prejel vse možne točke, zaradi česar nima možnosti do vsebinske pritožbe. V zvezi s podmerilom 3b.) strokovna in finančna kredibilnost, tožnik navaja, da je za enak projekt v letu 2018/2019 prejel 9 točk od skupno 10 točk, v izpodbijani določbi pa 7,80 točk od skupno 10 točk. Tožnik v nadaljevanju primerja obrazložitve iz odločbe prvostopenjskega organa iz leta 2018/2019 (kjer je komisija z istimi člani zapisala, da je producent strokovno in finančno kredibilen in da v sodelovanju z RTV SLO izpolnjuje svoje obveznosti), z obrazložitvijo odpravljene odločbe z dne 1. 7. 2020 (kjer je komisija z istimi člani zapisala, da producent svoje poslovne obveznosti do RTV Slovenija izpolnjuje, nekatere pa je v preteklosti realiziral z zaostanki in zamudami) in obrazložitvijo izpodbijane odločbe (kjer je komisija z istimi člani zapisala, da producent maksimalnega števila točk pri tem kriteriju ne dosega zaradi nepravočasnega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti pri preteklih njegovih projektih in projektih v realizaciji z RTV SLO; v dokumentaciji, ki jo hrani RTV SLO, so zabeležene zamude pri obveščanju o poteku realizacije več producentovih projektov, nepravočasne prošnje za podaljšanje rokov dokončanja projektov, zamude pri oddaji končnih obračunov in revizijskih poročil ter zamude pri poročanju o promociji in eksploataciji dokončanih filmov). Tožnik v nadaljevanju navaja, da strokovna komisija v izpodbijani odločbi ne pojasni, na katero dokumentacijo, projekte, roke, končne obračune in revizijska poročila se očitki nanašajo, zaradi česar pritožnik nima možnosti do obrazložene pritožbe. Pritožnik v nadaljevanju problematizira ocene pri ostalih prijavah (projekt B1 in B10) in navaja, da njuna strokovna in finančna kredibilnost nikakor nista objektivno primerljivi s tožnikovo. Tožnik na koncu ponovno navaja, da iz obrazložitve ni razvidno, kdaj bi projekt pri citiranem kriteriju prejel vse možne točke, zaradi česar mu je onemogočena sestava vsebinske pritožbe.

8.Tožnik v zvezi s 4. merilom (ocena finančnega načrta realizacije projekta) problematizira obe podmerili in sicer 4a.) podmerilo (utemeljenost finančnega načrta in finančnega predračuna v posameznih postavkah glede na prijavljeno AV delo), kjer je tožnik dosegel 3,20 točk od skupno 5 točk in 4b.) podmerilo (višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev), kjer je tožnik dosegel 11 točk od skupno 15 točk. V zvezi s podmerilom 4a.) utemeljenost finančnega načrta in finančnega predračuna v posameznih postavkah glede na prijavljeno AV delo, tožnik navaja, da je za enak projekt na razpisu v letu 2018/2019 prejel 4 točke od skupno 5 točk. Tožnik nato primerja obrazložitev iz razpisa v letu 2018/2019 (kjer je komisija z istimi člani zapisala, da finančni načrt sledi zahtevnosti predvidenega snemanja in je na osnovi scenarija in režijske eksplikacije ustrezno utemeljen; sodelujoči na filmu so dobro honorirani, tudi druge postavke so utemeljene in korektno finančno ocenjene) z izpodbijano odločbo (kjer komisija zapiše, da je predračun glede na scenarij in režijsko eksplikacijo relativno ustrezno utemeljen in da deluje visoko glede na navedene stroške; nekaj nejasnosti predstavljajo tudi predstavljeni stroški honorarjev in stroški plač producenta in sodelavcev). Tožnik izpostavlja, da sta finančni načrt in finančni predračun za leto 2019/2020 za okvirno 150.000,00 EUR nižja kot v obdobju 2018/2019, zato je neutemeljena ocena komisije, da je predračun glede na scenarij in režijsko eksplikacijo zastavljen sorazmerno visoko, ob dejstvu, da pri utemeljitvi ocene istega kriterija za isti projekt v letu 2018/2019 ista komisija takšne pripombe ni podala. Tožnik zaključi, da bi ocena morala biti najmanj enaka kot pri razpisu za leto 2018/2019. Tožnik v nadaljevanju izpostavlja, da iz obrazložitve ni mogoče ugotoviti, kateri stroški oz. postavke finančnega načrta projekta, naj bi vplivali na to, da tožnik pri oceni citiranega kriterija ni prejel vseh možnih točk. Tožnik meni, da je obrazložitev vsebinsko prazna, kar mu onemogoča vsebinsko pritožbo. V zvezi s podmerilom 4b.) višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev, tožnik primerja število točk, ki jih je prejel pri razpisu v letih 2018/2019 (10,40 točk od skupno 15 točk) z razpisom iz leta 2019/2020 (11 točk od skupno 15 točk). Tožnik v nadaljevanju primerja tudi obe obrazložitvi in navaja, da je v razpisu 2018/2019 komisija v obrazložitvi zapisala, da do sedaj zagotovljena sredstva kar visoko zapirajo predračun filma, v izpodbijani odločbi pa je komisija zapisala, da manjkajoča sredstva, ki jih želi producent pridobiti od RTV SLO in Eurimages, predstavljajo skoraj četrtino vseh sredstev, kar predstavlja določeno tveganje za dokončanje projekta. Tožnik v nadaljevanju pojasni, da je bil pri razpisu v letu 2018/2019 finančni načrt ovrednoten na 1.259.000,00 EUR, od katerih je bilo potrjenih 58,70 %, v predmetnem razpisu v letu 2019/2020 pa je bil finančni načrt ovrednoten na 1.101.400,00 EUR, od katerih je bilo potrjenih 72,76 %. Tožnik s tem v zvezi še zatrjuje, da komisija ni upoštevala dejstva, da je bil predračun za prijavljen projekt v letu 2019/2020 ocenjen nižje in da so bile pri tem v večjem deležu zagotovljena/potrjena tudi finančna sredstva. Tožnik ponovno zatrjuje, da iz obrazložitve ne izhaja, kdaj bi projekt pri citiranem kriteriju prejel vse možne točke, problematizira tudi uporabo vsebinsko praznih pridevnikov, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik v nadaljevanju med seboj primerja ocene med posameznimi projekti, prijavljenimi na razpis in navaja, da niso korektne oz. objektivne (projekt B8 je prejel 6,60 točk pa sploh nima potrjenega financira, projekt B3 pa je prejel 10,80 točk pa ima potrjenih približno 63 % financiranja), kar po mnenju tožnika primerjalno gledano ni v razmerju z oceno 11,00 točk (ob bistveno boljši finančni konstrukciji), ki je bila podeljena tožniku.

9.Toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da gre pri tožnikovem projektu "A" za film, ki je bil s strani tožnika že večkrat prijavljen na različne javne razpise zaradi pridobivanja sredstev in koprodukcijskih partnerjev oz. zapiranja finančne konstrukcije za dokončanje filma. Tožnik je projekt prijavil trikrat, in sicer v letih 2018, 2019 in 2020. Toženka pojasnjuje, da je bil na javnem razpisu RTV Slovenija za leto 2018 tožnikov projekt z odločbo dne 15. 7. 2019 zavrnjen in se tožnik zoper to odločbo ni pritožil. Na javnem razpisu RTV Slovenija za leto 2019 je bil tožnikov projekt z odločbo 1. 7. 2020 prav tako zavrnjen, nakar se je tožnik pritožil in je bila nato v ponovljenem postopku izdana izpodbijana odločba, zaradi katere je sprožen upravni spor. Na javnem razpisu RTV Slovenija za leto 2020, pa je tožnikov projekt zbral zadostno število točk za koprodukcijsko sodelovanje, vendar je bil sprva z odločbo 23. 11. 2021 zavrnjen, ker zanj ni bilo zadosti sredstev. V nadaljevanju pa se je eden od producentov odpovedal sredstvom, s tem pa so se sprostila dodatna sredstva, ki jih je RTV dodelila projektom z rezervnega seznama. Na podlagi novoizdane odločbe 29. 12. 2021 je bil tožnikov projekt nato izbran v koprodukcijsko sodelovanje z RTV Slovenija in so bila projektu dodeljena finančna sredstva. Toženka v nadaljevanju meni, da se postavlja vprašanje, kolikšen pravni interes tožnik še izkazuje za nadaljevanje tožbenega postopka. Toženka navaja, da je bilo v vmesnem času o istem projektu že odločeno v korist tožnika v drugem postopku javnega razpisa in so bila tožniku dodeljena koprodukcijska sredstva, s čimer je tožnikov pravni interes uresničen.

10.Toženka se v nadaljevanju odgovora na tožbo sklicuje na ustaljeno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča. Izpostavlja, da gre v primeru konkretnega javnega razpisa za ocenjevanje projektov s področja kulture, ki ima svoja izhodišča v krovnem Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK), iz katerega že v samem temelju izhaja, da gre pri ocenjevanju za vrednotenje vlog, ki temelji na kulturnih in umetniških kriterijih, ti pa niso in ne morejo biti določeni ali določljivi z "metrom" ali matematičnim razponom. Toženka navaja, da so na področju kulture umetniška dela drugače merljiva kot v znanosti, tehnologiji, ekonomiji, itd., saj razpolagamo z občimi vrednotami, ki so se oblikovala v civilizaciji in družbenem kontekstu. Toženka navaja, da tožnikova argumentacija odpira vprašanje, ali bi morali normirati vsa tovrstna ocenjevanja s pojmovniki in slovarji izrazoslovja, kar po mnenju toženke postavlja dvom v vsako ocenjevanje in kritiško mišljenje. Toženka še navaja, da je bilo že večkrat sprejeto stališče, da je ocenjevanje vlog v okviru vsakega posameznega razpisa samostojna zadeva in da so lahko ocene komisij v okviru različnih razpisov različne, čeprav ocenjujejo isto vsebino. Toženka navaja še, da gre v primeru tožnika za to, da komisija v nobenem primeru prijave tožnikovega projekta "A" ni ocenjevala iste projekte vsebine, kakor navaja tožnik. Tožnikov projekt je bil prijavljen in obravnavan na kar treh javnih razpisih RTV Slovenija (2018, 2019 in 2020), a je bila ob vsaki prijavi in obravnavi projektna vsebina drugačna, saj so se v fazah razvoja in realizacije (produkcije in poprodukcije) spreminjale tako vsebinske (npr. scenarij) kot finančne in časovne postavke izvedbe projekta. Toženka še pojasnjuje, da že prijavi filma na prvem in drugem razpisu nista bili identični, tako po razvoju scenarija, sodelavcih, finančni konstrukciji in dinamiki pridobivanja koproducentov. Prav tako se lahko letno spreminja kredibilnost producenta, saj ta na letni ravni sodeluje z RTV Slovenija bodisi pri realizaciji tekočih projektov bodisi pri rednem letnem poročanju o promociji in eksploataciji že realiziranih filmov. Tudi pogovori komisije z avtorji in producentom filma na predstavitvenih sestankih so se na posameznih razpisih med seboj razlikovali. Toženka še navaja, da komisija ni delovala arbitrarno in da komisija ob večkratnem branju in preučevanju tožnikovega projekta pač ni našla kvalitet, ki bi ji v določenem trenutku ocenjevanja dale osnovo za dodelitev višjega števila točk.

11.Toženka je sodišču poslala še dopis v katerem navaja, da so bila projektu, ki je predmet upravnega spora (filmu "A") z odločbo prvostopenjskega organa z dne 29. 12. 2021 dodeljena koprodukcijska sredstva v višini do 20.000,00 EUR in je tožnikov pravni interes s tem uresničen. Odločba je postala pravnomočna, tožnik pa je v postopku usklajevanja in podpisa pogodbe.

12.Tožnik je po pozivu sodišča v vlogi pojasnil, da vztraja pri vloženi tožbi in da lahko odprava izpodbijanega akta njegov pravni položaj izboljša, s čimer izkazuje pravni interes v tem postopku. Tožnik v nadaljevanju pojasni, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 29. 12. 2021 odločba, ki se nanaša na javni razpis RTV za leto 2020, torej odločba iz drugega javnega razpisa, ki ima drug vir financiranja. Tožnik še navaja, da do realizacije citirane odločbe nikoli ni prišlo in da ne drži, da je z RTV Slovenija v postopku usklajevanja in podpisa pogodbe. Predlagani znesek sofinanciranja v višini 20.0000,00 EUR je bil za tožnika neprimerno nizek. Tožnik še dodaja, da se predmetni postopek nanaša na odpravo izpodbijane odločbe, kjer je tožnik prijavil pričakovani delež sofinanciranja v višini 175.000,00 EUR, zato si z odpravo izpodbijane odločbe nesporno lahko izboljša svoj pravni položaj.

13.Toženka na navedeno tožnikovo vlogo ni odgovorila.

14.Tožba je utemeljena.

15.Sodišče uvodoma glede tožnikovega pravnega interesa ugotavlja, da je ta podan. Tožnikov pravni interes se kaže v tem, da bi morebitni uspeh s tožbo za tožnika pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To izboljšanje bi v obravnavani zadevi pomenilo, da bi sodišče izdalo sodbo v sporu polne jurisdikcije ali pa da bi tožnik (v skladu s primarnim tožbenim predlogom) spremembo odločitve lahko dosegel v ponovljenem postopku pred toženko. Z odločitvijo o sprejemu v koprodukcijsko sodelovanje pa bi se nato vzpostavila podlaga za sklenitev pogodbe o financiranju (prvi odstavek 94. člena in tretji odstavek 120. člena ZUJIK) kot temelja za izplačilo sredstev (99. člen ZUJIK).

16.Sodišče najprej zavrača tožnikov argument, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, v katerih primerih bi bilo pri posameznem kriteriju sploh mogoče doseči maksimalno število točk, kar onemogoča objektivno preverljivost podeljenih točk in posledično preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe. Ta tožnikov argument se v tožbi pojavlja na več mestih (in sicer v zvezi s tožnikovimi ugovori glede podmerila 1c.), 1d.), 2a.), 2b.), 3a.), 3b.), 4b.)). Sodišče pojasnjuje, da iz odločbe drugostopenjskega organa z dne 12. 3. 2021 ne izhaja, da bi drugostopenjski organ sploh presodil, da je obrazložitev prvostopenjskega organa treba dopolniti v tej smeri. Drugostopenjski organ je zapisal le, da morajo biti ocene obrazložene na takšen način, da bo iz obrazložitev predvsem razvidno, zakaj projekt pri posameznem merilu ni dobil vseh možnih točk. Nikjer pa ni bilo zapisano, da bi odločba morala na splošno pojasniti, v katerih primerih bi bilo pri posameznem kriteriju sploh mogoče doseči maksimalno število točk. Merila za ocenjevanje projektov namreč izhajajo iz besedila Javnega razpisa.

17.Sodišče dodaja, da tožnik hkrati problematizira tudi dejstvo, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj projekt pri posameznem merilu ni dobil vseh možnih točk. Sodišče pritrjuje toženki, da je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku svojo obrazložitev na zahtevani način dopolnil in pri posameznih podmerilih pojasnil razloge za podelitev manjšega števila točk.

18.Sodišče tudi zavrača tožnikovo argumentacijo, ki med seboj primerja ocene komisije v isti sestavi iz različnih razpisov. Tudi ta argument se v tožbi pojavlja na več mestih (in sicer v zvezi s 1. merilom (ocena scenarija), podmerilom 2a.), 3a.), 3b.), 4a.) in 4b.)). Sodišče tukaj pritrjuje toženki, da je ocenjevanje vlog v okviru vsakega posameznega razpisa samostojna zadeva in da so lahko ocene komisij v okviru različnih razpisov različne, čeprav ocenjujejo isto vsebino. Stališče tožnika bi pomenilo, da če je npr. s strani komisije za prijavljeni projekt na razpisu v letu 2018/2019 prejel 26,40 točk od skupno 45 točk za oceno scenarija, da je to ocena, ki se lahko v prihodnjih razpisih le še poviša, kar pa ne drži in zgolj to, samo po sebi še ne more pomeniti očitne kršitve kriterijev vrednotenja. Toženka ima tudi prav, ko ugovarja, da je bila ob vsaki tožnikovi prijavi in obravnavi projektna vsebina drugačna, saj so se v fazah razvoja in realizacije spreminjale tako vsebinske, kot finančne in časovne postavke izvedbe projekta.

19.Sodišče še dodaja, da so tožbene navedbe v tej zvezi delno tudi neutemeljene, saj npr. sploh ne drži, da je tožnik v okviru razpisa v letu 2018/2019 v zvezi s podmerilom 1c.) (pričakovana privlačnost filma za ciljno občinstvo) prejel bistveno višje število točk, in sicer 9 točk od skupno 10 točk. Iz odločbe prvostopenjskega organa z dne 15. 7. 2019 izhaja, da je tožnik prejel 6,40 točk od skupno 10 točk.

20.Sodišče v zvezi s tožnikovim argumentom, ki se nanaša na uporabo nedoločnih in nepreverljivih pojmov oz. pridevnikov (zadovoljivo, korektno, dobro, ne-optimalno, ne-odlično, ne povsem ustrezno,...) pojasnjuje, da so ti pojmi sestavni del subjektivne ocene strokovne komisije, ki je v zadevi odločala. Tožnik je sicer ta argument v tožbi navajal na splošno, poleg tega pa še v zvezi s podmerilom 1d.), 2a.) in 2b.). Sodišče dodaja, da tudi iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ocenjevanje prijav, kljub postavljenim kriterijem in čeprav je opravljeno s strani strokovnjakov, vedno do določene mere subjektivno. Sodišče se zato, enako kot pred tem pritožbeni organ, ne more spuščati v presojo primernosti ocen strokovne komisije, ki uživa polje proste presoje, temveč se lahko, v skladu z določbami 5. odstavka 94. člena ZUJIK, kot nedopustne upoštevajo samo tiste kršitve kriterijev vrednotenja in ocenjevanja, ki so očitne. Sodišče tukaj še dodaja, da izpolnjevanje razpisnih kriterijev presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje tistih kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev je zadržana, v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne more spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj umetniško-strokovno upravičeno oziroma primerno odločitev in zato tudi ne v primernost ocen projektov drugih avtorjev.

21.Pritrjuje pa sodišče tožnikovemu argumentu v zvezi s podmerilom 3a.)- reference na področju igrane in ostale AV produkcije, in sicer v delu, ki se nanaša na primerjavo dveh različnih tožnikovih projektov v okviru spornega Javnega razpisa iz leta 2019/2020. Gre za tožnikova projekta z naslovom "C" in "A", pri čemer je tožnik za oba projekta prijavil iste reference producenta na področju igrane in ostale AV produkcije, dobil pa različno število točk od iste komisije, in sicer je za film "C" prejel 5 točk od skupno 5 točk, za film "A" pa 4,80 točk od skupno 5 točk. Toženka tega, da je tožnik v okviru istega razpisa prijavil dva projekta z istimi referencami, prejel pa različno število točk, argumentirano ni prerekala, zaradi česar je sodišče to dejstvo štelo za priznano v skladu z 2. odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče izpostavlja, da gre tukaj za primerjavo ocen dveh projektov znotraj istega razpisa in ne za primerjavo tožnikovih ocen iz različnih razpisov. Postopek javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev je poseben postopek, v katerem je ključno, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. Gre za izraz načela enakosti pred zakonom, kar izhaja že iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave RS). Stranka ima namreč pravico, da se prepriča, da so bili pogoji oz. kriteriji vseh prijavljenih uporabljeni na enak način, kar izhaja iz načela enakega obravnavanja in transparentnosti postopka. Sodišče meni, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je prvostopenjski organ tožnikova projekta (z istimi referencami) obravnaval različno, zato naj prvostopenjski organ to nedoslednost v ponovljenem postopku odpravi na način, da bo to razumljivo oz. da bo njegova odločitev konsistentna.

22.Sodišče nadalje ugotavlja, da je izpodbijana obrazložitev v zvezi s podmerilom 3b.)- strokovna in finančna kredibilnost nejasna in pomanjkljiva, kar onemogoča sodni preizkus in gre tukaj za absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Iz izpodbijane obrazložitve namreč ni razvidno (na kar pravilno opozarja tožnik), katerih pogodbenih obveznosti (ki izhajajo iz preteklih projektov in projektov v realizaciji z RTV Slovenija) tožnik ni pravočasno izpolnil. Gre za pomemben razlog, zaradi katerega je prvostopenjski organ tožniku odvzel točke, zato mora prvostopenjski organ v ponovljenem postopku to pomanjkljivost odpraviti na način, da pojasni, do kakšnih zamud in nepravočasnih prošenj za podaljšanje rokov je prihajalo na strani tožnika, in utemelji, zakaj tožnik ni finančno kredibilen. Obrazložitev odločbe z navedbo razlogov, na katerih temelji sprejeta odločitev, toženki narekuje tudi Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Zahteva po obrazloženosti upravnega akta je namreč namenjena varstvu procesnih garancij iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave, saj varstva teh pravic ni mogoče zagotoviti, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Ključni instrument za varstvo pravice do enakega obravnavanja pa je prav obrazložitev odločbe, ki mora zato biti takšna, da prijavitelju omogoča, da se seznani z vsemi razlogi, zaradi katerih na javnem razpisu ni uspel. Če teh razlogov ni, preizkus, ali je bilo prijavitelju zagotovljeno enako varstvo pravic, ni mogoč, z ustavno zagotovljeno sodno varstvo pa ne more biti učinkovito oziroma ne more opraviti svoje funkcije.

23.Sodišče tudi v zvezi s podmerilom 4a.)- utemeljenost finančnega načrta in finančnega predračuna v posameznih postavkah glede na prijavljeno AV delo ugotavlja, da je izpodbijana odločba nejasna in pomanjkljiva, kar ponovno onemogoča sodni preizkus in gre ponovno za absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretji odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožnik ima prav, ko zatrjuje, da nejasnosti v zvezi s stroški honorarjev in plač producenta in sodelavcev niso konkretizirane in v tem delu izpodbijane odločbe prav tako ni mogoče preizkusiti. Sodišče dodaja, da gre za pomembno merilo oz. podmerilo in mora prvostopenjski organ v ponovljenem postopku natančneje utemeljiti, katere postavke finančnega načrta projekta so problematične in zakaj.

24.Sodišče v zvezi s podmerilom 4b.)- višina zagotovljenih in predvidenih finančnih sredstev ugotavlja, da je to merilo zapisano na način, da ni razvidno, ali več točk prinaša višina zagotovljenih ali predvidenih sredstev ali razmerje med njima. Tožnik je s tem v zvezi opozarjal na to, da je imel sam potrjenih 72,76 % sredstev in je prejel 11 točk od skupno 15 točk, projekt B8 pa je v okviru istega razpisa npr. prejel 6,60 točk pa sploh nima potrjenega financiranja, projekt B3 pa je prejel 10,80 točk pa ima potrjenih približno 63 % financiranja. Toženka tega ni argumentirano prerekala, zaradi česar je sodišče to dejstvo štelo za priznano v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Iz obrazložitve mora biti razvidno, kako so bila merila in pogoji za dodelitev sredstev, uporabljena na konkretnem primeru in zakaj. Nejasnost tega podmerila naj torej prvostopenjski organ reši ter ga z razlago določno opredeli in sprejme preverljivo odločitev.

25.Sodišče je glede na navedeno tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi.

26.Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

27.S tožbo je tožnik uspel, zato je po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa sta v postopku zastopali odvetnici, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), vse povečano za 22% DDV (odvetnici sta zavezanki za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika (za tožbo je tožnik priglasil 500 točk po Odvetniški tarifi in sestanek s stranko v višini 400 točk) je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje ni podlage v veljavnih predpisih.

28.Priznane stroške mora toženka plačati tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Prim. npr. odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu I Up 74/2022 z dne 1. 6. 2022, 9. tčk. obrazložitve.

2Glej A4, Ministrstvo za kulturo, odločba št.: 6154-6/2020/2 z dne 12. 3. 2021, str. 3.,6. odst.

3Glej A6, odločba Radiotelevizije Slovenija, št.: B4-84/2018 z dne 15. 7. 2019, str. 2., 3. odst.

4Tako tudi Upravno sodišče Republike Slovenije Sodba I U 2017/2017-13, 9. 10. 2018, 26. tčk. obrazložitve.

5Glej Upravno sodišče Republike Slovenije Sodba I U 917/2021-20, 18. 4. 2023, 10. tčk. obrazložitve.

6Glej Upravno sodišče Republike Slovenije Sodba I U 1333/2009, 13. 1. 2011.

7V primerjavi s 17. tč. obrazložitve.

8Katja Štemberger: Nekatera vprašanja smiselne uporabe Zakona o splošnem upravnem postopku v postopkih javnega razpisa za (so)financiranje iz javnih sredstev, Javna uprava 2020/3-4, str. 92. in str. 99.

9Glej Upravno sodišče Republike Slovenije, Sodba I U 917/2021-20, 18. 4. 2023, 12. tčk. obrazložitve.

10K. Štemberger, kot zgoraj, str. 99.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (2002) - ZUJIK - člen 94, 94/5, 100 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.