Jedro

Ustvarjalna individualnost se lahko pokaže v kreaciji imena, ne more pa se pokazati zgolj v njegovi izbiri. Sodišče ne more tožeče stranke na podlagi prijave razglasiti za nosilko blagovne znamke, ker je za priznanje pravice z odločbo, s katero se podeli znamka, pristojen Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Tožeča stranka, ki je uveljavljala dejansko podlago iz 100. čl. ZIL, lahko od sodišča zahteva samo odločitev, ki jo predvideva zakon kot pravno posledico uveljavljane dejanske podlage, in sicer ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke.

Izrek

1.)Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. točki izreka) potrdi. 2.) Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbe. 3.)Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 2. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je znak JULIJANA, ki ga uporablja v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga tožena stranka, istoveten oz. podoben znamki JULIANA, ki jo uporablja drugotožeča stranka za zaznamovanje svojega blaga iste oz. podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka za blago drugotožeče stranke, še preden je tožena stranka prijavila znamko (reg. št. 9471492), in na razglasitev drugotožeče stranke za nosilca znamke JULIANA kot neutemeljen zavrne. 4.)Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 621.300,00 SIT pravdnih stroškov in 780.000,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8 dneh. 5.)Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znak JULIJANA, ki ga uporablja v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga tožena stranka, istoveten oz. podoben znamki JULIANA, ki jo uporablja drugotožeča stranka za zaznamovanje svojega blaga iste oz. podobne vrste, in da je bil ta znak splošno znan kot oznaka za blago drugotožeče stranke, še preden je tožena stranka prijavila znamko, reg. št. 9471492 (1. točka izreka); drugotožečo stranko razglasilo za nosilko znamke JULIANA (2. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka morala uničiti ali predrugačiti vse primerke in embalažo ter druge predmete, ki jih je označila z blagovno znamko JULIJANA, ter uničiti in predrugačiti matrice, negative, plošče, kalupe in druga sredstva, ki služijo za označevanje artiklov, embalaže ali korespondence z blagovno znamko JULIJANA, po katerem bi tožena stranka morala prvotožeči stranki plačati 44.950.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.1999 do plačila in po katerem bi se morala sodba na stroške tožene stranke objaviti v javnih glasilih v obsegu in na način, ki bi ga določilo sodišče (3. točka izreka); in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške tega gospodarskega spora (4. točka izreka). Tožeča stranka se je (po pooblaščenih odvetnikih) pritožila zoper zavrnilni del navedene sodbe, tj. zoper 3. točko njenega izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, predlagala pa razveljavitev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Tožena stranka se je (po pooblaščenih odvetnikih) pritožila zoper ugodilni del navedene sodbe, tj. zoper 1. in 2. točko njenega izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in prvenstveno predlagala spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega dela prvostopne sodbe z vrnitvijo zadeve v razveljavljenem delu v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila (po pooblaščenih odvetnikih). Kot neutemeljene je prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev njene pritožbe. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega odgovora (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča druge stopnje do plačila). Izpodbijana sodba je bila izdana po dnevu 14.7.1999, zato je sodišče druge stopnje glede na določbo 1. odst. 498. čl. "novega" Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99) o pritožbah obeh strank odločilo ob upoštevanju "novih" procesnih določb. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka dne 7.11.1994 vložila prijavo za priznanje znamke in da je bil dne 8.8.1996 (z odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino, št. ... (priloga A3)) znak "JULIJANA" registriran kot njena blagovna znamka. Iz navedb tožeče stranke (dejanske podlage tožbe) pa izhaja, da je zoper toženo stranko vložila tožbo na podlagi 1. odst. 100. čl. Zakona o industrijski lastnini (ZIL), ker naj bi bil znak, ki ga uporablja sama v gospodarskem prometu za označevanje svojega blaga (ustekleničene vode iz zajetja v karavanškem cestnem predoru), istoveten oz. vsaj podoben znamki, ki jo uporablja tožena stranka za zaznamovanje svojega blaga iste oz. podobne vrste, in ker naj bi bil njen znak splošno znan kot oznaka za blago, še preden je tožena stranka prijavila znamko. Vendar pa je tožeča stranka kljub pojasnilu naslovnega sodišča (v smislu "odprtega sojenja") v sklepu z dne 11.11.1999, opr. št. I... (gl. predzadnji odst. na njegovi 3. strani), ki ga je izdalo v postopku (sicer zavrnjenega) zavarovanja z začasno odredbo, napačno oblikovala tožbeni zahtevek, saj je očitno zamenjala pojma znak in blagovna znamka. Tako je na podlagi 1. odst. 100. čl. ZIL, namesto da bi zahtevala ugotovitev istovetnosti oz. podobnosti svojega znaka ("JULIANA") z blagovno znamko tožene stranke ("JULIJANA"), zahtevala da se ugotovi istovetnost oz. podobnost "znaka" JULIJANA (sicer blagovne znamke tožene stranke) z "znamko" JULIANA (sicer znakom tožeče stranke). Prav tako pa je, namesto da bi zahtevala, da se drugotožeča stranka razglasi za nosilko blagovne znamke JULIJANA, zahtevala da se razglasi za nosilko "znamke" (sicer znaka tožeče stranke) JULIANA. Takšnemu (nesklepčnemu) tožbenemu zahtevku pa na podlagi zatrjevane dejanske in pravne podlage ni mogoče ugoditi, saj "bi lahko tožeča stranka, ki je uveljavljala dejansko podlago iz 100. čl. ZIL, zahtevala od sodišča samo odločitev, ki jo predvideva zakon kot pravno posledico uveljavljane dejanske podlage: to je ugotovitev istovetnosti ali podobnosti blagovne znamke, katere nosilec je tožena stranka, znaku, ki ga uporablja tožeča stranka za označevanje svojega blaga v prometu, in razglasitev tožeče stranke za nosilca znamke" (gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.6.2000, opr. št. III Ips 31/2000). Sicer pa sodišče ne more drugotožeče stranke razglasiti za nosilko "znamke JULIANA" niti na podlagi 1. odst. 60. čl. ZIL, saj je za priznanje pravice (z odločbo, s katero se podeli znamka), tudi po prijavi prvotožeče stranke z dne 11.10.1991 (priloga A1), pristojen Urad (Republike Slovenije za intelektualno lastnino). Zato je sodišče druge stopnje, ki je zamenjevanje pojmov znak in (blagovna) znamka ocenilo kot pravno neupoštevno vsebinsko, ne pa morebiti kot pisno pomoto, pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del prvostopne sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (tudi) v tem delu kot neutemeljen zavrnilo (3. točka izreka), ne da bi pri tem odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe tožene stranke in na navedbe tožeče stranke v pritožbenem odgovoru (4. točka 358. čl. in 1. odst. 360. čl. ZPP/99). Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 165. čl. (v zvezi s 1. odst. 154. čl.) ZPP/99 priznalo 621.300,00 SIT pravdnih stroškov (gl. list. št. 46) in 780.000,00 SIT pritožbenih stroškov (gl. list. št. 63) - 4. točka izreka, ki jih je oboje odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST) in veljavno Odvetniško tarifo (OT). Tako je toženi stranki za stroške sodnih taks za odgovor na tožbo (po tar. št. 1/2 in 1/5 tarifnega dela ZST) priznalo 300.000,00 SIT, za stroške sestave odgovora na tožbo (po tar. št. 14/1 OT) 2.000 točk oz. 180.000,00 SIT in za stroške zastopanja na (edinem) naroku dne 9.5.2000 (po tar. št. 15/1 OT) 1.000 točk oz. 90.000,00 SIT, pri čemer ji je od skupnih odvetniških stroškov v znesku 270.000,00 SIT priznalo tudi 19% DDV v znesku 51.300,00 SIT. Istočasno pa je toženi stranki za stroške sodnih taks za pritožbo (po tar. št. 3/1 in 3/6 tarifnega dela ZST) priznalo 600.000,00 SIT (in ne le 36.000,00 SIT (gl. list. št. 59)) in za stroške sestave pritožbe (po tar. št. 16/1 OT) 2.000 točk oz. 180.000,00 SIT. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, tožeča stranka posledično ni uspela z odgovorom na pritožbo. Zato je sodišče druge stopnje štelo, da ni bil potreben, ter je na podlagi 2. odst. 165. čl. v zvezi 155. čl. ZPP/99 sklenilo, da tožeča stranka sama trpi njegove stroške (5. točka izreka). Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da izbira imena in grafična rešitev besede JULIANA (v zvezi s karavanško vodo) predstavljata avtorsko delo prvotožeče stranke. Vendar pa sodišče druge stopnje s tem v zvezi ostaja pri svojih ugotovitvah, ki jih je podalo v sklepu z dne 11.11.1999, opr. št. I ... (gl. predzadnji odst. na njegovi 2. strani). K njim pa glede na pritožbene navedbe tožeče stranke dodaja le še to, da iz utemeljitve prijave avtorskega dela z dne 23.11.1999, št. R-116/99 (priloga A38), izhaja, da gre pri imenu JULIANA zgolj za izbor imena, ne pa za njegovo kreacijo (ustvarjalno individualnost) po 5. čl. Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), za kar gre npr. pri Najdihojci Frana Levstika, Pedenjpedu Nika Grafenauerja ali Slovenclju Svetlane Makarovič. Iz primerjave grafične rešitve obeh besed pa ne izhaja, da bi pri oblikovanju grafične rešitve besede JULIJANA šlo za posnemanje grafične rešitve besede JULIANA, kar je pojasnila že tožena stranka (gl. drugi odst. na 4. strani njene pritožbe). Ker torej ne gre za kršitev avtorske pravice, posledično ni utemeljen odškodninski zahtevek tožeče stranke. Sicer pa tožeča stranka glede na izrečne navedbe v pritožbi (gl. njeno II. točko) niti ne uveljavlja odškodnine, ampak civilno kazen (po 168. čl. ZASP), katere plačilo pa ni utemeljeno, saj tožeča stranka tekom postopka ni uspela dokazati, da bi bila kršena njena izključna pravica po ZASP. Ker ni podana (ni izkazana) podlaga za plačilo civilne kazni, odsotnost razlogov o njeni višini pač ne more predstavljati zatrjevane absolutne bistvene postopkovne kršitve (iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP/99). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP/99 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Sodišče druge stopnje namreč tudi ni zasledilo katere druge (sicer uradoma upoštevne) absolutne bistvene postopkovne kršitve. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/99 sklenilo, da sama trpi njene stroške (2. točka izreka).