Jedro

Dolžnikove trditve glede napak upnikovih izvedenih del so presplošne, saj niso bila navedena nobena konkretna dejstva glede napak in tudi nobenih dokazov zanje ni bilo predloženih. Tudi trditve glede dolžniku nastale škode so presplošne, saj niso bila navedena nobena konkretna dejstva. Ugovor dolžnika je zato neobrazložen.

Izrek

Ugovor dolžnika se zavrne in se sklep o izvršbi sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi (ostanka) dveh računov in z njim naložilo dolžniku, da mora tožeči stranki plačati zahtevano terjatev v višini 1.114.053,00 SIT s pripadki ter odločilo, da se hkrati dovoli izvršba za navedeno terjatev.

Dolžnik je zoper sklep o izvršbi ugovarjal. Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor na podlagi 5. odstavka 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju Ur.list RS 50/98, v nadaljevanju ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi, ker je štelo, da ugovor dolžnika ni obrazložen skladno z določbami ZIZ.

Ugovor je neutemeljen.

Dolžnik mora sklepu o izvršbi ugovarjati obrazloženo (2. odstavek 53. člena ZIZ). To velja tudi za ugovor zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine (1. odstavek 61. člena ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje za neutemeljen (2. odstavek 53. člena ZIZ). Če dolžnik ugovarja sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine in mu ugovarja v celoti (torej tudi v delu, s katerim mu je bilo naloženo plačilo terjatve) mora v ugovoru navesti pravno relevantna dejstva. To je taka dejstva, ki bi pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka, če bi se izkazala za resnična in za zatrjevana dejstva predložiti dokaze. V konkretnem primeru pa iz dolžnikovega ugovora izhaja, kot da so bila dela, katerih plačilo zahteva upnik, opravljena z napakami in da je imel dolžnik s tem neke stroške, ki naj bi bili večji od upnikove terjatve. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so dolžnikove trditve glede napak povsem presplošne, v njem niso navedena nobena konkretna dejstva glede napak upnikovega dela, pa tudi dokazov zanje dolžnik ni predložil nobenih.

Tudi glede dolžniku nastale škode so trditve presplošne, v njih ni navedenih nobenih konkretnih dejstev, škoda ni določno opredeljena, terjatev pa tudi ni bila postavljena v pobot. Dolžnikov ugovor je presplošen in ni obrazložen v smislu 2. odstavka 53. člena ZIZ, zato je tudi neutemeljen. Sodišče druge stopnje ga je zato zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 5. odstavkom 62. člena ZIZ v zvezi z 2. odstavkom 53. člena ZIZ).