Jedro

Iz navedb tožnikov, da do svojih parcel dostopajo preko utrjene "služnostne poti", ki poteka po parceli tožene stranke, je mogoče dovolj jasno razumeti, da gre za trditve o uporabi poti, ki poteka deloma po parceli tožene stranke, kar pomeni, da so dejansko zatrjevali izvrševanje oblasti nad delom toženčeve nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je dolžan toženec prenehati s postavljanjem ovir na dostopno pot, ki poteka po delu njegove parcele št. 1539/1 k.o. T. ter tožeči stranki omogočiti neoviran peš dostop po tem delu parcele do parcel št. 1540/1, 1538/0 in 154771 k.o. T. ter za dostop s frezo IMT in prikolico ali drugimi prevoznimi sredstvi ter za odvažanje drv. Tožencu je še prepovedalo v bodoče s takimi ravnanji posegati v posest tožnikov na parceli št. 1539/1 in v posest parcel, do katerih tožniki dostopajo ter tožencu naložilo, da je dolžan tožnikom povrniti 885,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti taki odločitvi se pritožuje toženec po pooblaščencu. Opozarja, da je tožeča stranka gradila tožbo zaradi motenja posesti na trditvi, da je bila s toženčevim ravnanjem motena v priposestvovani služnostni poti, s čimer je vtoževala motenje stvarne služnosti, ki pa ga sedanji Stvarnopravni zakonik ne pozna. Sodišče se je v izpodbijanem sklepu zadovoljilo z ugotavljanjem zadnjega posestnega stanja, slednjega pa tožeča stranka v postopku niti ni zatrjevala. Če bi ga, bi se pokazalo, da tožniki vsak zase sploh nimajo zadnjega posestnega stanja na toženčevem zemljišču. To posest ima toženec kot lastnik svojega zemljišča. Napadeni sklep je zato obremenjen z logično napako ignoratio elenghi v pojavni obliki zamenjave teze, ko iz neugotavljanja v tožbi zatrjevane služnosti preskoči na tožbeno nesubstancirano ugotavljanje dejanske oblasti nad toženčevim zemljiščem. Odločitev sodišča je po mnenju pritožbe samovoljna in arbitrarna. Toženec je lastnik zemljišča, na njem izvaja posest tudi z uporabo traktorja. S traktorjem se tja pripelje, odpelje, kosi in v času ročnih opravil na zemljišču in sadovnjaku traktor ustavlja za čas, ko se zadržuje na zemljišču. Zato njegova ustavitev traktorja za dve uri, ob predhodnem brezuspešnem opozorilu tožnikom, naj drv ne spravljajo po travnini, ne pomeni samovolje in protipravnosti. Toženec je v okviru samopomoči za svojo lastninsko pravico lahko opozoril osebe, ki so posegale v njegovo lastnino, naj se takih posegov izogibajo. Z ničemer ni podprta sklepna trditev sodišča, da je toženec imel motiv ovirati tožnike v posesti poti. Takega motiva (da si toženec lasti parcelo 1538/0 k.o. T.) tožniki v tožbi sploh niso zatrjevali. Toženec je traktor čez dve uri odstranil, niti pred tem pa ni predstavljal ovire, saj so imeli tožniki možnost, da traktor obidejo, kar je pokazal ogled in fotografije. Tožniki preko postopka namišljenega motenja služnosti želijo izkoristiti motenjsko pravdo le za ugotovitev dejstev o obstoju služnostne poti. Toženec je traktor čez dve uri, ko je ocenil, da je opozorilo za varstvo njegove lastninske pravice zaleglo, odstranil. To, da kasneje traktorja na zemljišču več ni bilo, kaže, da ne gre za motilno ravnanje in da tožniki nimajo ne pravnega, ne ekonomskega interesa za tožbo. Tak interes bi lahko imel kvečjemu prvi tožnik kot lastnik parcel, nikakor pa ne ostali trije tožniki. Sklep nima razlogov za zavrnitev toženčevih navedb glede lastništva parcele, glede neobstoja služnosti tožečih strank, glede tega, da je traktor toženec odstranil po dveh urah v okviru dovoljene samopomoči in da tožnikom ni nameraval preprečiti uporabe poti, saj bi v nasprotnem primeru oviro postavil na sam začetek poti ter se ni opredelilo do predložene sodne odločbe VSK Cp 1089/2008. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drži, da so tožniki v tožbi zatrjevali, da do svojih parcel (št. 1540/1, 1547/1 in 1538/0 k.o. T.) dostopajo preko utrjene "služnostne poti", ki poteka po parceli tožene stranke, vendar je iz njihovih navedb mogoče dovolj jasno razumeti, da gre za trditve o uporabi poti, ki poteka deloma po parceli tožene stranke, kar pomeni, da so dejansko zatrjevali izvrševanje oblasti nad delom toženčeve nepremičnine. Sodišče se je zato v zadevi povsem pravilno ukvarjalo z vprašanjem, ali so bili tožniki posestniki sporne poti in ali je bila njihova posest dejansko motena. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče odločalo mimo tožbene podlage. Stvarnopravni zakonik res pojma posesti stvarne služnosti (za razliko od tretjega odstavka 70. člena ZTLR) ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja izvrševalca služnosti vsebinsko ni spremenilo (1). Ker je zatrjevana tožbena podlaga zadoščala za odločanje sodišča o tem, ali so tožniki posest dela toženčeve nepremičnine dejansko izvrševali, se prvostopenjsko sodišče pravilno ni spuščalo v ocenjevanje, ali so tudi priposestvovali stvarno služnost poti kot so med drugim trdili v tožbi, in se zadovoljilo z ugotavljanjem zadnjega posestnega stanja (zadnji stavek 8. točke obrazložitve sklepa). Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da so tožniki posest imeli. Te dejanske ugotovitve pritožba ne izpodbija konkretizirano, razen s trditvijo, da toženec kot lastnik zemljišča izvaja to posest sam in da traktor ustavi za čas, ko se zadržuje na zemljišču. Ta trditev pa sama po sebi ne more izpodbiti ugotovljenega dejstva, da so tožniki s tem, ko so toženčevo zemljišče uporabljali za dostop do svojih zemljišč ter za odvoz drv z njih, imeli pot najmanj v soposesti.

5. Toženec pa prihaja v pritožbi tudi sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da traktor ni predstavljal ovire niti ko je stal na njegovi parceli, niti kasneje, saj ga je po dveh urah odstranil, hkrati pa priznava, da je bilo to njegovo dejanje posledica "predhodnega brezuspešnega opozorila tožnikom, naj drv ne spravljajo po (njegovi) parceli št. 1539/1“ in se sklicuje na samopomoč. S takimi navedbami dejansko priznava motilnost svojega ravnanja, še posebej, ker je v nadaljevanju pritožbe pojasnil, da je traktor odstranil, ko je ocenil, da je opozorilo za varstvo njegove lastninske pravice zaleglo. Toženec se tudi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bilo tako njegovo ravnanje izraz samopomoči, saj ne zatrjuje elementov, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče ravnanje "motilca" opredelilo kot samopomoč v smislu 31. člena Stvarnopravnega zakonika.

6. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi glede tega, da posest tožnikov ni bila motena, ker da bi lahko traktor obvozili. Sodišče se je ob ogledu kraja samega, ko je fotografiralo sporno pot in izmerilo razdaljo med drevesom češnje in panjem na drugi strani poti, prepričalo, da sporna pot zaradi ustavljenega traktorja ni bila prehodna in da se mimo njega po poti ni dalo voziti zaradi drevesa, panja in strme brežine nad potjo.

7. Na podlagi zaslišanja tožnikov je sodišče ugotovilo, da so imeli dejansko posest toženčeve parcele vsi štirje, zato pritožba neuspešno to ugotovitev izpodbija s trditvijo, da se na toženčevi parceli "vsi štirje tožniki sploh niso nahajali". Prvi tožnik R.J. je pri zaslišanju povedal, da sta tistega dne, ko je prišlo do motilnega dejanja, s starim očetom - drugim tožnikom I.J. odšla pripravljati drva v gozd, tretji tožnik Z.J. je povedal, da je po poti največkrat vozil drva prav on, četrta tožnica pa, da so "vselej vozili tam" in ves čas govorila o uporabi poti v prvi osebi množine.

8. Zapis v 10. točki obrazložitve sodbe, da je toženec "imel motiv, da ovira tožnike v posesti sporne poti, saj si parcelo lasti" je zaključek sodišča, s katerim je dodatno argumentiralo svoje ugotovitve o motilnosti toženčevega ravnanja, saj kljub temu, da je traktor v konkretnem dogodku kasneje odstranil, to potrjuje, da imajo tožniki interes za uveljavljanje varstva posesti. Tudi v tem delu zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi sodišče odločalo preko tožbene podlage.

9. Sodna odločba VSK Cp 1089/2001 je bila priložena vlogi tožene stranke z dne 10.6.2014, ne da bi bilo povsem jasno, katero pravno stališče želi z njo podkrepiti. Zato ni mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati, da se do nje ni opredelilo. Sicer pa iz obrazložitve citirane odločbe še izhaja, da se nanaša na drugačno stanje kot je to, ki je bilo ugotovljeno v obravnavani zadevi, saj je šlo za primer, ko je tožena stranka zato, da bi obvozila oviro, posegla v posest tožeče stranke na dvorišču tako, da je čezenj zapeljala, medtem ko gre v obravnavani zadevi za jasno izraženo voljo toženca, naj tožniki ne odvažajo drv po poti, ki poteka čez njegovo parcelo in ne zgolj za naključno ali nujno zaustavitev traktorja na poti.

10. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Tako tudi odločba VSL I Cp 3297/2012 in Stvarnopravni zakonik s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, stran 876-877.