Jedro

Dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca, se lahko uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep sicer ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 56749/2013 z dne 7. 12. 2013 zoper obdolženega S. J. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 56749/2013 z dne 10. 12. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčev zagovornik, zaradi kršitev po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ki bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da zagovornik v zahtevi podaja svojo oceno ugotovljenih dejstev in v nasprotju s sodiščem ocenjuje, da ni podan utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja. S takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti. Po mnenju vrhovne državne tožilke je neutemeljen tudi očitek zagovornika v zvezi z nezakonito pridobitvijo rezultatov prisluškovanj, saj je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da gre za zakonito odrejene prikrite preiskovalne ukrepe zoper obdolženega D. M. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovornik navaja, da pri hišnih preiskavah, ki so se pri obdolžencu opravljale na treh lokacijah, ni bila najdena prepovedana droga niti sledi droge oziroma pripomočki za njeno prodajo. S tajnim opazovanjem ni bilo ugotovljeno, da bi obdolženec drogo od kogarkoli prejel oziroma mu jo izročil. Obdolženec prav tako ni komuniciral z drugimi soobdolženci in ni omenjen v prisluhih, ki se nanašajo na druge soobdolžence. Tudi na podlagi tajnega prisluškovanja telefonskim pogovorom med obdolžencem in M. ni bilo zaslediti kakršnegakoli pogovora, ki bi nakazoval na preprodajo prepovedanih drog. Prisluhi potrjujejo obdolženčev zagovor, da je servisiral M. osebno vozilo ter da je za opravljene storitve od njega poskušal izterjati plačilo, M. pa je v kritičnem obdobju od njega tudi večkrat kupil nafto. Po oceni zagovornika iz navedenega izhaja, da v obravnavanem primeru ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Sicer pa meni, da so bili rezultati prisluškovanj, na katere se sklicuje sodišče, pridobljeni protipravno in se zoper obdolženca ne bi smeli uporabiti, saj zoper njega ni bila izdana odredba, ki bi omogočala zakonit nadzor njegovih telefonskih klicev.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v sklepu o odreditvi pripora povzel izsledke nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ki je bil odrejen zoper D. M., nato pa napravil argumentiran sklep o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec M. štirikrat prodal po 10 g heroina in enkrat 5 g kokaina. Upoštevaje vsebino povzetih telefonskih pogovorov med obdolžencem in M. (v katerih so bile med drugim izrečene besede „ovo je ful dobro, vsi hvalijo, ovo so pravi kristali“; „kaj je ta roba od onega iz Tezna ko so ga vstrelili“; „lahko pridem do tebe, ker nujno potrebujem, saj ljudje pritiskajo“) je sklepanje preiskovalnega sodnika, da je pogovor tekel o prodaji droge in ne nafte, prepričljivo. Stališče preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma je trdno ne glede na dejstvo, da pri hišnih preiskavah, ki so bile opravljene pri obdolžencu, heroin in kokain nista bila najdena. Slednje je pojasnilo že pritožbeno sodišče. Sicer pa zagovornik z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Glede stališča zagovornika, da se izsledki prisluškovanj ne bi smeli uporabiti zoper obdolženega J., Vrhovno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri se lahko dokaz, ki je bil zakonito pridobljen na podlagi odredbe zoper enega obdolženca (v konkretnem primeru zoper D. M.), uporabi tudi zoper osebo, zoper katero ukrep sicer ni bil odrejen, a je s tem obdolžencem sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.(1)

8.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi navedbe zagovornika, s katerimi izpodbija zaključek sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti. Res je sicer , da obdolženec zaradi istovrstnega kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar predkaznovanost tudi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da so bila kazniva dejanja oziroma posamezna izvršitvena ravnanja izvršena večkrat zaporedoma, vztrajno in organizirano. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo obdolženčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo pripravljenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje. Večji kot je namreč „vložek“ obdolženca v izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi z drugimi izvrševalci in odjemalci prepovedanih drog, večja je verjetnost, da bo obdolženec kazniva dejanja ponavljal.(2)

9. V obravnavani zadevi je preiskovalni sodnik zaključke o obstoju pripornega razloga oprl na dejstvo, da se obdolžencu očita pet izvršitvenih ravnanj v okviru kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter da je obdolženec ta ravnanja izvršil v obdobju slabih dveh mesecev, torej v zelo kratkem obdobju oziroma kontinuirano. Preiskovalni sodnik nadalje ugotavlja, da je prodaja prepovedanih drog edini vir obdolženčevega zaslužka, da naj bi iskal in novačil tudi nove kupce droge ter da so bili s prikritimi preiskovalnimi ukrepi ugotovljeni prostori, ki naj bi jih obdolženec uporabljal za hrambo prepovedanih drog. Upoštevaje navedene okoliščine je sklep preiskovalnega sodnika, da obdolženec v primeru, da ostane na prostosti z izvrševanjem kaznivih dejanj ne bo prenehal, izkustveno utemeljen in zato prepričljiv. Navedbe zagovornika, da ima obdolženec tudi druge vire dohodkov, saj ima avtomehanično delavnico ter prejema denarno socialno pomoč pa se ponovno nanašajo na izpodbijanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

10.

Zmotno pa je tudi stališče zagovornika, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora ter sorazmernost med posegom v obdolženčevo svobodo ter težo kaznivega dejanja. Sodišče je pravilno pojasnilo, da gre visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi, ki odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Upoštevaje že navedene objektivne in subjektivne okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora, pa je sodišče pravilno ocenilo tudi, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom.

C.

11. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik, niso podane, delno pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

12.

Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 188/1998 z dne 30. 9. 1998 in kasnejše. Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012 in XI Ips 675/2013 z dne 7. 2. 2013.