Jedro

Dogovor delodajalca in delavca o poravnavi "vseh" pravic iz delovnega razmerja ne obsega samo tistih bodočih pravic ali obveznosti, na katere stranki ob sklenitvi sporazuma nista mogli misliti ali jih pričakovati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo razlike v znesku 168.306,20 SIT iz naslova premalo izplačanih plač tožniku v obdobju od septembra 1990 do maja 1994. Ugotovilo je, da se je tožnik s podpisom sporazuma z dne 9.3.1994 o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) odpovedal vsem pravicam in obveznostim iz delovnega razmerja vključno z uveljavljenim zahtevkom za plačilo razlike v plači. Ker je pobudo za prenehanje delovnega razmerja dal tožnik sam in to v času, ko je bilo pri toženi stranki že znano, da izplačuje prenizke plače, je lahko to okoliščino ob sklenitvi sporazuma predvidel. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je poudarilo, da se pritožbena sklicevanja tožnika na njegovo neobveščenost ne morejo upoštevati, saj bi tožnik v vtoževanem obdobju lahko primerjal podatke iz izplačilne liste z zneski pripadajoče plače, kot je izhajala iz splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo oziroma kolektivne pogodbe dejavnosti, ki sta bili javno objavljeni v uradnem listu.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge in prve stopnje, da pri razlagi sporazuma z dne 9.3.1994 nista iskali skupnega namena pogodbenikov, niti ga nista razumeli skladno v zakonu o obligacijskih razmerjih določenim načelom. Ker tožnik ob sklepanju sporazuma ni vedel in ni mogel vedeti za svojo terjatev iz naslova neizplačane razlike plač, se jim s podpisom sporazuma ni mogel odpovedati.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP še uporabiti), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava (386. člen ZPP-77).

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da po 3. odstavku 385. člena ZPP-77 zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Tožeča stranka z revizijskimi trditvami, da je bila z okoliščino o premalo izplačanih plačah seznanjena šele po podpisu sporazuma, izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, da bi se o obstoju razlike, če že ni vedel zanjo pred sklenitvijo sporazuma, o njej moral vsaj seznaniti. Glede na prepoved iz omenjenega 3. odstavka 385. člena ZPP-77 revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje sta stranki dne 9.3.1994 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja tožnika z dnem 15.4.1994, s katerim sta se med drugim dogovorili, da so z njim poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja (4. alinea III. točke). Sodišči sta pravilno presodili, da je za razmerje, ki je nastalo med tožečo in toženo stranko s podpisom sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR) in sklenitvi poravnave, o usodi pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ter za razlago samega sporazuma, uporabiti določbe zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR).

Ker je med strankami sporazum sklenjen v pismeni obliki na podlagi določb zakona o delovnih razmerjih, bi sodišči sicer morali izhajati iz določbe 71. člena ZOR. Ta določa, da če je pogodba sklenjena v posebni obliki, bodisi na podlagi zakona, bodisi po volji strank, velja samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Med strankama dne 9.3.1994 sklenjen sporazum je dvostranski pravni posel, torej pogodba, s katero sta določili vzajemne pravice in obveznosti. Če sta v 4. alinei III. točke tega sporazuma določili, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, velja, kot sta pravilno ugotovili obe nižji sodišči, to tudi za plačo. Pismeno izražena volja tožnika te pravice ni izključevala, razveljavitve tega sporazuma pa tožnik tudi ni zahteval. Zato je ob uporabi 71. člena ZOR pravno upoštevno samo to, kar je bilo v pisni obliki izraženo.

Revizijsko sodišče sicer pritrjuje pravilnemu stališču revizije, da se stranki lahko poravnata glede tistih pravic in obveznosti, ki sta jih lahko predvidevali in ob sklepanju sporazuma pričakovali, ne pa glede bodočih obveznosti oziroma pravic. V obravnavanem primeru, ko je po ugotovitvah obeh sodišč tožnik bil ali bi lahko bil seznanjen s prikrajšanjem pri plači, je ob zapisu iz 4. alinee III. točke sporazuma (da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja) šteti, da se ta nanaša tudi na prikrajšanje pri plači, ki je že nastalo in tisto, ki ga je tožnik ob sklepanju sporazuma lahko predvidel in pričakoval. Dogovor strank o poravnavi "vseh" pravic iz delovnega razmerja je zato razlagati v smislu določb 1089. in 1090. člena ZOR le tako, da 4. alinea III. točke ne obsega samo tistih bodočih pravic ali obveznosti, na katere stranki ob sklenitvi sporazuma nista mogli misliti ali jih pričakovati. Ker bi tožnik ob podpisu sporazuma lahko vedel ali je celo vedel za ravnanje tožene stranke o izplačilu prenizkih plač, je sporno določilo razlagati le tako, da je v njem zajeta tudi razlika, do katere bi bil tožnik po kolektivni pogodbi upravičen.

Če pa je želel izključiti iz dogovora zahtevek na plačilo prikrajšanja pri plači, ki je bil ob sklepanju sporazuma predvidljiv oziroma pričakovan, bi se tudi o tem moral sporazumeti s toženo stranko in dogovor zapisati v sporazumu.

Ker je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno na podlagi 393. člena ZPP-77 zavrnilo.