Jedro

Tožnik se je spornega dne poškodoval na svojem običajnem delovnem mestu skladiščnika. Nanj so se prevrnili kartoni, v katerih so bile pakirane omare, ki so bile zložene na palete in naslonjene na steber. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je druga tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna in da je imela v času škodnega dogodka s prvo toženo stranko sklenjeno zavarovanje za splošno in delodajalčevo odgovornost z odbitno franšizo 10 %. Druga tožena stranka mora kot delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu z veljavnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Druga tožena stranka za to ni poskrbela, saj skladiščenje prodajnih artiklov ni bilo ustrezno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da v roku 15 dni: - prva tožena stranka tožniku plača odškodnino v višini 19.289,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2014 dalje do plačila in znesek 622,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka); - druga tožena stranka tožniku plača odškodnino v višini 3.295,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka); - prva tožena stranka tožniku plača stroške tega individualnega delovnega spora v višini 2.357,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka); - tožnik drugi toženi stranki plača stroške tega individualnega delovnega spora v višini 369,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka); - prva tožena stranka za tožnika plača stroške tega delovnega spora v znesku 1.511,57 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka); - druga tožena stranka za tožnika plača stroške tega individualnega delovnega spora v znesku 167,95 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VI izreka); - prva tožena stranka za tožnika povrne sodno takso v znesku 347,76 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka); - druga tožena stranka za tožnika povrne sodno takso v znesku 38,64 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VIII izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se glede višine odškodnine za nematerialno škodo za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zoper odločitev o stroških postopka zaradi kršitve pravil postopka pritožuje tožnik. Sodišče pri odmeri odškodnine glede pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj tožniku ni odmerilo odškodnine v višini, kot se odmerja v primerljivih primerih. Sklicuje se na tri primere iz sodne prakse, v katerih gre za poškodbe kolena in goleni ter posledice, ki so zaradi tega nastale in sicer VS002386, kjer je oškodovanec iz tega naslova prejel znesek 30.000,00 EUR, VS002356, kjer je oškodovanec prejel znesek 33.300,00 EUR in VS002361, kjer je oškodovanec prejel 25.000,00 EUR. Na podlagi tega tožnik v pritožbi meni, da mu iz tega naslova pripada še 10.000,00 EUR, skupno tako 25.000,00 EUR. Prav tako odškodnina za nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v dosojenem znesku 15.000,00 EUR ne more predstavljati primernega zadoščenja. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnik ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal pred nezgodo, in mora opraviti poklicno rehabilitacijo, upoštevalo tudi ni omejitev v tožnikovem poklicnem in vsakdanjem življenju, prav tako pa je spregledalo psihološke omejitve, ki jih ima tožnik. Primeroma navaja primere iz sodne prakse, v katerih je bila dosojena bistveno višja odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri poškodbah kolena in goleni, in sicer v zadevi VS002361 - 35.000,00 EUR in v VS002616 ter VS002482 po 50.000,00 EUR. Po tožnikovi oceni mu tako pripada še odškodnina v višini 12.000,00 EUR, skupno torej 25.000,00 EUR. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka pa opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno izhajalo iz predpostavke, da znaša nagrada za tožbo 1200 točk in ne 1300 točk kot je seštevek obeh zahtevkov, tožniku pa tudi ni priznalo nagrade za sestavo zahtevka po tar. št. 38 v višini 2600 točk. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu I. in II. točke izreka in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje (pravilno: sojenje) oziroma sodbo sodišča prve stopnje spremni tako, da tožniku dosodi še odškodnino v višini 22.000,00 EUR in sicer plačilo 20.000,00 EUR dosodi prvi toženi stranki, 2.000,00 EUR pa drugi toženi stranki, v obeh primerih pa spremni tudi odločitev o stroškovnem delu v korist tožnika.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Obe navajata, da je pritožba neutemeljena, saj je sodišče odškodnino odmerilo pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso. Primeri, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, niso primerljivi z obravnavano zadevo. Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja druge primere, v katerih so oškodovanci zadobili primerljive poškodbe kot tožnik, vendar so bile odmerjene odškodnine nižje kljub dejstvu, da so bile poškodbe in omejitve življenjskih aktivnosti primerljivejše od tistih, ki jih v pritožbi navaja tožnik. Prereka tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroški postopka, saj se zahtevek tožnika glasi na 74.700,00 EUR, kar po veljavni odvetniški tarifi pomeni 1200 točk in ne 1300 točk. Tožnik v postopku tudi ni zahteval plačila predpravdnih stroškov in tudi ni zatrjeval, da mu je kakršenkoli strošek nastal. S tem stroškom v okviru povrnitve pravdnih stroškov ne more uspeti. Obe predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je pravilno uporabilo.

6. Tožnik se je dne 29. 10. 2011 poškodoval na svojem običajnem delovnem mestu skladiščnika. Nanj so se prevrnili kartoni, v katerih so bile pakirane omare, ki so bile zložene na palete in naslonjene na steber. Tožnik si je ob tem dogodku poškodoval desno koleno. V tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 74.700,54 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je druga tožena stranka za nastalo škodo krivdno odgovorna in da je imela v času škodnega dogodka s prvo toženo stranko sklenjeno zavarovanje za splošno in delodajalčevo odgovornost z odbitno franšizo 10 %. V odločitvi je tudi pravilno upoštevalo, da je tožniku del odškodnine prva tožena stranka že izplačala.

8. Na podlagi 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek). Druga tožena stranka mora kot delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu z veljavnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu (1. odstavek 43. člena ZDR), po 1. odstavku 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.) mora z ustreznimi ukrepi, preprečevanjem nevarnosti, obveščanjem, usposabljanjem delavcev, ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Druga tožena stranka za to ni poskrbela, saj skladiščenje prodajnih artiklov ni bilo ustrezno.

9. Višino odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje odmerilo skladno z določbama 1. in 2. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri čemer je upoštevalo tožnikovo izpoved, izvedenska mnenja sodnih izvedencev A.A., dr. med., in dr. B.B., spec. klin. psih., ter ostalo listinsko dokumentacijo v spisu. Izvedenec A.A. je ugotovil, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel poškodbo notranjega meniskusa desnega kolena, parcialno poškodbo prednje križne vezi desnega kolena in poškodbo sklepnega hrustanca na desnem kolenu.

10. Tožnik je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval plačilo nematerialne odškodnine v višini 40.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse nevšečnosti, ki jih je tožnik med zdravljenjem imel. Pravilno je upoštevalo tako mnenje izvedenca A.A. kot tudi mnenje izvedenke B.B. o trajanju in stopnji bolečin, ki jih je tožnik med zdravljenem imel, kar je obširno razložilo v točkah od 14 do vključno 20 obrazložitve. Tožniku je pravilno iz tega naslova dosodilo primeren znesek 15.000,00 EUR, kar je 13-kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da primeri iz sodne prakse, ki jih v potrditev svojih pritožbenih navedb o prenizkem znesku iz tega naslova dosojene odškodnine v pritožbi navaja tožnik, z obravnavano zadevo niso primerljivi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik pet operativnih posegov, da je bil skupno hospitaliziran sedem dni, da se je kontinuirano zdravil ambulantno in da je bil 31-krat na ambulantnih pregledih pri različnih specialistih ter 86-krat pri svojem osebnem zdravniku. Opravil je sedem MR preiskav desnega kolena, eno RTG slikanje desnega kolena, eno RTG slikanje desnega kolka, radiološko preiskavo SPECT CT. Jemal je različne analgetike, antibiotike in druga zdravila. Tožnik je uporabljal bergle, izvajal razne vaje in hodil na fizioterapije, bil na zdraviliškem zdravljenju, težko je hodil zlasti po stopnicah in dalj časa, težko je stal. Kontinuirano je bil na bolniškem staležu. Hude bolečine je trpel 15 dni, srednje hude tri mesece, lahke bolečine skupaj okrog leto dni, občasne pa ves preostali čas zdravljenja pri hoji, stoji, razgibavanju in spremembi vremena, pojavljale pa se bodo tudi v bodoče. V prvem primeru, na katerega se sklicuje pritožba, je oškodovanec utrpel zmečkanino levega stegna z zlomom končnega dela stegnenice, ki sega v kolenski sklep in zlom desne goleni, hospitaliziran je bil skupno sedem mesecev in 27 dni, devetkrat je bil operiran v splošni anesteziji, dve meseca je trpel hude bolečine, štiri do pet mesecev srednje hude, trajne lahke bolečine je trpel šest mesecev in tudi v bodoče bo trpel lahke bolečine ob spremembah vremena, hoji po razgibanem terenu, stopnicah, počepanju, dvigovanju bremen nad 15 kg ipd. V drugem primeru gre za otroka starega 10 let, ki je utrpel dva zloma desne goleni. Njegovo zdravljenje je bilo specifično in komplicirano. Hospitaliziran je bil tri mesece, imel je osem operacij v splošni anesteziji, stalne hude bolečine je trpel en mesec, občasne hude tri mesece, stalne srednje hude tudi tri mesece, občasne srednje hude pol leta, stalne lahke eno leto, občasne lahke pa se bodo pojavljale ob določenih prilikah. V tretjem primeru, ki ga v pritožbi navaja tožnik, je oškodovanec utrpel hudo zmečkanino leve noge z izpahom zgornjega skočnega sklepa, imel je dve operaciji v splošni anesteziji zaradi podkolenske amputacije noge in transplantacije kože. Trajne hude bolečine je trpel 7 dni, srednje hude en mesec, občasno hude tri mesece, stalne lahke šest mesecev, občasne lahke pa bo trpel tudi v bodoče. 12. Tožnik je iz naslova pretrpljenega strahu zahteval odškodnino v znesku 4.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel kratkotrajen hud primarni strah, intenziven sekundarni strah v skupnem trajanju 10 dni, pogosto, skoraj leto dni, pa je trpel zmerni sekundarni strah zaradi izida zdravljenja. Upoštevalo pa je tudi dejstvo, da ima tožnik preprosto in šibkejšo osebnostno strukturo, zaradi katere je ob vsakdanjih stresnih dogodkih bolj ranljiv. Škodni dogodek je zaznal kot bolj stresen in bolj ogrožajoč, kot bi ga zaznala večina drugih oseb z bolj izdelano in čvrstejšo osebnostno strukturo. Glede na te ugotovitve iz obeh izvedenskih mnenj je tožniku iz tega naslova dosodilo 1.500,00 EUR, kar je 1,3-kratnik zadnje objavljene povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS, v presežku pa je tožnikov zahtevek zavrnilo. Kljub temu, da se tožnik na sodbo v tem delu ne pritožuje, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo zaradi pretrpljenega strahu primerna.

13. Iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku od vtoževanih 30.000,00 EUR dosodilo 13.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik omejen pri obdelovanju vrta, sadovnjaka, občasni pomoči pri delu v vinogradu, pri ostalih vsakodnevnih dejavnostih, pri vzgoji in igri z otroci ter pri športnih aktivnostih. Tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnik trajne občasne bolečine in trajne omejitve gibanja, ki vplivajo na vsa področja njegovega življenja. Upoštevalo je tudi, da je škodni dogodek, glede na tožnikovo osebnostno strukturo, pustil tudi psihične in duševne posledice, ki se kažejo kot kronična bolečina, psihološka nemoč zaradi bolečin, depresivnost, predajanje odgovornosti in zadolžitev drugim članom družine. Tožnik izkazuje tudi posamezne tako imenovane somatske bolečinske motnje s prevladujočo bolečino, kar vključuje takšno osredotočenost na bolečino, da negativno vpliva na njegove vsakdanje aktivnosti, intenzivnost njegovih čustev, misli in vedenja povezanega z bolečino ter na visoko stopnjo zaskrbljenosti zaradi telesnih težav. Njegovo vsakodnevno funkcioniranje se je spremenilo in je postal manj funkcionalen. Sodišče je upoštevalo tudi njegovo starost 29 let ob škodnem dogodku ter tožnikovo izpoved o občutenju bolečin. O vsem se je podrobno in pravilno opredelilo v točkah od 25 do 30 obrazložitve sodbe.

14. Tožnik meni, da je dosojeni znesek prenizek in da sodišče ni pravilno upoštevalo vseh težav, ki jih ima. Tudi v tem delu se sklicuje na primere iz sodne prakse, za katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tožnikovim primerom niso primerljivi. V prvem primeru je bila oškodovancu amputirana noga pod kolenom, tako da mora v gibanje (hoja po neravnem terenu, po stopnicah, vstajanje s stola) vložiti neprimerno več truda, potrebuje opore, ne more voziti kolesa, avtomobila z ročnim menjalnikom, traktorja, opustil pa je tudi fizična dela na kmetiji. V drugem primeru je oškodovanec, ki je utrpel zlom notranje desnega gležnja s premikom odlomkov, nesposoben za kakršnokoli rekreativno dejavnost, hojo po neravnem terenu, navzgor in navzdol, po stopnicah, ne more počepniti, poklekniti, dolgo časa stati, teči, voziti kolo ali dalj časa stati, razvila se mu je kronična depresija, ki se zaradi upada njegovih splošnih življenjskih sposobnosti poslabšuje. V tretjem v pritožbi navedenem primeru je oškodovanka doživela politravmo, večfragmentni zlom desne stegnenice, zlom stegneničnih kondilov segajoč v kolenski sklep, večfragmentni zlom desne golenice in mečnice, obsežno globoko raztrganino predelu desnega kolena in podkolenske jame, poškodbo povrhnje stegenske srteije desno s trombozo, pretrganje desne stegenske vene, luksacijski zlom baze dlančnic 2 in 3 desno ter zlom prvih dveh členkov drugega in četrtega prsta desne roke, zaradi posledic pa težko hodi že po ravnem terenu, ne more se ukvarjati s športom, težko prenaša bremena, ne more teči in ima številne težave na psihičnem področju. Tudi ti primeri so hujši od tožnikovega, saj gre za neprimerno hujše zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot jih je za tožnika pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

15. Tožnik se zoper odločitev sodišča prve stopnje, da ni upravičen do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti, ne pritožuje, prav tako pa se tudi strinja z dosojenim zneskom odškodnine iz naslova premoženjske škode.

16. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, kjer izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je nagrado za tožbo pravilno odmerilo v višini 1200 točk, saj je tožnik postavil tožbeni zahtevek v višini 74.700,00 EUR, kar po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) znaša natančno toliko, kot je odmerilo sodišče prve stopnje (nad 160.000 točk do 200.000 točk oziroma nad 73.440,00 EUR do 91.800,00 EUR) in sicer po točki a) 1. odstavka tar. št. 15 v zvezi s 1. odstavkom tar. št. 18. Prav tako pravilno tožniku ni prisodilo tudi stroškov za sestavo zahtevka po tar. št. 38 OT. Tožnik bi moral za vrnitev stroškov, ki jih je imel s postavitvijo odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici, v tem individualnem delovnem sporu postaviti poseben zahtevek, saj ne gre za stroške sodnega postopka, niti za predpravdne stroške.

17. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnika neutemeljena, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa svoje stroške odgovorov na pritožbo krijeta sami, saj z njima k odločitvi nista bistveno pripomogli.