Jedro

Za presojo, ali je v obravnavanem primeru upravitelju treba priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega 95 oktanskega bencina po 5. členu Aneksa ali 30 % po 10. členu Aneksa, je odločilna tako narava upraviteljevega dela kot tudi vprašanje možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva in s tem izjeme, določene v 10. členu Aneksa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se upravitelju D. T. povrnejo potni stroški, nastali pri opravljanju nalog upravitelja in sicer za mesec oktober 2013 po predlogu upravitelja z dne 14. 11. 2013 v višini 26,35 EUR, kar se po pravnomočnosti tega sklepa izplača v breme stečajne mase, višji stroškovni zahtevek pa je kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sklepa se je pravočasno pritožil upravitelj, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje oziroma spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se mu prizna upravičenost do potnih stroškov za oktober 2013 v višini 94,43 EUR. Priglasil je pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da v izreku izpodbijanega sklepa ni odločeno o tem, da se povračilo potnih stroškov v presežku od priznanih, glede na predlog upravitelja, zavrne. Izrek izpodbijanega sklepa namreč vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi upraviteljevega predloga z zapisom na koncu „višji stroškovni zahtevek pa zavrne kot neutemeljen.“

5. Neutemeljeno uveljavlja pritožnik tudi pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev izpodbijanega sklepa tako skopa, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je dejstvo potrebnosti poti na relaciji upraviteljeva pisarna do kraja, kjer je bilo delo opravljeno, upoštevalo, saj je te potne stroške na relaciji Tolmin – Kromberk – Tolmin upravitelju priznalo. Sporna je le še višina le-teh. Ta pa je določena s tretjim odstavkom 19. člena Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da je v primeru, če upravitelj potuje z lastnim prevoznim sredstvom, upravičen do povrnitve stroškov v skladu z zadnjimi uradno objavljenimi zneski povračil, nadomestil in drugih prejemkov za zaposlene v državni upravi. Te zneske za zaposlene v državni upravi pa za obdobje, na katerega se nanaša upraviteljev predlog za povračilo potnih stroškov, določa Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 40/2012 – v nadaljevanju: Aneks). V obravnavani zadevi gre zgolj za preizkus pravilne uporabe materialnega prava, tega pa je mogoče opraviti.

6. Po 5. členu Aneksa ima javni uslužbenec pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela glede na razdaljo od kraja prebivališča do delovnega mesta (prvi odstavek). V primeru, ko javni uslužbenec opravlja delo v več krajih, se mu za razdaljo med temi kraji povrnejo stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. V kolikor nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu povrne kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov (sedmi odstavek). Že na tem mestu je treba opozoriti na specifični določbi 18. člena Pravilnika, da potni stroški upravitelja obsegajo izdatke za prevoz od upraviteljeve pisarne do kraja, kjer naj bo opravljeno dejanje, ki se ga upravitelj udeleži (drugi odstavek) in da upravitelj prosto izbira, ali bo prevoz opravil z lastnim ali javnim prevoznim sredstvom (tretji odstavek). Po 10. členu Aneksa pa je uporaba lastnega avtomobila v službene namene izjemoma mogoča samo na podlagi dogovora med delodajalcem in javnim uslužbencem, če drugače ni možno opraviti službene poti oziroma rednega dela (prvi odstavek), kilometrina za uporabo lastnega avtomobila za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi pa znaša 30 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov za prevoženi kilometer (tretji odstavek). Tako se pokaže, da določba 10. člena Aneksa ureja le izjemo od pravila, da se uporabi za opravo službene poti oziroma rednega dela javno prevozno sredstvo, torej le za primer, če drugače službenega dela ni mogoče opraviti. Za presojo, ali je v obravnavanem primeru upravitelju treba priznati kilometrino v višini 8 % cene neosvinčenega motornega 95 oktanskega bencina po 5. členu Aneksa ali 30 % po 10. členu Aneksa, je torej odločilna tako narava upraviteljevega dela kot tudi vprašanje možnosti uporabe javnega prevoznega sredstva in s tem izjeme, določene v 10. členu Aneksa.

7. Upravitelj v stečajnem postopku opravlja številna dela, ki niso nujno vezana zgolj na eno lokacijo. Sam v pritožbi celo navaja, da se je iz Tolmina, kjer ima sedež družba T., d. o. o., preko katere opravlja svojo funkcijo upravitelja in na katere sedežu opravlja del svojih nalog kot upravitelj, vozi tudi v Novo Gorico za izvajanje drugega dela svojih nalog v prostorih družbe M., d. o. o., tako tudi v obravnavanem obdobju, za katerega je uveljavljal potne stroške in kjer je sestavil vabilo za nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje terjatev in sestavil redno poročilo. Očitno je torej, da svoje delo upravitelj opravlja v več krajih, zato je za presojo višine kilometrine, ki naj se mu upošteva pri povračilu potnih stroškov, na mestu uporaba sedmega odstavka 5. člena Aneksa, kot je to pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Zgolj dejstvo, da je upravitelju po tretjem odstavku 18. člena Pravilnika dana izbira oprave prevoza z lastnim ali javnim prevoznim sredstvom, pa še ne utemeljuje uporabe izjeme iz 10. člena Aneksa in odmere višine kilometrine po višji 30 % stopnji iz tretjega odstavka 10. člena Aneksa.

8. Ker je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo upravitelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.