Jedro

Za izdajo inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 je pravno pomembno izključno to, ali gre za objekt, za katerega je po zakonu treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in če da, ali je bilo to dovoljenje pridobljeno. Sodišče ugotavlja, da odgovora na to vprašanje izpodbijana (in enako tudi drugostopenjska) odločba ni pojasnila tako, da bi bilo mogoče odločitev preizkusiti, torej je nepopolna, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj tožnikov objekt šteje kot objekt, za gradnjo katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ki sicer, kot ni sporno, za prizidek ni bilo izdano.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, št. 06122-1589/2018-2 z dne 30. 5. 2018, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-116/2018-2 z dne 27. 8. 2018, se odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu Inšpektoratu RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 06122-1589/2018-2 z dne 30. 5. 2018 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), določil, da mora tožnik ustaviti gradnjo prizidka h gostinskemu lokalu na parc. št. 417/6 k.o. A. (1. točka izreka) ter da mora do 30. 4. 2019 ta prizidek, tlorisnih dimenzij 9 m x 2,3 m, pritlične izvedbe, z enkapno streho, višine 2,5 m x 3,5 m, odstraniti in vzpostaviti prvotno stanje (2. točka izreka), sicer bo v primeru neizpolnitve te obveznosti prvostopenjski organ pričel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za sporni objekt je prvostopenjski organ izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter še odločil, da stroškov postopka ni bilo ter da morebitna pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4., 5. in 6. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 4. 2018 ugotovil, da je tožnik za gradnjo prizidka k stanovanjski hiši dne 15. 9. 1994 pridobil gradbeno dovoljenje. To se nanaša na prizidek v skupni tlorisni izmeri 10,85 m x 11,1 m x 4,25 m x 5,30 m, v katerem je okrepčevalnica. Za ta prizidek je dne 6. 7. 1996 pridobil še uporabno dovoljenje. V letu 2003 je na vzhodni strani gostinski lokal razširil še s prizidkom, ki je predmet tega postopka. Ta se v enem delu uporablja za kuhinjo, v drugem delu pa so mize za goste. Za to širitev si tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjski organ citira določbe 152., 148. in 158. člena ZGO-1. 3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je v pritožbenem postopku z odločbo št. 0612-116/2018-2 z dne 27. 8. 2018 (v nadaljevanju drugostopenjska odločbe) prvo točko izreka izpodbijane odločbe dopolnilo tako, da je določilo mere spornega prizidka, drugo točko izreka pa odpravilo v delu, kjer je navedeno, da se vzpostavi prvotno stanje ter to nadomestilo z navedbo, da se vzpostavi prejšnje stanje. V preostalem je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. V obrazložitvi drugostopenjski organ uvodoma pojasnjuje, da je izrek izpodbijane odločbe v prvi točki dopolnil z opisom objekta, tako da ne bo dvoma, na kateri prizidek se nanaša izrečeni ukrep prvostopenjskega organa, medtem ko je drugo točko izreka popravil s tem, da je sledil določbi 152. člena ZGO-1, ki zahteva, da se vzpostavi prejšnje in ne prvotno stanje. V nadaljevanju povzema obrazložitev izpodbijane odločbe ter navaja, da je gradbeni inšpektor nedvomno ugotovil, da za sporno gradnjo prizidka tožnik nima gradbenega dovoljenja in je zato izrečeni inšpekcijski ukrep utemeljen v skladu z določbo 152. člena ZGO-1. 5. Tožnikovi trditvi, da mu v postopku prvostopenjskega organa ni bila dana možnost, da bi se izjavil, drugostopenjski organ ni sledil. Ob inšpekcijskem pregledu dne 30. 4. 2018 je bil navzoč tudi tožnik, ki je pojasnil, kdaj je gostinski lokal razširil s spornim prizidkom, zapisnik o pregledu pa brez pripomb podpisal. Tožniku je bila tako dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Načelo zaslišanja stranke zato v postopku ni bilo kršeno. Iz zapisnika sicer ne izhaja, da bi bil ta vročen tožniku, vendar pa to ne predstavlja kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost odločbe. Tožnik ima kot stranka v postopku tudi ves čas pravico spise pregledovati in jih na svoje stroške prepisali ali preslikati, kot to določa 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Drugostopenjski organ ni sledi tožnikovi trditvi, da sporni prizidek ni bil zgrajen v letu 2003, saj je ta podatek gradbenemu inšpektorju povedal sam. Neutemeljena je tudi njegova pritožbena navedba, da je rok za odstranitev spornega objekta prekratek, tožnik pa tega pritožbenega ugovora tudi ni z ničemer utemeljil. V zadevi ni pomembno, da tožnik ni edini lastnik zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, saj je njegov investitor, ZGO-1 pa določa, da se ukrepi po 152. členu ZGO-1 odredijo prav intestitorju.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, da po izvedbi glavne obravnave izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Uvodoma poudarja, da izpodbijana odločba ne vsebuje vseh obveznih sestavin upravne odločbe, kot to zahteva 214. člen ZUP, saj ne obsega niti dejanske niti pravne obrazložitve sprejete odločitve, kot tudi ne navedbe dokazov, na podlagi katerih je upravni organ ugotovil dejansko stanje in razlogov, ki so bili odločilni za njihovo presojo. Obveznost upravnega organa, da svojo odločbo obrazloži ne izhaja le iz odločb ZUP, pač pa tudi iz ustavne pravice do poštenega obravnavanja po 22., 23. ter 25. členu Ustave RS. To upravnim organom nalaga tudi 6. člen Evropske konvencije o temeljnih človekovih pravicah. Zaradi opisanih pomanjkljivosti izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

7. V nadaljevanju tožnik izpostavlja, da se izpodbijana in drugostopenjska odločba opirata na določbo 152. člena ZGO-1, četudi je Ustavno sodišče RS z odločbo št, U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 odločilo, da je v neskladju z Ustavo RS ter da mora državni zbor protiustavnost odpraviti v roku enega leta, kar pa se ni zgodilo, saj je bil z dne 17. 11. 2017 sprejet nov Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ). Nedopustno torej je, da se izpodbijana odločba opira na določbo iz prej veljavnega zakona, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna. Prvostopenjska odločba je bila sicer izdana po tem, ko se je že pričel uporabljati GZ. Navedeno je sicer, da je bila izdana dne 30. 5. 2018, vendar pa je bila odpremljena šele po 1. 6. 2018, kar dopušča možnost, da je bila antidatirana. Zato predlaga, naj sodišče imenuje sodnega izvedenca računalniško - forenzične stroške, ki naj po vpogledu v informacijski sistem prvostopenjskega organa ugotovi, kdaj je bila odločba dejansko izdana.

8. Tožnik navaja, da je prvostopenjski organ zmotno ugotovil dimenzije spornega prizidka, prav tako pa spregledal, da gre kvečjemu za enostavno gradnjo, za katero ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. O tem, da gre za objekt, katerega površina je manjša od 20 m2, naj sodišče zasliši tožnika, opravi naj ogled na kraju samem, imenuje pa naj tudi sodnega izvedenca gradbene stroke, ki naj glede dimenzij in površine spornega prizidka kot tudi glede njegove narave poda izvid in mnenje. V naravi je objekt lahko kvečjemu letna kuhinja z nadstreškom in nekaj mizami, za kar v času njegove postavitve gradbeno dovoljenje ni bilo potrebno, vendar pa se do tega prvostopenjski organ ni opredeljelil. Prvostopenjski organ tožnika ni niti pozval k predložitvi gradbenega dovoljenja niti tega ni preverjal sam po uradni dolžnosti oziroma v zvezi s tem pridobil kakršnikoli dokumentacije, kar pa bi moral storiti za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Iz odločbe tudi ne izhaja, da bi prvostopenjski organ preverjal ali gre za nelegalno ali neskladno gradnjo oziroma ali gre sploh za gradnjo, za katero je potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja.

9. Izrečeni ukrep je po prepričanju tožnika tudi nesorazmeren, saj mu nalaga le eno ukrepanje, to je odstranitev prizidka, medtem ko bi v poštev prišel predvsem kakšen milejši ukrep, npr. prilagoditev ali preureditev prostora. Tožena stranka ni opravila testa sorazmernosti izrečenega ukrepa, prav tako v obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe ni pojasnjeno, zakaj mora tožnik sporno gradnjo takoj odstraniti. Zgolj sklicevanje na določbo 152. člena ZGO-1, ki ni več veljavna in je v neskladju z Ustavo RS, namreč z vidika ustavnih pravic tožnika ne zadošča. 10. Nepojasnjen je tudi rok, v katerem se tožniku nalaga odstranitev sporne gradnje. Ta je za tožnika sicer dejansko neizvedljiv in je tudi arbitraren. Inšpektor bi moral pri določitvi roka upoštevali načelo sorazmernosti, težo kršitve, posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična oseba odstrani nepravilnosti. Nobena od teh okoliščin ni bila upoštevana niti ni obrazložena. Izrečeni ukrep ni nujen, saj objekt nikogar ne ogroža, prav tako ni ogrožen niti javni interes, saj gre za preprosto gradnjo. Drugostopenjski organ zmotno navaja, da gre za objekt, za rušitev katerega ni potrebna posebna oprema ali mehanizacija ter da tožnik česa takega tudi ni navajal. Dejstvo namreč je, da je taka oprema in mehanizacija za odstranitev potrebna, saj je prizidek, v katerem se nahaja tudi kuhinja, v povezan z gostinskim lokalom in bi zato nestrokovno rušenje lahko na lokalu povzročilo nastanek škode. Tudi v zvezi s tem tožnik predlaga, naj sodišče imenuje izvedenca gradbene stroke. Tožnik je v pritožbi tudi posebej izpostavil, da gostinski lokal ne more funkcionirati brez kuhinje, za kar pa v 11 mesečnem obdobju ne more najti primerne rešitve. Pri tem velja upoštevati, da bo rok za izvršitev lahko začel teči šele od pravnomočnosti izpodbijane odločbe in ne od njene izdaje, saj bi se sicer posegalo v tožnikovo ustavno zavarovano pravico do pritožbe.

11. Tožnik je v pritožbi izrecno navajal, da mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, posledično pa je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožnik ni nikoli izjavil, da je bil sporni prizidek zgrajen v letu 2003 in dopušča možnost, da ga je gradbeni inšpektor napačno razumel. Prizidek stoji od leta 1997, leta 2003 pa je bila dokončana njegova vizualna podoba. Zapisnik o pregledu tožniku ni bil vročen in zato pred izdajo odločbe ni imel možnosti, da bi ugotovil, da je prvostopenjski organ napačno zapisal vsebino pogovora. Prvostopenjski organ tožnika pred izdajo odločbe ni seznanil z uspehom dokazovanja niti mu ni predstavil ugotovljenega dejanskega stanja in pravnega vidika zadeve, kar je tožnik v dobri veri sicer pričakoval. Šele po tem, ko je prejel izpodbijano odločbo, je videl, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno in da je bil celoten postopek voden arbitrarno, ne da bi bil sploh seznanjen z nameravano odločitvijo v zadevi. Ker je šlo za odločbo "presenečenja", je tožnik zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje lahko uveljavljal šele v pritožbi. Tožnik je prava neuka stranka, ki glede na opustitve upravnega organa tudi ni vedel, da naj bi prvostopenjski organ nepopolno in zmotno ugotovil dejansko stanje. Drugostopenjski organ kljub tem kršitvam prvostopenjskega organa tožniku ni dopustil, da bi dokazoval, da je bil napačno razumljen in da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno niti mu ni bila dana možnost, da bi predlagal izvedbo dokazov. O vsem tem naj se zasliši tako tožnik kot tudi njegovi družinski člani.

12. Zmotna je tudi presoja drugostopenjskega organa, da za odločitev ni pomembno dejstvo o lastništvu nepremičnine, na kateri je postavljen sporni prizidek. Sklicuje se, da je tožnik investitor, vendar pa ni pojasnil razlogov, zaradi katerih ga šteje kot izključnega investitorja niti dokazov, ki bi to potrjevali. Tudi iz tega razloga je zato izpodbijana odločba nezakonita, saj je predmetna nepremičnina v solasti dveh oseb, kar dokazujeta redni in zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek, odločba pa se glasi le na tožnika.

13. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče najprej (predvsem zaradi ponovnega postopka, ki ga bo morala izvesti tožena stranka) ugotavlja, da je tožena stranka pri odločanju pravilno izhajala iz določb ZGO-1. GZ, ki je stopil veljavo z dnem 17.11.2017 in se uporablja od 1.6.2018, je namreč v prvem odstavku 106. člen prehodnih in končnih določb določil, da se postopki, začeti pred začetkom uporabe GZ na podlagi ZGO-1, končajo po določbah ZGO-1. Enako to velja tudi za inšpekcijske postopke. V zvezi z inšpekcijskimi postopki je v drugem odstavku 106. člena GZ posebej določeno le, da se tisti inšpekcijski postopki in postopki izvršbe, ki so bili začeti pred pričetkom uporabe tega zakona zaradi dejanj, ki po GZ ne pomenijo več kršitve, ustavijo po uradni dolžnosti. Prav tako se ti postopki po uradni dolžnosti ustavijo tudi, kolikor se izda odločba v skladu s V. poglavjem prehodnih in končnih določb, to je odločba o legalizaciji izvedenih gradenj pred uveljavitvijo GZ (tretji odstavek 106. člena prehodnih in končnih določb GZ). Ker tudi po sedaj veljavnem GZ nelegalne in neskladne gradnje pomenijo kršitve, zaradi katerih se vodijo inšpekcijski postopki, postopek pa se je v obravnavanem primeru pričel pred uveljavitvijo GZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je v postopku upoštevala določbe ZGO-1. Iz podatkov upravnega spisa je namreč razvidno, da se je konkretni postopek začel dne 30. 4. 2018, ko je inšpektor kot prvo dejanje v postopku izvedel inšpekciji pregled, torej postopek začel še pred začetkom uporabe GZ. Vprašanje, kdaj se prične upravni postopek (torej tudi gradbeni inšpekcijski postopek) ureja 127. člen ZUP, ki določa, da se upravni postopek po uradni dolžnosti začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnikoli dejanje. Iz tega razloga je torej nepomembno ali je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala pred 1. 6. 2018 ali po tem, pač pa pomembno, da se je postopek pričel v času, ko se GZ še ni uporabljal. Sodišče je zato zavrnilo dokazni predlog tožnika, naj imenuje sodnega izvedenca računalniško - forenzične stroke, ki bi ugotovil dejanski datum izdaje odločbe. Iz pisnega odpravka odločbe tudi sicer izhaja, da je bila izdana dne 30. 5. 2018, tožnikova navedba, da obstaja možnost, da je bila antidatirana, pa ostaja zgolj na ravni neargumentirane domneve. To še toliko bolj velja zato, ker je iz sporočila o prispelem pismu, ki je bilo tožniku puščeno v pisemskem nabiralniku, razvidno, da je bila vročitev izpodbijane odločbe prvič poizkušana že naslednjega dne po dnevu izdaje odločbe, torej dne 31. 5. 2018. 16. Sodišče nadalje pojasnjuje, da odločitev Ustavnega sodišča RS, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, na katero se sklicuje tožnik, ne pomeni, da tožena stranka svoje odločitve ne bi smela opreti na določbo 152. člena ZGO-1. To odločbo je Ustavno sodišče RS sprejelo zaradi zaščite pravice do doma ter odločilo, da sta 152. in 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, Državnemu zboru pa naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Ustavno sodišče RS je v 3. točki izreka določilo tudi način izvršitve svoje odločitve, in sicer zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma (34. točka obrazložitve). Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe. Ustavno sodišče je namreč ugotovilo, da 152. člena ZGO kljub ugotovljeni protiustavnosti ni mogoče razveljaviti, saj bi bila sicer popolnoma onemogočena izvedba inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena (kar velja tudi za obravnavani primer, saj je sporni objekt prizidek k gostinskemu lokalu in se tudi uporablja s tem namenom), zaradi česar je o neustavnosti navedene zakonske določbe izdalo zgolj ugotovitveno odločbo (prva točka izreka; 33. točka obrazložitve). 152. člen ZGO-1 torej v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj. V takih primerih pristojni gradbeni inšpektor po določbah tega člena odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča. Pri tem nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Za izdajo inšpekcijske odločbe po 152. členu ZGO-1 je torej pravno pomembno izključno to, ali gre za objekt, za katerega je po zakonu treba pridobiti gradbeno dovoljenje, in če da, ali je bilo to dovoljenje pridobljeno.

17. Sodišče ugotavlja, da odgovora na to vprašanje izpodbijana (in enako tudi drugostopenjska) odločba ni pojasnila tako, da bi bilo mogoče odločitev preizkusiti, torej je nepopolna, kar je bistvena kršitev določb postopka in s tem razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Obrazložitev namreč ni taka, kot to zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP. Po tej določbi mora obrazložitev odločbe upravnega organa obsegati: razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če obrazložitev odločbe ne sledi tej zakonski določbi, je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka.

18. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj tožnikov objekt šteje kot objekt, za gradnjo katerega je potrebno gradbeno dovoljenje, ki sicer, kot ni sporno, za prizidek ni bilo izdano. Po določbi 3. člena ZGO-1 je gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta dopustna le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ni pa tako dovoljenje potrebno za gradnjo enostavnega objekta, ki pa ne sme biti postavljen v nasprotju s prostorskim aktom (3.a člen ZGO-1). Vrste objektov in njihove karakteristike sicer določa Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka prišla do zaključka, da gre v primeru spornega objekta za objekt, za katerega je izdaja gradbenega dovoljenja potrebna. Zato tudi ni mogoče preizkusiti njene odločitve, da mora ta objekt tožnik na podlagi 152. člena ZGO-1 odstraniti. Ob tem sodišče, glede na tožbeni ugovor tožnika, pojasnjuje, da v primeru, kolikor je objekt nelegalna gradnja, inšpektor odredi njegovo odstranitev. Taka odredba je tudi edini ukrep, ki se lahko izreče v primeru nelegalne gradnje, inšpektor pa nima zakonske podlage, da bi izrekal milejše ukrepe ob ocenjevanju sorazmernosti in nevarnosti za okolje, kot to predlaga tožnik. Pri tem lastništvo nepremičnine, na kateri je objekt postavljen, za izrek ukrepa ni bistven, kolikor inšpektor razpolaga s podatkom o investitorju. Ukrep odstranitve objekta se namreč izreče prav slednjemu, lastniku zemljišča pa le takrat, ko investitor ni znan. Iz tega razloga zato sodišče tudi ni izvajalo dokaza z vpogledom v zemljiškoknjižne izpiske za sporno nepremičnino, niti o tem ni zaslišalo tožnika in njegovih domačih, kot je to predlagal. 19. Odločitve tožene stranke, ki je zgolj navedla, da za postavitev spornega prizidka tožnik ni pridobil gradbenega dovoljenja, ne da bi pojasnila ali je tako gradbeno dovoljenje v konkretnem primeru sploh potrebno za gradnjo, torej ni mogoče preizkusiti. Prav tako tudi ni mogoče preizkusiti roka, ki je bil tožniku določen za odstranitev objekta. Že v pritožbi je namreč opozarjal, da za to potrebuje več časa, saj gre za prizidek k obstoječemu gostinskemu lokalu, tožena stranka pa je svojo odločitev pojasnila le s tem, da za odstranitev ne potrebuje posebne mehanizacije ali postopkov, ne da bi to ustrezno utemeljila. Tožnik je predlagal, naj sodišče opravi ogled objekta ter imenuje sodnega izvedenca gradbene stroke, ki naj oceni vrsto gradnje ter čas, ki bi bil potreben za njeno odstranitev, vendar pa sodišče temu ni sledilo, saj je zaradi pomanjkljive obrazložitve, v kateri ni navedenih dokazov, ki so bili podlaga za odločitev niti njihove ocene, treba izpodbijano odločbo odpraviti, ugotavljanje teh okoliščin pa bo morala tožena stranka razčistiti v ponovljenem postopku in se do tako predlaganih dokazov tudi opredeliti.

20. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik, po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.