Jedro

Z institutom ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z dokončno in pravnomočno odločbo o nacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1121/95-8 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.6.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote I. z dne 19.4.1995, s katero je ta zavrnila njen predlog za izrek ničnosti odločbe Oddelka za gospodarstvo in finance SO I. z dne 19.12.1978. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, zanjo pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge. Nacionalizacija je bila na podlagi 7.a člena Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48, ZNZGP) izvedena že po samem zakonu (ex lege), torej z dnem uveljavitve tega zakona.

Nacionalizacijska odločba ima značaj deklaratorne odločbe, ki glede na obstoječe dejansko stanje le ugotavlja določeno pravno razmerje, ki že obstoji po samem zakonu. Določba 7.a člena ZNZGP se na podlagi Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 56/54 in 57/55), v jugoslovanskem delu t.i. Svobodnega tržaškega ozemlja (bivša cona B) ni uporabljala do 7.10.1972, temveč se je skladno z novelo te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) začela uporabljati z 8.10.1972. Ugotovitev tožene stranke, da z novelo ni bila predpisana nacionalizacija, temveč je bila z njo le omogočena uporaba 7.a člena ZNZGP, s katerim je bila izvedena nacionalizacija, je tudi po presoji sodišča pravilna. Z institutom ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega z dokončno in pravnomočno odločbo o nacionalizaciji, kar tožnica s tem ugovorom zasleduje.

Tožnica vlaga pritožbo iz razloga kršitve določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita, nepravilna in diskriminatorna ter brez ustreznih razlogov, tako da je dejansko niti ni mogoče preizkusiti. ZNZGP in na podlagi pooblastil iz tega zakona izdano navodilo (Uradni list FLRJ, št. 53/48) sta določala primere, ko do nacionalizacije po samem zakonu ni prišlo. V primeru njenega očeta je šlo za izjeme iz 9. in 12. točke navedenega navodila.

Sodišče prve stopnje se o tem ni izjasnilo. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča Hrvaške iz časov skupne države, iz katere izhaja, da se zaradi napake pri izvedbi nacionalizacije ne more pridobiti nikakršna pravica. Če je torej pri izvedbi nacionalizacije prišlo do napak, ni moglo priti do prehoda premoženja v državno last, ter je takšna odločba nična. Upravna odločba pa ne more spremeniti tega, da nacionalizacija ni bila predvidena za določen krog oseb (v primeru njenega očeta tudi ne). V vseh urejenih pravnih redih ni dvoma o tem, da so takšne odločbe nične in so posledice jasne. Torej bo tudi ta zadeva morala dobiti svoj epilog v mednarodnem prostoru kot mnoge druge, le da bo tedaj govora o kršitvi človekovih pravic s strani države. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku o ugotovitvi ničnosti odločbe o nacionalizaciji, le podrejeno pa razveljavitev in novo sojenje.

Tožena stranka in državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZNZGP je v 1. odstavku 7.a člena določil, da se nacionalizirajo in v državno last preidejo vse nepremičnine, ki so last tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, v 2. odstavku istega člena pa, da izgubijo lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji vsi jugoslovanski državljani, ki prestopijo v tuje državljanstvo. Njihove nepremičnine preidejo v državno last. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-195/93-19, s katero je zavrglo pobudo za oceno ustavnosti 7.a člena ZNZGP, izrecno navedlo, da je ta določba ZNZGP učinkovala neposredno, na njeni podlagi izdane odločbe pa so imele deklaratorni značaj. Tudi v konkretni zadevi je imela na podlagi 7.a čl. ZNZGP tožničinemu očetu J.B. izdana odločba z dne 19.12.1978 deklaratorni značaj, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Na podlagi posledic izvršitve 7.a člena ZNZGP pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti ničnosti iz razloga po 3. točki 267. člena ZUP/86, ki ga je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Pritožbeno sodišče zavrača vse pritožbene ugovore, vključno s tem, da tožničin oče ni izpolnjeval pogojev za izdajo odločbe po 7.a členu ZNZGP, saj se le-ti nanašajo na dejansko stanje. Ničnostni so le z zakonom določeni razlogi. Med temi pa ni razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na katerega tožnica opira svojo pritožbo. To pa je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato takšni pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.