Jedro

Zgolj navedba, kot je v obravnavani zadevi, da predmetna zahteva temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot predhodnje, in o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, brez podrobne utemeljitve, preizkusa takšne odločitve ne omogoča, s tem pa tudi njene pravilnosti ni mogoče preveriti. Da ne gre za povsem enake zadeve, izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločitve, ki pojasnjuje, da je šlo v eni od zadev za priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi statusa vojnega veterana.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Upravne enote Maribor, št. 130-597/2019 z dne 29. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je bila zavržena tožnikova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 16. 10. 2019 vložil zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov. Organ je ugotovil, da je tožnik že predhodno podal dve zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana, in sicer 24. 1. 2003 in 15. 5. 2006. V tej zvezi je bilo tožniku izdanih že več zavrnilnih odločb, in sicer odločba št. 592-17/2003 in obnova postopka v zvezi s to odločbo ter odločba št. 130-1093/2006 in obnova postopka izdaje te odločbe. Ugotovitvena postopka sta bila zaključena z negativnima odločbama Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, izdani pa sta bili tudi zavrnilni sodbi pristojnega Upravnega sodišča, in sicer 12. 12. 2006 sodba U 212/2005-9 ter 19. 6. 2007 sodba U 586/2005-6, ki se po vsebini navezuje na zahtevo za priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi statusa vojnega veterana. Ker je bilo o isti upravni stvari, to je o priznanju statusa vojnega veterana že odločeno, je prvostopni organ tožnikov zahtevek za ponovno priznanje statusa vojnega veterana zavrgel na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa je njegovo pritožbo zavrnilo. Ministrstvo je ugotovilo, da je tožnik že predhodno podal zahteve za priznanje statusa vojnega veterana. Enako kot v tem postopku je tudi na podlagi predhodnih zahtev že uveljavljal priznanje statusa vojnega veterana za čas delovanja v osamosvojitveni vojni leta 1991. Pritožbeni organ tako ugotavlja, da je bilo v tem postopku zatrjevano dejansko stanje enako dejanskemu stanju, ki je že bilo predmet presoje pristojnih upravnih in tudi sodnih organov v ugotovitvenih postopkih, Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) pa je sicer bil od njegovega sprejetja že večkrat spremenjen, sedaj pa je v veljavi uradno prečiščeno besedilo UPB2 iz Uradnega lista RS, št. 59/2006, na podlagi katerega je bila sprejeta tudi predhodna odločitev na prvi stopnji.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi neupoštevanja priloženih listin in neupoštevanja zapisanega v odločbi Upravne enote Maribor št. 592-17/2003 z dne 19. 9. 2003. Pri tem se sklicuje na prej navedeno odločbo UE Maribor in meni, da navedena določba pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa ni bila ustrezno upoštevana ne v prvostopni ne v drugostopni odločbi, prav tako pa tudi ne spremenjene določbe Zakona o vojnih veteranih. V odločbi je navedeno, da iz potrdila Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor izhaja, da je tožnik v času agresije na Slovenijo od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 kot delavec Zavoda za prestajanje kazni zapora aktivno sodeloval v nalogah, ki so bile v tem času naložene Zavodom za prestajanje kazni zapora s strani državnih organov Slovenije. Tožbo vlaga, ker prvostopni organ v svojem sklepu ni preizkusil predloženih dokazil, zato je odločitev vsebinsko prazna. Ne sklep Upravne enote in ne odločba ministrstva se ne ukvarjata za dejanskim stanjem, pri tem pa je sam z veliko truda uspel pridobiti seznam v zaporu na ... zaprtih pripadnikov JLA v času od 26. 6. do 18. 7. 1991. Do navedenih podatkov je zaradi varovanja osebnih podatkov le težko prišel. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

5. Sodišče je s sklepom št. II U 33/2020-6 z dne 18. 1. 2023 sklenilo, da bo v zadevi v skladu s 3. alineo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po sodniku posamezniku. Predmet presoje v tej zadevi je, ali je pravilna odločitev tožene stranke, da se tožnikova vloga za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov zavrže. Glede na zgoraj naveden za predmetno zadevo relevanten obseg in vsebino dejanskih in pravnih vprašanj, je senat tukajšnjega sodišča sklenil, da se bo v zadevi odločalo po sodniku posamezniku.

6. Sodišče je o zadevi dne 14. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v predložene listine in listine, ki se nahajajo v predmetnem spisu.

7. Tožba je utemeljena.

8. Izpodbijana odločitev temelji na določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. Organa v svojih obrazložitvah navajata, da je bilo v predmetni zadevi izdano že več zavrnilnih odločb, tudi v zvezi s sodbami Upravnega sodišča, o priznanju statusa vojnega veterana za tožnika, ena pa tudi v zvezi s priznanjem pravice do zdravstvenega varstva na podlagi statusa vojnega veterana, s čimer utemeljujeta svojo odločitev sprejeto ob uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

10. Člen 129 ZUP določa okoliščine, v katerih organ ob predhodnem preizkusu zadeve, torej preden se spusti v njeno vsebinsko obravnavo, vlogo s sklepom zavrže. Za predmetno zadevo relevantna 4. točka prvega odstavka določa, da je to mogoče v primeru, kadar je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, torej v primeru pozitivne upravne odločbe, katere posledica je materialna pravnomočnost (res iudicata). Organ pa lahko ravna po tej določbi tudi v primeru zavrnilne odločbe, vendar le, če se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila. V slednjem primeru namreč ne nastopi materialna pravnomočnost, ampak zgolj formalna, kar pomeni, da ponovno odločanje o zadevi ni onemogočeno, zakonodajalec pa je iz razloga ekonomičnosti predvidel zavrženje vloge, če je bila stranka v vsebinsko enaki zadevi že prej neuspešna, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. To določbo pa je treba razlagati širše, saj je vsaka okoliščina, ki bi lahko utemeljevala drugačno odločitev ob ponovno vloženi zahtevi, podlaga za dolžnost organa, da izvede postopek vsebinske presoje in vloge ne sme zavreči.1

11. Zato je za odločitev o tem, da so v primeru predhodnih pravnomočnih zavrnilnih odločitev podani pogoji za zavrženje vloge oziroma zahteve, treba s stopnjo zanesljivosti ugotoviti, da se ne dejansko stanje ne pravna podlaga nista spremenila. Da pa je to mogoče ugotoviti, mora upravni organ najprej ugotoviti, na kakšni dejanski podlagi je stranka vložila svojo zahtevo v prejšnjih postopkih, in to primerjati z aktualno zahtevo. To pomeni, da mora natančno preveriti in v svoji odločitvi obrazložiti tako, da bo odločitev mogoče preizkusiti, dejstva na katerih je tožeča stranka vložila svojo zahtevo v prejšnjem postopku ali postopkih in dejstva, na katerih temelji sedaj obravnavana zahteva. Enako velja tudi za relevantno in uporabljeno materialno pravo.

12. Zgolj navedba, kot je v obravnavani zadevi, da predmetna zahteva temelji na isti dejanski in pravni podlagi kot predhodnje, in o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, brez podrobne utemeljitve, preizkusa takšne odločitve ne omogoča, s tem pa tudi njene pravilnosti ni mogoče preveriti. Da ne gre za povsem enake zadeve izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločitve, ki pojasnjuje, da je šlo v eni od zadev za priznanje pravice do zdravstvenega varstva na podlagi statusa vojnega veterana.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, s tem pa je bila storjena absolutna bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijani akt odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev pravil postopka, po potrebi dodatno razjasniti relevantno dejansko stanje in nato ponovno odločiti o zadevi (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Glej Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list RS d.o.o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 28-31.