Jedro

Tožnici nista nikoli do pravnomočnega zaključka postopka zatrjevali "nepoštenosti" tožencev v pomenu določbe 3. odstavka 61. člena ZD, tega pa prvič v postopku z revizijo tudi sicer upoštevno ne bi mogli ne storiti, niti nista storili.

Za nesmiseln se izkaže nejasno artikuliran očitek kršitve načela kontradiktornosti spričo opustitve zaslišanja prve tožnice kot stranke, saj iz revizije ni mogoče razbrati pravno relevantnih dejstev, za dokazovanje in obravnavanje, katerih naj bi bila prva tožnica prikrajšana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim sta tožnici terjali naj se ugotovi, da je oporoka F. K. z dne 3.2.1991 pravno neveljavna, tožnicama pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev. Tako je odločilo, ker je štelo, da so potekli vsi roki za uveljavljanje neveljavnosti oporoke iz 76. člena Zakona o dedovanju, saj je med drugim ugotovilo, da je bila izpodbijana oporoka razglašena 23.1.1992, da je absolutni desetletni rok za izpodbijanje oporoke potekel 23.1.2002, tožba pa je bila vložena šele 29.10.2004. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnic zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnici vložili revizijo, sklicujoč se v njej na bistvene kršitve določb postopka in na zmotno uporabo materialnega prava kot uveljavljana revizijska razloga. V reviziji ponavljata navedbe v prid njunemu stališču, da oporočiteljica ni imela osebnih lastnosti, da bi lahko napravila veljavno pismeno oporoko pred pričami ter da tudi sicer ni bila oporočno sposobna. V nadaljevanju revizijskih navedb nato povzemata vsebino določb 76. in 61. člena Zakona o dedovanju ter se zavzemata za uporabo določbe tretjega odstavka 61. člena navedenega zakona z obrazložitvijo, da je prva tožnica zvedela za oporoko šele s prejemom dodatnega sklepa o dedovanju z dne 23.7.2004 in da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti postopka, ker tožnice ni zaslišalo kot stranke in ji tako omogočilo, da bi dokazala svoje trditve. Tožnici predlagata spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Glede na uvodoma povzete neizpodbojne dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi (tretji odstavek 370. člena ZPP) je očitno, da so potekli vsi roki tako za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napak v obliki iz 76. člena Zakona o dedovanju (ZD), kot tudi roki za razveljavitev oporoke zaradi oporočne nesposobnosti ali napak volje oporočiteljice iz prvega in drugega odstavka 61. člena istega zakona. Tožnici se sedaj v reviziji zavzemata za uporabo določbe tretjega odstavka 61. člena ZD, po kateri se lahko zahteva razveljavitev oporoke proti nepošteni osebi dvajset let od njene razglasitve, vendar neutemeljeno. Tožnici namreč nista nikoli do pravnomočnega zaključka postopka zatrjevali "nepoštenosti" tožencev v pomenu določbe tretjega odstavka 61. člena ZD, tega pa prvič v postopku z revizijo tudi sicer upoštevno ne bi mogli ne storiti, niti nista storili. Tako se izkaže za nesmiseln tudi nejasno artikuliran očitek kršitve načela kontradiktornosti spričo opustitve zaslišanja prve tožnice kot stranke, saj iz revizije ni mogoče razbrati pravno relevantnih dejstev, za dokazovanje in obravnavanje katerih naj bi bila prva tožnica prikrajšana. Med te spričo poteka absolutnih rokov namreč ne spadajo trditve, da prva tožnica oporoke ni prejela in zanjo ni vedela.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi, ki bi bili upoštevni kot taki, niso podani, in ker velja enako tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožnic na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.