Jedro

Pogodba se avtomatično razveže v primerih neizpolnitve pogodbene obveznosti (primerjaj prvi odstavek 104. člena ter tretji odstavek 105. člena OZ), ne pa tudi v primeru zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti. V slednjem primeru učinkuje izjava o uresničitvi odstopne pravice šele potem, ko jo prejeme odstopni zavezanec, kar pomeni, da mora biti odstop od pogodbe nasprotni stranki izjavljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 123613/2015 z dne 19.10.2015 razveljavilo še v celotni 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi v roku 15 dni povrne njene pravdne stroške v višini 1.753,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi tožeča stranka Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje od tožene stranke zahteva vračilo 4.493,99 EUR in 3.427,34 EUR, ki jih je na podlagi dveh pogodb o izvajanju programa javnega dela izplačala toženi stranki kot izvajalcu javnih del. 6. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka s tožečo stranko in občino P. na podlagi izbranih ponudb tožene stranke dne 17. 12. 2013 sklenila pogodbo o izvajanju programa javnega dela št. 0001-0229 z nazivom „Pomoč pri izvajanju programa za mlade“ in na tej podlagi v okviru javnih del zaposlila J. S. H. Iste pogodbene stranke se sklenile tudi pogodbo o izvajanju programa javnega dela št. 0002-0229 z nazivom „Pomoč pri razvoju in pospeševanje podjetništva“ in tožena stranka je na tej podlagi v okviru javnih del zaposlila T. B. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka izdajateljica spletnega medija (časopisa) P., objavljanje uredniško oblikovanih programskih vsebin pa ustreza izvajanju njene redne dejavnosti. Obe udeleženki sta pod mentorstvom med drugim opravljali tudi pomožna dela za omenjeni spletni portal, pri čemer je udeleženka T. B. v času svojega dela pripravljala poročila in fotografirala dogodke v okviru projektov imenovanih „ ... “ ter jih vnašala v računalniški program, J. S. H. pa je bila zadolžena za poročanje o dogodkih na G. Tožeča stranka je z dopisom z dne 16. 4. 2014 toženo stranko pisno opozorila o ugotovljenih kršitvah. Dne 10. 6. 2014 je nato odstopila od pogodbe o izvajanju programa javnega dela št.0003-0229, ki se nanaša na T. B., ker naj bi tožena stranka kršila pogodbene obveznosti. Kot odločilni razlog za odstop od pogodbe je navedla, da se program ni izvajal skladno z odobreno vsebino, saj naj bi se opravljala izključno novinarska dela za spletni portal. 7. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da so pogodbene stranke pogodbi o izvajanju programa javnega dela sklenile na podlagi potrjene ponudbe tožene stranke in se dogovorile, da se za nenamensko porabo sredstev med drugim šteje, če tožena stranka ne izvaja programa v skladu z oddano ponudbo. Menilo je, da vsebinska sklopa obeh programov vsebujeta tudi naloge v zvezi z informiranjem javnosti oziroma pomoč pri organizaciji in promociji. Ugotovilo je, da delo obeh udeleženk po svoji vsebini ni predstavljalo nadomestila novinarskih del poklicnih novinarjev, ki izvajajo redno dejavnost tožene stranke, saj njune zadolžitve niso bile samostojna novinarska dela. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati razveze pogodbe za udeleženko J. S. H., saj se dopis z dne 10. 6. 2014 izrecno nanaša le na pogodbo za udeleženko T. B. 8. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se dela niso izvajala v nasprotju z odobreno ponudbo in se sklicuje na izpovedbo mag. M. F., takratnega zakonitega zastopnika tožene stranke. Navaja, da je omenjena priča na naroku dne 6. 11. 2017 potrdila, da novinarska dela predstavljajo njeno redno dejavnost, kar ni v skladu z njeno izjavo, ki jo je tožena stranka dala v izbranih ponudbah, da program javnih del ne bo zajemal takšnih del. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitek ni utemeljen. Priča mag. M. F. je na naroku sicer potrdil, da novinarska dela predstavljajo del strankine redne dejavnosti. Hkrati pa je tudi pojasnil, da sta obe udeleženki članke pisali pod mentorstvom, njihova objava pa je bila usmerjena v informiranje javnosti o dogodkih ter motiviranje obeh udeleženk. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obseg del, ki sta ga obe udeleženki dejansko opravljali, potrebno šteti zgolj za pomoč zaposlenim novinarjem pri njihovem rednem delu. Njegova izpovedba, da sta udeleženki v okviru delovnega procesa opravljali pomožna opravila, je namreč skladna tudi z izpovedbami obeh udeleženk. T. B. je zaslišana dne 13. 2. 2018 tako povedala, da je dogodke le fotografirala in o njih pripravljala poročila, iz tega gradiva pa so podatke pri svojem delu nato črpali mentorji in uredniki. Da je pisanje člankov potekalo pod mentorstvom je v zaslišanju, enako kot priča mag. M. F., prav tako potrdila tudi druga udeleženka J. S. H. Nasprotno pa tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o kršitvi pogodb o izvajanju javnih del, ni uspela niti konkretizirati števila člankov, sestavljenih s strani obeh udeleženk, ki naj bi bili objavljeni na spletnem portalu, niti določno opredeliti obsega novinarskih opravil, s katerimi naj bi se pogodbi izvajali v nasprotju s pogodbenimi zavezami. Vse navedeno tako tudi pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da so delovne naloge obeh udeleženk ostale zgolj v okviru pomoči in kot takšne niso predstavljale nadomeščanja novinarskih del poklicnih novinarjev, ki izvajajo redno dejavnost tožene stranke.

9. Pritožnica takšnega zaključka ne more omajati z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da udeleženka J. S. H. na zaslišanju ni mogla odgovoriti na vprašanje, ali je kateri od zaposlenih opravljal podobno ali enako delo, kot ga je opravljala sama. Njena izpovedba, da so vsi njeni sodelavci takrat opravljali delo preko javnih del namreč še ne potrjuje trditve tožeče stranke, da naj bi nadomeščali novinarska dela poklicnih novinarjev. Prav tako ni jasno v kakšen program javnih del so bili preostali udeleženci pravzaprav vključeni. Pritožnica zato tudi s to pritožbeno navedbo dokazne ocene sodišča prve stopnje ni uspela omajati.

10. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v obe ponudbi nadalje ugotovilo, da so bile delovne naloge obeh udeleženk vsebinsko zajete v okviru ponudbenih del. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo z objavami na spletnem portalu doseženo informiranje javnosti in promocija dogodkov, kot je bilo to predvideno v obravnavanih programih javnih del. Fotografiranje in pripravljanje poročil o dogodkih je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča v primeru T. B. mogoče uvrstiti pod „organizacijo in izvedbo aktivnosti v okviru projekta " ... " oziroma v primeru J. H. S. pod „informiranje javnosti o dogodkih v kulturnih organizacijah in zavodih ter o programih in aktivnostih mladinskih organizacij“. Ker so konkretne zadolžitve obeh udeleženk torej vsebinsko obsegale (pomožne) naloge v zvezi z informiranjem javnosti o dogodkih in aktivnostmi pri promociji projektov, prav tako ne drži pritožbeni očitek o prekoračenem okviru odobrene vsebine del, ki bi jih vključeni osebi v programu javnega dela morali opravljati. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožena stranka ni kršila svoje pogodbene obveznosti, saj tožeča stranka ni dokazala, da sta udeleženki v programu javnega dela opravljali dela, ki naj bi spadala v redno dejavnost tožene stranke.

11. Kot nerelevantne se zato izkažejo njene nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih podaja svoje pravno nadziranje glede drugega odstavka 12. člena pogodbe o izvajanju programa javnega dela, kar se nanaša na vprašanje razveze pogodbe za udeleženko J. S. H. Prav tako pa so te navedbe tudi pravno zmotne. Tožena stranka namreč meni, da naj bi ji od pogodbe ne bilo treba odstopiti, saj naj bi se štela za razvezano že sama po sebi. Pogodba se avtomatično razveže v primerih neizpolnitve pogodbene obveznosti (primerjaj prvi odstavek 104. člena ter tretji odstavek 105. člena Obligacijskega zakonika; OZ), ne pa tudi v primeru zatrjevanih kršitev pogodbenih obveznosti. V slednjem primeru učinkuje izjava o uresničitvi odstopne pravice šele potem, ko jo prejeme odstopni zavezanec (smiselno 28. člen OZ), kar pomeni, da mora biti odstop od pogodbe nasprotni stranki izjavljen. Ko odstopni upravičenec prejme izjavo odstopnega upravičenca o uresničitvi odstopne pravice, je razvezana pogodba, ki je predmet te pravice. Šele tedaj ima vsaka pogodbena stranka pravico zahtevati vrnitev tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ). Drugačno materialnopravno stališče je v nasprotju s kogentnimi določili OZ, zato mu ni mogoče slediti.

12. Uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških je odpadel, saj jih pritožnica ni priglasila (163. člen ZPP).