Jedro

Predlagana začasna odredba, da se toženi stranki prepove skleniti delovno razmerje na delovnem mestu poslovni sekretar s katerokoli osebo, razen s tožečo stranko do pravnomočne rešitve tega spora je neutemeljena. Poleg pogojev določenih v 19. čl. ZDSS je potrebno uporabiti tudi pogoj iz 267. čl. ZIP, da je terjatev verjetno izkazana. Tožnica je prejela sklep o sprejemu na delo, delovnega razmerja pa tožena stranka z njo ni sklenila in je v to ne more prisiliti niti sodišče, zato terjatev ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: Toženi stranki B., M., se prepoveduje skleniti delovno razmerje na delovnem mestu poslovni sekretar, s katerokoli osebo, razen s tožečo stranko.

Ta začasna odredba velja do pravnomočne rešitve spora med tožečo stranko Š. M. in toženo stranko B., M..

Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj, morebitna pritoža ne vzdrži izvršitve.

se zavrne kot neutemeljen."

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo skleniti delovno razmerje na delovnem mestu poslovni sekretar s katerokoli osebo, razen s tožečo stranko. Začasno odredbo je odredilo do pravnomočnosti rešitve spora med tožečo in toženo stranko.

Zoper sklep sodišča prve stopnje o izdaji začasne odredbe se pritožuje tožena stranka smiselno iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94) v 19. členu določa, da med postopkom lahko sodišče izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V konkretnem primeru je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, za kar je potrebno upoštevati pogoje določene v 267. členu zakona o izvršilnem postopku (Ur. list SFRJ št. 20/78-28-27/90), ki določa, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča poleg pogojev določenih v 19. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih potrebno upoštevati tudi pogoje po 267. členu zakona o izvršilnem postopku in sicer mora upnik dokazati za verjeten obstoj terjatve. V konkretnem primeru tožnica s tožbo zahteva, da sodišče odloči, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti delovno razmerje in podpisati pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za delovno mesto poslovne sekretarke od 16.2.1996 dalje ter tožnico prijaviti pri pristojnem zavodu za zdravstveno zavarovanje in zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji izplačati pripadajoči osebni dohodek ter ji povrniti stroške postopka. Iz samega zahtevka in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da tožnica ni v delovnem razmerju pri toženi stranki in da ji je tožena stranka le izdala sklep o sprejemu na delovno mesto poslovnega sekretarja. Ker torej tožnica ni sklenila delovnega razmerja s toženo stranko in tožene stranke ne more v to prisiliti, terjatev tožnice ni verjetno izkazana. Sodišče ne more tožene stranke obvezati, da s tožečo stranko sklene delovno razmerje.

Tožena stranka je lahko tožeči stranki le odškodninsko odgovorna, če jo je z izdajo sklepa o sprejemu na delo, katerega ni realizirala, zavedla in ji je zaradi tega nastala škoda. Verjetnost obstoja terjatve je pogoj za izdajo začasne odredbe ob izpolnjenem enem od pogojev za izdajo začasne odredbe po 19. členu zakona o delovnih in socialnih sodiščih, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlagano začasno odredbo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi napačno uporabilo materialno pravo - določbe 267. člena zakona o izvršilnem postopku, zato je sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je predlagano začasno odredbo zavrnilo.