17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1650/2003 z dne 29. 10. 2004 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru št. Pd 124/2003 z dne 16. 9. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za plačilo razlike v plačah do višine plač, izračunanih ob upoštevanju izhodiščnih plač po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 31/90 in nasl. – v nadaljevanju SKPG), za obdobje od januarja 1993 do vključno decembra 1993. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper takšno odločitev. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje o zakonitosti znižanja plač.

2.Zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Meni, da je šlo za očitno nezakonit postopek znižanja plač. Nasprotuje zaključkom sodišč o slabem finančnem stanju delodajalca, o nepotrebnosti izdaje individualnih odločb in sodelovanja sindikata ter o veljavnosti sklepa o znižanju plač za celotno sporno obdobje. Trdi tudi, da zaradi nezakonitosti znižanja plač in posledične neupravičene obogatitve na strani delodajalca ni moglo priti do delnega zastaranja tožbenega zahtevka. S po mnenju pritožnika nepravilno odločitvijo sodišč naj bi mu bili kršeni pravici do svobode dela in varstva dela iz 49. oziroma 66. člena Ustave, s pristranskim odločanjem pa tudi pravica od sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Meni tudi, da izpodbijani odločitvi odstopata od sodne prakse, kar naj bi bilo v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na sodbo št. Pdp 469/99. Višjemu sodišču očita tudi, da je ignoriralo vsebino pritožbe, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 25. člena Ustave. Hkrati navaja, da mu ni bilo zagotovljeno pravno sredstvo v postopku pri delodajalcu.

B.

3.Z navedbami, s katerimi nasprotuje zaključku sodišč o zakonitosti znižanja plač, očita pritožnik sodiščem zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma nepravilno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal. Zgolj s sklicevanjem na nepravilno uporabo materialnega prava pritožnik ni utemeljil očitkov o kršitvah pravic iz 49. in 66. člena Ustave. Prav tako z očitki o očitni napačnosti izpodbijanih odločitev pritožnik ni izkazal, da bi sodišča sodila pristransko, kar bi pomenilo kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Na podlagi omenjenih navedb pritožnika lahko Ustavno sodišče izpodbijani odločitvi preizkusi le z vidika skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, za kršitev katere gre tudi v primeru očitno napačne odločitve. Vendar pa pritožnik ni izkazal, da bi bilo to kršitev mogoče očitati tudi izpodbijanim odločitvam. Glede očitka pritožnika, da ni moglo priti do zastaranja terjatev, pa mu velja zgolj pojasniti, da izpodbijani sodbi sploh ne temeljita na odločitvi sodišč o zastaranju terjatev.

4.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Pritožnik zatrjuje kršitev te ustavne pravice, vendar zgolj s sklicevanjem na eno samo domnevno drugačno sodno odločbo ni izkazal obstoja ustaljene sodne prakse.

5.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki naj bi jo storilo Višje sodišče s tem, ko naj bi ignoriralo njegovo pritožbo. Gre za povsem pavšalen očitek, ki ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti. Kršitve 25. člena Ustave pritožnik tudi ne more utemeljiti z navedbami, da mu ni bilo zagotovljeno pravno sredstvo v postopku pri delodajalcu, saj se omenjena ustavna pravica na ta postopek ne nanaša.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan