Jedro

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon.

Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so dolžniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji poslane na naslov X, vročiti na naslovu X. Ker v obravnavanem primeru poštar pošiljke s sklepom o izvršbi nedvomno ni poskušal vročiti na naslovu X (kot sicer izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi in iz pojasnila Pošte Slovenije d.o.o. v dopisu z dne 9. 11. 2023) in na tem naslovu tudi nedvomno ni pustil obvestila o prispelem pisanju, kot to določa tretji odstavek 142. člena ZPP, vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilno opravljena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zdaj v celoti glasi:

"I. Potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - Centralnega oddelka za verodostojno listino VL 60894/2023 z dne 24. 8. 2023, ki je bilo izdano 28. 9. 2023 in s katerim je pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi potrjena z dnem 22. 9. 2023, se razveljavi.

II. Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, vloženega 8. 8. 2024, in stroške, nastale v zvezi z zastopanjem upnika na narokih 20. 2. 2025 in 17. 4. 2025.

III. Odločitev o dolžnikovih stroških postopka v zvezi z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi se pridrži do poteka roka za ugovor zoper sklep o izvršbi oziroma, če bo ugovor vložen, za sklep, s katerim bo odločeno o ugovoru zoper sklep o izvršbi."

II. Odločitev o dolžnikovih stroških pritožbe se pridrži za sklep, s katerim bo odločeno o dolžnikovih stroških postopka v zvezi z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom pod točko I izreka zavrnilo predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 60894/2023 z dne 24. 8. 2023, datiranega na 22. 9. 2023. Pod točko II izreka je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške tega postopka. Pod točko III izreka pa je odločilo, da je dolžnik dolžan upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 400,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2.Zoper sklep se iz razlogov bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve Ustave RS (v nadaljevanju: Ustava) in kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) pritožuje dolžnik. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dolžniku odreklo pravno varstvo, in sicer z utemeljitvijo, da je nepoštena in neskrbna oseba, ki ji ni mogoče nuditi pravnega varstva, saj ni deloval v skladu z načelom pravičnosti in poštenosti. Kot neprimerno označuje polemiziranje sodišča prve stopnje z odločitvijo višjega sodišča, ki je drugič razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, in opozarja, da je s tem dodatno omajano zaupanje v pravilnost izpodbijane odločitve. Meni, da je sodišče prve stopnje dolžniku kršilo ustavno zajamčene človekove pravice iz 22. (enako varstvo pravic) in 23. (pravica do sodnega varstva) člena Ustave, prav tako pa je kršilo 6. člen EKČP (pravica do poštenega sojenja). Dolžnik nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila vročitev sklepa o izvršbi pravilno izvedena na naslovu Y. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v prejšnjih sojenjih zavzelo popolnoma drugačno stališče, in sicer da je bila pravilna poskušena vročitev na naslovu X, saj je ta naslov vpisan v poslovni register. Dolžnik vztraja, da mu na naslovu Y pošiljka ni bila vročena in da se mu na tem naslovu niti ni poskušalo vročiti pošiljke. Trdi, da poštarji nobenih obvestil o prispeli pošiljki in o poskusu vročitve niso nikoli lepili na vrata. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da je šlo za pravilno vročitev, ker je obstajal dogovor med člani družine, ki živijo na naslovu Y, in poštarjem, dolžnik izpostavlja, da en član družine ne more odločati, kam naj se vroča pošta drugih članov, in pojasnjuje, da je zato dolžnik tudi izpovedal, da sam ni imel nobenega dogovora s poštnim uslužbencem glede vročanja poštnih pošiljk. V zvezi z očitki sodišča prve stopnje, da je dolžnik najprej trdil, da je pravi naslov za vročanje Y, ko pa se je v postopku izkazalo, da je bilo tja tudi vročeno, je dolžnik obrnil zgodbo, dolžnik poudarja, da je ves čas postopka trdil, da mu obvestilo o prispeli pošiljki ni bilo vročeno niti na naslovu X niti na naslovu Y. Pri tem je tudi sodišče prve stopnje v svojih sklepih dvakrat odločilo, da mu je bilo obvestilo vročeno na naslov X in da je taka vročitev pravilno in zakonito opravljena, zdaj pa je sodišče tisto, ki ugotavlja, da mu je bilo obvestilo vročeno na naslov Y in da je tako opravljena vročitev pravilna in zakonita. Dolžnik nadalje meni, da je sodišče prve stopnje stališče o pravilni vročitvi sprejelo tudi ob zmotni uporabi materialnega prava. Priča A. A., ki je kot poštar opravljal vročitev oziroma obveščanje glede sporne pošiljke, je namreč jasno izpovedal, da je pošiljko odnesel na naslov Y in ne na naslov X, kot izhaja iz vročilnice, saj je na željo lastnikov vso pošto vedno nosil na naslov Y. B. B., ki je kot poštar opravljal vročitev pošiljke, pa je izpovedal, da 14. 9. 2023 sploh ni opravil vročitve pošiljke, ampak jo je kar poslal nazaj. Dolžnik opozarja, da so določbe ZPP in sodna praksa (VSL sklep II Ip 2351/2009 z dne 21. 10. 2009, VDSS sodba Pdp 548/2010 z dne 11. 11. 2010) na tem področju jasne. Določbe ZPP o vročanju tako prevladajo nad kakršnim koli dogovorom med uporabnikom in izvajalcem poštnih storitev. Fikcija vročitve pa lahko glede na določbe ZPP nastopi le, če je vročitev poskušena na naslovu, ki je naveden v sodnem registru. Glede na to da iz izpovedbe poštarjev izhaja, da je bila vročitev poskušena na naslovu Y in ne na naslovu X, ki je naveden v sodnem registru, fikcija vročitve v skladu z ZPP ni nastopila. S tem je dolžnik uspešno izpodbil domnevo o pravilnosti vročitve in je njegovemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti treba ugoditi. Dolžnik nadalje meni, da so podani tudi pogoji za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč pri odločanju namerno prezrlo materialno pravo in sodno prakso, pri čemer svojega odstopa ni argumentiralo oziroma se je pri svoji odločitvi sklicevalo na nepravilno, nepošteno in neskrbno ravnanje dolžnika in že tretjič zavrnilo dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Takšno ravnanje pa zbuja dvom v nepristranskost sodišča, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Dolžnik se nadalje sklicuje tudi na nejasno izpolnjeno vročilnico in opozarja, da že iz vročilnice ne izhaja, kje je vročevalec pustil pošiljko oziroma na katerem naslovu je bila puščena. Trdi, da dolžnik nobenega obvestila o pošiljki ni našel in to tudi ni bilo pritrjeno ali zalepljeno na vhodna vrata na naslovu Y. Sicer pa se je vsa pošta, vključno z obvestili o prispeli pošiljki, odlagala na vodnjak, ki je pred vhodom, kar so potrdile tudi vse zaslišane priče. Po mnenju dolžnika je sodišče prve stopnje zato tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Sklepno dolžnik opozarja še na stališče ustavnega sodišča, da je dolžnost sodišča v zvezi z zagotovitvijo, da bo sodno pisanje dejansko doseglo naslovnika, treba razlagati strožje, če gre za položaj, ko naslovnik še ni seznanjen s postopkom. Tudi ESČP pa institut vročanja povezuje s konceptom poštenega postopka, ki med drugim zahteva, da je stranka seznanjena z uvedbo civilnega postopka zoper njo in da ima možnost v njem sodelovati. Dolžnik sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, upnik pa naj dolžniku povrne nastale stroške izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Upnik na pritožbo ni odgovoril.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da dolžnik ne more uspeti s pritožbenih sklicevanjem na obstoj izločitvenih razlogov iz 6. točke 70. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki jih utemeljuje s tem, da je sodišče pri odločanju namerno prezrlo materialno pravo in sodno prakso. V obravnavani zadevi je izpodbijani sklep na podlagi pooblastila iz šeste alineje tretjega odstavka 6. člena ZIZ izdal strokovni sodelavec. Enako, kot to velja za izločitev sodnika, pa na podlagi 75. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi v primeru izločitve strokovnega sodelavca velja, da je izločitev mogoče zahtevati najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to da je dolžnik izločitev predlagal šele v pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče po strokovnem sodelavcu odločilo o dolžnikovem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, je takšen predlog v zvezi s postopkom odločanja o razveljavitvi potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi prepozen. Prav tako pa v tej zvezi, glede na to da sklepa ni izdal strokovni sodelavec, ki je bil izločen ali čigar izločitev bi bila predlagana pred izdajo sklepa, tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ in tudi ne kršitev prvega odstavka 74. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upoštevaje dejstvo, da se bo postopek v obravnavani zadevi vodil tudi po izdaji tega sklepa sodišča druge stopnje, saj z njim izvršilni postopek ni zaključen, pa bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka v tem delu dolžnikovo pritožbo obravnavati kot predlog za izločitev strokovnega sodelavca, ki je izdal izpodbijani sklep.

6.Sodna odločba postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo oziroma - sklep o izvršbi - z ugovorom (prvi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Da bi odločba postala pravnomočna, mora biti stranki najprej pravilno vročena. Le v takem primeru je stranki namreč omogočeno uveljavljanje z zakonom predvidenega pravnega sredstva zoper izdano odločbo. Pravilna vročitev sodne odločbe je zato predpostavka za njeno pravnomočnost in izvršljivost, nepravilna vročitev sodne odločbe, iz katere je sodišče neutemeljeno izhajalo pri potrditvi pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, pa je razlog za razveljavitev (neutemeljeno izdanega) potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, o čemer sodišče bodisi po uradni dolžnosti bodisi, kot v obravnavanem primeru, na predlog stranke odloča na podlagi 42. člena ZIZ.¹ V obravnavani zadevi je sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, tj. Okrajno sodišče v Ljubljani - Centralni oddelek za verodostojno listino, s potrdilom o pravnomočnosti in izvršljivosti, izdanim 28. 9. 2023, pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi VL 60894/2023 z dne 24. 8. 2023 potrdilo z dnem 22. 9. 2023, pri čemer je izhajalo iz dejstva, da je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen 13. 9. 2023. Ključno vprašanje v obravnavani zadevi pa je, ali je bila vročitev, ki naj bi bila po podatkih, ki izhajajo iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi za pošiljko RV ..., s fikcijo vročitve opravljena 13. 9. 2023, opravljena pravilno, tj. v skladu z določbami ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporabljajo na podlagi 15. člena ZIZ.

7.Kot je sodišče druge stopnje obrazložilo že v dveh v tem izvršilnem postopku izdanih sklepih, in sicer v sklepu II Ip 804/2023 z dne 10. 5. 2024 in v sklepu II Ip 522/2024 z dne 19. 11. 2024, se dolžniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki je kot tak vpisan tudi v Poslovni register Slovenije pri AJPES (in je bil vpisan tudi ob izdaji in v času vročanja sklepa o izvršbi), v skladu z izrecno določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodna pisanja vročajo na naslovu, ki je vpisan v register, tj. X, in ne na naslovu njegovega stalnega prebivališča, Y. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu v točki 12 obrazložitve v tej zvezi pravilno obrazložilo, da je moralo sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, dolžniku, ki je bil v predlogu za izvršbo označen kot fizična oseba, ki opravlja dopolnilno dejavnost na kmetiji, pri čemer je bil naveden tudi njegov naslov, ki je vpisan v poslovni register, sklep o izvršbi po pravilih o osebnem vročanju (prvi odstavek 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) vročiti na naslov, ki je vpisan v register, tj. X. Na ta naslov je sodišče tudi pravilno naslovilo pošiljko s sklepom o izvršbi (in predlogom za izvršbo), kar pritožbeno ni sporno.

8.Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in zaslišanja poštarja A. A., ki je 29. 8. 2023 poskušal opraviti vročitev pošiljke s sklepom o izvršbi, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da poštar pošiljke s sklepom o izvršbi, ki je bila naslovljena na naslov X, ni poskušal vročiti na tem naslovu, ampak na naslovu Y, kjer ima dolžnik stalno prebivališče in kamor se po ugotovitvi sodišča prve stopnje, sprejeti na podlagi izpovedb prič C. C., D. D., E. E., A. A. in B. B., v skladu z dogovorom med osebami, ki imajo prebivališča oziroma sedež na naslovih Y in X, vroča vsa pošta, naslovljena na naslova Y in X. Pritožbeno je sicer sporno, ali je poštar na naslovu Y na vhodnih vratih dejansko pustil obvestilo o prispelem pisanju. Prav tako je pritožbeno sporno, ali je tudi dolžnik s poštarjem sklenil dogovor, da se mu vse pošiljke, naslovljene na naslov X, vročajo na naslovu Y. Vendar pa za odločitev v obravnavani zadevi navedeni vprašanji nista bistveni. Kot pravilno opozarja dolžnik, ki se v tej zvezi tudi utemeljeno sklicuje na obstoječo sodno prakso (VSL sklep II Ip 2351/2009 z dne 21. 10. 2009, VDSS sodba Pdp 548/2010 z dne 11. 11. 2010), namreč z dogovorom s pošto oziroma s poštarjem o vročanju poštnih pošiljk na drug naslov ni mogoče izključiti pravil, ki jih za vročanje pošiljk, za katere se uporabljajo določbe ZPP, določa ZPP. Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon.

9.Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so dolžniku kot nosilcu dopolnilne dejavnosti na kmetiji poslane na naslov X, vročiti na naslovu X. Ker v obravnavanem primeru poštar pošiljke s sklepom o izvršbi nedvomno ni poskušal vročiti na naslovu X (kot sicer izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi in iz pojasnila Pošte Slovenije d.o.o. v dopisu z dne 9. 11. 2023) in na tem naslovu tudi nedvomno ni pustil obvestila o prispelem pisanju, kot to določa tretji odstavek 142. člena ZPP, vročitev sklepa o izvršbi ni bila pravilno opravljena. Četudi bi držalo, da je poštar obvestilo o prispelem pisanju 29. 8. 2023 pustil na vhodnih vratih na naslovu Y, fikcija vročitve na podlagi takšnega postopanja poštarja s potekom 15-dnevnega roka od dneva, ko je bilo na naslovu Y puščeno obvestilo o prispelem pisanju (tj. 13. 9. 2023), ni mogla nastopiti, posledično pa dolžniku tudi ni mogel začeti teči rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, zaradi česar sklep o izvršbi z dnem 22. 9. 2023 ni mogel postati pravnomočen in izvršljiv, potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, s katerim sta pravnomočnost in izvršljivost potrjeni z dnem 22. 9. 2023, pa je bilo torej neutemeljeno izdano. Fikcija vročitve, kot je predvidena v četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, bi namreč 13. 9. 2023 lahko nastopila le pod pogojem, da bi poštar obvestilo o prispelem pisanju 29. 8. 2023 pustil na vratih na naslovu dolžnika, ki je vpisan v register, tj. X. Zgolj v tem primeru bi po poteku 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke na pošti dolžniku začel teči 8-dnevni rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi (tretji odstavek 9. člena ZIZ) in bi sklep o izvršbi zaradi opustitve vložitve ugovora po poteku ugovornega roka 22. 9. 2023 postal pravnomočen in izvršljiv. Glede na pojasnjena zakonska izhodišča na (ne)pravilnost vročitve na naslovu Y v ničemer ne vpliva dejstvo, ki ga je kot ključno upoštevalo sodišče prve stopnje, da se je dolžnik pretežni del postopka sam (materialnopravno zmotno) zavzemal, da bi morala biti vročitev opravljena na naslovu Y in da vročitev na naslovu X ni pravilna. Prav tako na (ne)pravilnost vročitve na naslovu Y ne vpliva dejstvo, da dolžnik kljub zakonski obveznosti niti na naslovu X niti na naslovu Y ni imel nameščenega hišnega predalčnika.

10.Po obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zaključek o pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi sprejelo ob zmotni uporabi določb ZPP in ZPSto-2 in zmotno štelo, da je pravilna tudi vročitev, ki se opravi na naslovu, za katerega se naslovnik dogovori z izvajalcem poštne storitve, četudi se ta razlikuje od naslova, na katerem je treba opraviti vročitev v skladu z določbo tretjega odstavka 139. člena ZPP. Posledično je sprejelo napačno odločitev, ko je dolžnikov predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi dolžnika ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžnikovemu predlogu za razveljavitev neutemeljeno izdanega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi ugodilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; drugi odstavek 42. člena ZIZ). Izdano potrdilo o pravnomočnosti vzpostavlja domnevo o pravnomočnosti in posledični neizpodbojnosti sklepa o izvršbi, kar dolžniku, vse dokler ta domneva ni izpodbita, preprečuje vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Glede na pojasnjeno in glede na to da sklep o izvršbi dolžniku še ni bil pravilno vročen, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka dolžniku pravilno vročiti sklep o izvršbi (skupaj s predlogom za izvršbo), pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi pa bo mogoče potrditi šele, če dolžnik v ugovornem roku ugovora ne bo vložil ali če bo ta pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen.

11.Ker je bilo že na podlagi zgoraj pojasnjenega pritožbi dolžnika treba ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti v smeri ugoditve dolžnikovemu predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, se sodišče druge stopnje do drugih pritožbenih navedb ni izrecno opredelilo.

12.V posledici spremembe odločitve o predlogu za razvelavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi je bilo treba ponovno odločiti tudi o stroških postopka z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na to da upnik, ki se je zavzemal za zavrnitev dolžnikovega predloga, v postopku odločanja o dolžnikovem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni uspel, mora stroške, ki so mu v tem postopku nastali, kriti sam, saj teh stroškov ni mogoče šteti kot za postopek potrebnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ). Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo o stroških, ki so upniku nastali do izdaje sklepa z dne 14. 6. 2024, s sklepom VL 60894/2023 z dne 14. 6. 2024 že pravnomočno odločeno. Sodišče druge stopnje je zato odločilo le še o stroških, ki so nastali po izdaji sklepa z dne 14. 6. 2024 (tj. o stroških odgovora na pritožbo z dne 8. 8. 2024 in o stroških zastopanja upnika na narokih 20. 2. 2025 in 17. 4. 2025), te stroške pa mora upnik glede na zgoraj pojasnjeno kriti sam.

13.Na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik je v predlogu za izvršbo navedel pravilen naslov dolžnika, zaradi česar upniku ni mogoče očitati, da bi stroške, ki so dolžniku nastali z utemeljenim predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi, v tej zvezi neutemeljeno povzročil. Ne glede na to pa je pri odločitvi o stroških postopka v tej fazi postopka treba upoštevati, da sklep o izvršbi še ni pravnomočen, dolžnik pa bo imel zoper njega še možnost vložiti ugovor. Zato v tej fazi postopka še ni znano, ali je upnik predlog za izvršbo vložil utemeljeno ali ne in ali je bil sklep o izvršbi utemeljeno izdan. Tudi če bi se izkazalo, da je bil predlog za izvršbo vložen neutemeljeno, bi namreč to pomenilo, da je upnik dolžniku stroške postopka z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti neutemeljeno povzročil. Ker bo o tem mogoče odločiti šele v nadaljevanju postopka, je sodišče druge stopnje odločitev o dolžnikovih stroških postopka z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi pridržalo do poteka roka za ugovor zoper sklep o izvršbi oziroma za odločitev, ki jo bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka sprejelo o dolžnikovem ugovoru.

14.Iz enakih razlogov je sodišče druge stopnje tudi odločitev o dolžnikovih pritožbenih stroških pridržalo za sklep, s katerim bo odločeno o dolžnikovih stroških postopka v zvezi z razveljavitvijo potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi.

-------------------------------

1 V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine je na podlagi tretjega odstavka 40.c člena ZIZ po pravnomočnosti sklepa o izvršbi za odločanje v postopku razveljavitve potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi na prvi stopnji krajevno pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno glede na dovoljena sredstva izvršbe. 2 Enako stališče izhaja tudi iz drugih odločb, npr. VDSS sklep Pdp 126/2019 z dne 29. 5. 2019, VDSS sodba Pdp 71/2012 z dne 3. 2. 2012, VSL sodba II Cpg 642/2016 z dne 16. 8. 2016. 3 ZPSto-2 v drugem odstavku 42. člena določa: "Če poseben zakon ureja vročanje določenih poštnih pošiljk drugače, kakor je določeno v tem zakonu, mora izvajalec poštnih storitev tako poštno pošiljko vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon." 4 Dolžnik na naslovu X ni imel hišnega predalčnika. 5 Prim. VSRS sklep II Ips 243/2010 z dne 6. 2. 2014. 6 Prim. VSL sklep III Ip 4289/2015 z dne 16. 12. 2015.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 6, 6/3, 6/3-6,15, 40c, 40c/3, 42, 42/3 Zakon o poštnih storitvah (2009) - ZPSto-2 - člen 41, 41/1, 42, 42/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 72, 72/1, 72/2, 133, 133/1,139, 139/3, 141, 141/4, 142, 142/1, 142/3, 142/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.