Jedro

Veljavnost (procesnega) pooblastila se presoja po lex fori, konkretno torej po slovenskem pravu (tudi če sta pooblastitelj in/ali pooblaščenec tuji osebi).

Po določbi prvega odstavka 101. člena ZPP s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo za zastopanje, ki ga je dala.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prvemu upniku priznalo nadaljnje izvršilne stroške v višini 2.366,92 EUR ter odločilo o poplačilu tega in drugih upnikov (208. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tretjega dolžnika in potrdilo izpodbijani sklep.

2. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo RS (v nadaljevanju državno tožilstvo) vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva), saj naj bi odločitev pritožbenega sodišča odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (sklep II Ips 235/2004 z dne 24. 3. 2005, sodba III Ips 59/2002 z dne 5. 12. 2002, sklep III Ips 24/2002 z dne 28. 3. 2002, sklep I Up 712/2005 z dne 30. 6. 2009 in sodba X Ips 1353/2006 z dne 2. 4. 2009). Opozarja, da sodišči nižjih stopenj nista uporabili prvega odstavka 101. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov. Iz tega razloga poleg bistvene procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ uveljavlja tudi bistveni procesni kršitvi iz 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Sodišče ju je storilo, ko je A. A., odvetniku v Mariboru, ki ni imel pooblastila upnika, dovolilo udeležbo na razdelitvenem naroku 26. 11. 2008, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Pritožbeno sodišče je zagrešilo iste procesne kršitve. Iz zapisnika o razdelitvenem naroku z dne 26. 11. 2008 je razvidno, da je tretji dolžnik nasprotoval veljavnosti pooblastila upnika, sodišče prve stopnje pa je kljub temu narok nadaljevalo in 18. 12. 2009 izdalo sklep o poplačilu upnikov, ki o uveljavljeni kršitvi prvega odstavka 101. člena ZPP nima razlogov; prav tako o tem nima razlogov sklep sodišča druge stopnje. Upnik je predložil sklep Deželnega sodišča Wiener Neustadt FN 72476 h, 1 Fr 14/06 i-2 z dne 30. 1. 2006, izpisek iz registra družb in sklep o ustavitvi stečajnega postopka 5 S 172/95 v (5 S 193/93) z dne 17. 2. 2004, iz katerih izhaja, da je bil stečajni postopek nad upnikom zaradi pomanjkanja sredstev za kritje stroškov 17. 2. 2004 zaključen, stečajna upravitelja pa razrešena. Upnik je bil 17. 6. 2004 izbrisan iz sodnega registra. Pooblastilo, ki sta ga odvetniku A. A. dala stečajna upravitelja, je tako v skladu prvim odstavkom 101. člena ZPP prenehalo veljati 17. 2. 2004 oziroma najkasneje z izbrisom upnika iz sodnega registra. Iz omenjenih listin sicer res izhaja, da je Deželno sodišče Wiener Neustadt s sklepom FN 72476 h, 1 Fr 14/06 i-2 z dne 30. 1. 2006 izbrisani družbi (upniku) postavilo naknadnega likvidatorja, odvetnika mag. B. B., ki od tega dne družbo samostojno zastopa, predvsem pa je pooblaščen za opravljanje vseh opravil, potrebnih za nadaljevanje izterjave zoper C., d. o. o. (ki je zaradi stečaja izbrisana iz sodnega registra), v Sloveniji. Vendar tudi v primeru, če bi to pooblastilo glede njegovega obsega razlagali zelo široko, bi (novo) pooblastilo odvetniku A. A. za zastopanje upnika od 30. 1. 2006 dalje lahko dal le naknadni likvidator. Takšnega pooblastila v spisu ni.

3. Po določbi 375. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ je bila zahteva vročena strankama postopka, ki nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva je utemeljena.

5. Državno tožilstvo je izkazalo izpolnjenost pogoja iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP in 15. členom ZIZ; drži, da je odločitev Vrhovnega sodišča o konkretni zahtevi (lahko) pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti. Nadalje velja pojasniti, da se pri odločanju o zahtevi Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus kršitev, ki jih državno tožilstvo izrecno uveljavlja (prvi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Polje preizkusa Vrhovnega sodišča je zato v konkretnem primeru omejeno izključno na vprašanje (ne)obstoja upnikovega pooblastila za zastopanje v tem postopku.

6. V obravnavani zadevi gre za spor z mednarodnim elementom; v njem kot upnik nastopa tuja - avstrijska pravna oseba. Poudariti je treba, da se veljavnost (procesnega) pooblastila presoja po lex fori, konkretno torej po slovenskem pravu (tudi če sta pooblastitelj in/ali pooblaščenec tuji osebi).1 Po določbi prvega odstavka 101. člena ZPP s prenehanjem pravne osebe preneha tudi pooblastilo za zastopanje, ki ga je dala. Avstrijski Zakon o registru firm v prvem odstavku paragrafa 40 določa, da pravna oseba v določenih primerih, ko ne razpolaga z nobenim premoženjem, z izbrisom (iz registra firm) preneha.2 Pritrditi je torej treba državnemu tožilstvu, da je upnik z izbrisom iz registra firm na podlagi prvega odstavka paragrafa 40 (avstrijskega) Zakona o registru firm 17. 6. 2004 prenehal obstajati kot pravna oseba, s čimer je takrat na podlagi prvega odstavka 101. člena ZPP prenehalo tudi pooblastilo za zastopanje v tem postopku, ki sta ga A. A., odvetniku v Mariboru, v imenu upnika (takrat v stečaju) dala stečajna upravitelja dr. D. D. in dr. E. E. (priloga A1).

7. Glede na obrazloženo je jasno, da sta sklepa sodišč nižjih stopenj obremenjena z absolutno bistveno procesno kršitvijo iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz tega razloga je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo opisano pomanjkljivost odpraviti (tretji odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

1 Izdaja pooblastila je namreč procesno dejanje (v širšem smislu). V procesu je uporaba lex fori pravilo, zakon samo izjemoma napotuje na kakšno drugo pravo (na primer v zvezi s presojo sposobnosti biti stranka tuje osebe). 2 Dodati velja, da s prenehanjem pravne osebe njeni dotedanji zakoniti zastopniki (poslovodstvo, stečajni upravitelj) izgubijo pravico zastopanja; primerjaj G. E. Kodek, G. Nowotny, M. Umfahrer, Firmenbuchgesetz, FBG und firmenbuchrechtliche Bestimmungen des HGB, Kurzkommentar, Manz, Dunaj 2005, str. 475.