Up-290/00

26. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 26. septembra 2000

s k l e n i l o:

Predlog, da se do končne odločitve zadrži izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečene z odločbo Sodnika za prekrške Izola št. P-1793/98 z dne 12. 3. 1999 v zvezi z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-2710/99 z dne 14. 7. 1999 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. IV Ips 36/2000 z dne 13. 7. 2000, se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. IV Ips 36/2000 z dne 13. 7. 2000, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova zahteva za sodno varstvo zoper pravnomočno odločbo Sodnika za prekrške Izola št. P-1793/98 z dne 12. 3. 1999 v zvezi z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-2710/99 z dne 14. 7. 1999. Predlaga, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečene z navedeno odločbo, vendar tega predloga z ničimer ne utemelji.

2.Če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo, lahko po določbi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) senat ali Ustavno sodišče zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice.

3.Ustavno sodišče je o predlogu za začasno zadržanje odločilo še pred odločitvijo o sprejemu ustavne pritožbe, kajti tudi, če bi bili izpolnjeni pogoji za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo, pritožnik ni z ničimer izkazal, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega akta nastale težko popravljive škodljive posledice.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 58. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk

Up-338/99

Up-290/00

5. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. na seji senata dne 5. novembra 2001

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 57/99 z dne 14. 12. 1999 se zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 36/2000 z dne 13. 7. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik je najprej dne 27. 12. 1999 vložil ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 57/99 z dne 14. 12. 1999, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena pritožnikova zahteva za sodno varstvo (Up-338/99). Dne 2. 8. 2000 (dopolnjeno dne 7. 8. 2000) pa je pritožnik vložil ustavno pritožbo še zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 36/2000 z dne 13. 7. 2000, s katero je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za sodno varstvo (Up-290/00).

2.Z izpodbijanim sklepom, navedenim v točki 1 izreka tega sklepa (Up-338/99), je bila kot nedovoljena zavržena pritožnikova zahteva za sodno varstvo zoper pravnomočno odločbo o prekršku Sodnika za prekrške v Izoli št. P-1793/98 z dne 12. 3. 1999. S to je bil pritožnik spoznan za odgovornega za prekršek po točki c četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 90 000 SIT in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožnik meni, da sta mu z izpodbijanim sklepom kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, izpodbijani sklep pa naj bi bil v nasprotju z načelom pravne države (2. člen Ustave) in načelom sorazmernosti. Navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, po katerem Zakon o prekrških (Uradni list SRS št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju ZP) v 202. členu kot razlog za vložitev zahteve za sodno varstvo ne določa tudi stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, arbitrarno in nesprejemljivo. Pritožnik meni, da izrečena stranska kazen po svoji teži presega glavno kazen, izpodbijani sklep pa posega v njegov pravni položaj, saj Vrhovno sodišče ni ocenilo, v kakšnem pravnem položaju se bo zaradi izrečene stranske kazni znašel. Zato predlaga, naj Ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje. Pritožnik tudi predlaga, naj Ustavno sodišče na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) zaradi tega, ker je vezan le na motor kot edino prevozno sredstvo, izrečena stranska kazen pa bi imela zanj negativne posledice, zadrži izvršitev pravnomočne odločbe o prekršku.

3.S sodbo, navedeno v točki 2 izreka tega sklepa (Up-290/00), je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo. Izpodbijani sodbi pritožnik očita, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno in pri tem opozarja na določbi 116. in 117. člena ZVCP. Po navedenih določbah se količina alkohola v organizmu določa s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku oziroma, da je prekršek, če ima voznik med vožnjo v cestnem prometu v krvi določeno količino alkohola. Meni, da niti zakon niti noben drug predpis ne določata, da je prekršek to, če ima nekdo v krvi alkohol, ko ne vozi. Po mnenju pritožnika to, da je imel po eni uri, ko je nehal voziti (oziroma po prometni nesreči) v krvi 1, 93 g/kg alkohola v krvi, ni prekršek. Ker naj bi bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, naj bi bil zoper njega neupravičeno uveden celoten postopek. S tem, ko naj bi mu sodišče odreklo pravico do izvajanja dokazov, naj bi bila podana kršitev točke 11 prvega odstavka 186. člena ZP. Vse navedeno naj bi pomenilo kršitev pravice do sodnega varstva, saj sodišče sploh ni ugotavljalo ali je storjeno dejanje prekršek ali ne, kar pa naj bi pomenilo tudi kršitev 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Ne strinja se tudi s stališčem Vrhovnega sodišča, da ni uveljavljal nobenega razloga, iz katerega je dopustno vložiti zahtevo za sodno varstvo, temveč, da je uveljavljal le razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje, do končne odločitve pa zadrži izvršitev stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

B. - I.

4.Ker gre za istega pritožnika, ki je vložil dve ustavni pritožbi zoper odločitev Vrhovnega sodišča o izrednem pravnem sredstvu (ob sicer vsebinsko drugačnih odločitvah) zoper isto pravnomočno odločitev, je Ustavno sodišče obe ustavni pritožbi obravnavalo skupaj in o njih odločilo v istem sklepu. Z odločbo št. U-I-279/99 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 33/2000) je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 202. člen ZP v neskladju z 22. členom Ustave1 in Državnemu zboru naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku šest mesecev od dneva objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Hkrati je odločilo, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti zoper drugostopno odločbo o prekršku, če je izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, dopustno vložiti zahtevo za sodno varstvo. Na podlagi navedene odločbe in ob izpolnjenosti drugih predpostavk je torej (postala) pritožnikova zahteva za sodno varstvo dopustna. V že navedeni odločbi pa je Ustavno sodišče tudi ugotovilo, da določba ZP, ki v primeru izrečene stranske kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne dovoljuje zahteve za sodno varstvo, ni v neskladju s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave) niti s pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

5.Pritožnik je glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča pridobil pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo. To je tudi ponovno vložil, Vrhovno sodišče pa je o vloženem pravnem sredstvu, kot izhaja iz ustavne pritožbe št. Up-290/00, tudi odločilo in zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožniku zato ne gre priznati pravnega interesa za odločitev o izpodbijanem sklepu o zavrženju zahteve za sodno varstvo (točka 1 izreka tega sklepa). Pravni interes kot procesna predpostavka za odločitev o ustavni pritožbi v tem delu glede na navedeno ni podan, saj se pritožnikov pravni položaj tudi z morebitno razveljavitvijo izpodbijanega akta ne bi v ničemer spremenil.

6.Ker glede na navedeno pravni interes kot procesna predpostavka za odločanje o ustavni pritožbi v tem delu ni podan, ustavna pritožba v tem delu ni dopustna in jo je bilo treba zavreči.

B. - II.

7.Ustavna pritožba je dopustna zoper izpodbijano sodbo, navedeno v 2. točki izreka tega sklepa.

8.S sklepom št. Up-290/00 z dne 26. 9. 2000 je Ustavno sodišče zavrnilo predlog pritožnika, da do končne odločitve odloži izvršitev sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

9.Pritožnik v večjem delu ustavne pritožbe s svojimi navedbami zatrjuje nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških in Vrhovnem sodišču, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 25. 2. 1998 - OdlUS VII, 118). V skladu s 50. členom ZUstS se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

10.Pritožnik izrecno zatrjuje kršitev 23. in 22. člena Ustave.

11.Za kršitev 23. člena Ustave očitno ne gre. O stranski kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odloči sodnik za prekrške. Zoper takšno prvostopenjsko odločitev ima pritožnik zagotovljeno pravico do pritožbe. Pritožniku je bilo sodno varstvo tako zagotovljeno v okviru rednega postopka pred sodnikom za prekrške. Več od tega pritožniku 23. člen Ustave ne zagotavlja, saj je bila zahteva za sodno varstvo izredno pravno sredstvo, za katero veljajo omejeni razlogi sodne presoje. Predmet presoje v ustavni pritožbi pa je sodba Vrhovnega sodišča. Zato se Ustavno sodišče pri presoji omeji le na tiste kršitve, ki bi bile lahko storjene v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem. Po določbi 203. člena ZP je bilo na drugi stopnji izdano odločbo mogoče izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo, če je bila z odločbo prekršena materialna določba tega zakona ali predpis, ki določa prekršek (187. člen) in če je bila v postopku o prekršku prekršena kakšna določba postopka iz 1., 2., 4., 8., 9. ali 10. točke prvega odstavka 186. člena tega zakona. Zatrjevanje pritožnika, da mu je sodišče odreklo sodno oceno o vprašanju ali je storjeno dejanje prekršek ali ne, je neutemeljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki se nanašajo na storjeno dejanje in s tem v zvezi z ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti. Zato pritožniku tudi v materialnem smislu ni mogla biti kršena pravica iz 23. člena Ustave.

12.Tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave ni utemeljena. Iz določbe 203. člena ZP je jasno izhajalo, iz katerih razlogov je bilo mogoče pravnomočno odločbo o prekršku izpodbijati z zahtevo za sodno varstvo. Med njim pa ni najti razloga iz točke 11 prvega odstavka 186. člena ZP. Vrhovno sodišče je pritožnikov očitek o nepravilni ugotovitvi koncentracije alkohola v krvi v trenutku prometne nezgode ter navedbe, da drugostopenjski organ ni imel podlage za zavrnitev njegovega pritožbenega predloga za odreditev izvedenstva, opredelilo kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka iz točke 11 prvega odstavka 186. člena ZP kot tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem je ugotovilo, da te kršitve kot tudi navedenih procesnih kršitev ni mogoče uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo.

13.Odločitev Vrhovnega sodišča je bila opravljena v okviru zakonsko določenih razlogov presoje. Takšnim ugotovitvam ni mogoče odrekati razumne presoje. S tem, ko se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo kršitev, ki jih z zahtevo za sodno varstvo ni bilo mogoče uveljavljati, ni ravnalo nezakonito, očitno pa je, da izpodbijana odločitev ne temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču, odločitev pa tudi ni tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Zato z njo tudi ni mogla biti kršena ustavna pravica iz 22. člena Ustave.

14.Ker za zatrjevane kršitve očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena ZUstS v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata: dr. Mirjam Škrk

1Iz citirane odločbe: "Ker je zahteva za sodno varstvo v postopku o prekršku dopustna v primerih, ko je izrečena strožja kazenska sankcija oziroma, ko gre za bistven poseg v posameznikovo premoženjsko sfero, in ker je dopustna tudi v primeru, ko se izreče varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, ki je po svojih posledicah podoben ali celo strožji kot kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je določba ZP, ki zahteve za sodno varstvo ne dovoljuje tudi v primeru, ko je izrečena omenjena kazen, v nasprotju z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).