Jedro

Določbe ZUJIK, ki se nanašajo na javni razpis, se po 102.a členu ne uporabljajo za izbor projektov, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti.

Projekt je ocenila strokovna komisija na način, določen v javnem razpisu, torej po posebnih kriterijih iz razpisa. Iz obrazložitve dovolj jasno sledi, kakšno je število doseženih točk po posameznih kriterijih in razlogi za takšno oceno. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za kulturo odločilo, da se vloga tožeče stranke kot prijaviteljice za projekt z naslovom „A.“ na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014 ne odobri.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da se je tožeča stranka dne 19. 12. 2012 prijavila na Javni razpis za izbor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi vključenosti v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2013-2014 v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2012-2013, 4. razvojne prioritete „Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti“ in prednostne usmeritve 4.3 „Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti“ (v nadaljevanju Javni razpis). Skladbo z določbami 222., 223. in 224. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) in 12. točko Javnega razpisa je bilo ugotovljeno, da je vloga pravočasna, podana s strani upravičene stranke in po dopolnitvi tudi popolna in se zato uvrsti v postopek ocenjevanja skladno z merili za ocenjevanje. Po posameznih merilih za ocenjevanje, navedenih v nadaljevanju, je bila vloga ocenjena s skupnim številom 69 točk, kar pomeni, da ne dosega minimalnega kakovostnega kriterija 70 točk, ki je določen v točki 13.2 Javnega razpisa. Sredstva so bila dodeljena za izvajanje osemindvajsetih najbolje ocenjenih projektov, ki so dosegli najmanj 70 točk, do porabe razpoložljivih sredstev.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo). Zahteva tudi povrnitev „projektne škode v znesku 180.000,00 EUR“ in stroškov postopka. V tožbi navaja, da obstaja utemeljen sum neenakopravnega obravnavanja njene vloge in s tem sum kršitve določb Zakona o prepovedi diskriminacije ter določb 14., 22., 23, 61. in 73. člena Ustave. Projektna vloga tožeče stranke je bila odlično pripravljena, zato se z oceno, ki je po mnenju tožeče stranke pavšalna in neskladna z vsebino projekta, ne strinja. Pri tem pa tudi ne gre spregledati, da je bila vloga ocenjena z 69 točkami, torej le eno točko manj, od postavljenega minimalnega kriterija. V zvezi s I. merilom poudarja, da je projekt namenjen različnim kulturno etničnim skupnostim in ne le srbski skupnosti, kot izhaja iz obrazložitve. Obrazložitev ocene po II., III., IV. In V. merilu je pavšalna in glede na vsebino projekta neustrezna, kar kaže, da ga tožena stranka ni niti prebrala.

Javni razpis in navodila za pripravo vloge ne temeljita na relevantnem Pravilniku, izpodbijani sklep pa ne zadosti zahtevi po obrazloženosti odločitev, ki izhaja iz Ustave in določb ZUP kot poseben izraz načela enakosti. Da bi izpodbijana odločba zadostila tem zahtevam, bi moralo biti iz njene obrazložitve razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri ocenjevanju ter razlogi za oceno. Tako pa se navedbe tožene stranke že šest let ponavljajo, zato tožeča stranka meni, da je komisija kot uspešne ocenila predvsem vloge svojih prijateljev in favoritov, medtem ko vloge tožeče stranke ni niti pogledala in zato ni mogoče govoriti o konkretni oceni. Za sporno ravnanje organa prve stopnje tožeča stranka ne najde nobenega opravičila. Pri odločanju pa neutemeljeno tudi ni bil upoštevan njen status društva, ki deluje v javnem interesu ter pomembnejši dosežki pri njenem delovanju.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje še, da je bil postopek Javnega razpisa ob upoštevanju stališč naslovnega sodišča (sodbe I U 1354/2010, I U 1514/2010 in I U 936/2013) izpeljan v skladu s postopkom, kot ga določa Pravilnik, na katerega napotuje Uredba o izvajanju postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v proračunskem obdobju 2007-2013 (v nadaljevanju Uredba). Vloge so bile obravnavane individualno. Očitek diskriminacije tožena stranka zavrača in pojasnjuje, da so predmet ocenjevanja posamezni projekti po vnaprej predpisanih merilih, ocena in vrednotenje projektov pa je v pristojnosti komisije, ki je za to tudi strokovno usposobljena. Ocena je po mnenju tožene stranke zadovoljivo obrazložena, sicer pa so očitki tožeče stranke tako pavšalni in nekonkretizirani, da se do njih ne more konkretno opredeliti. Prednost, ki jo 36. člen Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) prinaša društvu v javnem interesu, pa se lahko uveljavlja le pri pridobivanju sredstev iz državnega proračuna.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi (odgovoru na odgovor tožene stranke) vztraja pri tožbenih navedbah, glede odgovora tožene stranke pa meni, da je neutemeljen in ga kot takšnega zavrača. Do očitanih nepravilnosti bi ne prišlo, če bi tožena stranka tožniku omogočila dvostopenjski postopek in upoštevala Pravilnik o strokovnih komisijah in objavljeno sestavo strokovne komisije v petčlanski sestavi. Glede na Javni razpis je komisija delovala v sestavi treh članov in glede na besedilo Javnega razpisa v vnaprej nedoločeni (tajni) sestavi. Seznam upravičencev pa je po mnenju tožnika bolj smešen kot dejansko logičen in pravičen, saj iz njega izhaja, da višina dodeljenih sredstev ni sorazmerna številu točk, s katerim so bili posamezni projekti ocenjeni. Tožnik zato predlaga, da sodišče v zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi tako, kot je predlagano v tožbi in ugotovi poseg v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine.

Tožena stranka se v odgovoru na pripravljalno vlogo z gornjimi navedbami ne strinja. Pravilnik o strokovnih komisijah, na katerega se sklicuje tožeča stranka, se v obravnavanem postopku javnega razpisa ne uporablja, ker gre za instrument izvajanja evropske kohezijske politike. V tovrstnih postopkih se uporablja zakon, ki ureja javne finance in predpisi, ki urejajo izvrševanje proračuna. V zvezi s sestavo strokovne komisije tožena stranka pojasnjuje, da je bila v obravnavanem javnem razpisu imenovana le ena strokovne komisija, navaja njene člane in njihovo strokovno izobrazbo in izkušnje. Tudi navedba tožeče stranke, da je po določbah Javnega razpisa strokovna komisija dvočlanska, ne drži. Način ocenjevanja je določen v Javnem razpisu, v skladu s katerim je strokovna komisija v petčlanski sestavi pod enakimi pogoji obravnavala in ocenila vse popolne vloge tako, da sta vlogo najprej ločeno ocenila dva člana strokovne komisije, v primeru razhajanja v oceni za 10 točk ali več pa še tretji član po izboru strokovne komisije in se je ocena oblikovala na podlagi povprečja najbližjih dveh ocen. Navedena petčlanska komisija je na podlagi rezultatov ocenjevanja oblikovala končne ocene in predlog liste projektov za sofinanciranje predložila ministru.

Tožeča stranka vztraja pri vseh dosedanjih navedbah in predlogih, v zvezi z navedbami tožeče stranke pa predvsem pri ugovorih, ki se nanašajo na sestavo strokovne komisije. Dodatno predlaga zaslišanje članov komisije in ministra.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni očitek neenakopravnega obravnavanja prijavljenega projekta tožeče stranke oziroma očitek diskriminacije ni z ničemer utemeljen in ga zato sodišče zavrača. Tožeča stranka namreč v tožbi, kljub drugačnim tožbenim zatrjevanjem, ne navaja nobenih dejstev, ki bi opravičevale takšno domnevo. Tako iz tožbe in pripravljalne vloge kot iz predloženih upravnih spisov je v odnosu na druge prijavljene projekte in njihovega (ne)enakega obravnavanja razvidno le, da projekt tožeče stranke ni bil ocenjen z zadostnim številom točk in da mu zato niso bila dodeljena zaprošena sredstva. Iz nobene konkretne okoliščine pa ne sledi, da bi strokovna komisija (pri ocenjevanju projekta) ali pristojni organ (pri odločanju) ravnala pristransko, oziroma da bi tožečo stranko obravnavala drugače kot druge prijavitelje ter na ta način dodeljevala sredstva „prijateljem oziroma favoritom“, kot se na več mestih zatrjuje v tožbi in v pripravljalni vlogi. Zgolj okoliščina, da so drugi prijavitelji bili bolje ocenjeni in da so zato uspeli na razpisu, za dvom v enako obravnavanje ne zadošča. Prav tako ne zadošča okoliščina, da tožeči stranki pri posameznih projektih sredstva že več let niso bila dodeljena, oziroma da se „toženkine navedbe že šest let ponavljajo“, kolikor ni hkrati izkazano, da so bile njene odločitve vsakič spoznane za nezakonite oziroma nepravilne. Tega pa tožeča stranka v svojih vlogah ne zatrjuje. Nasprotno od tistega, kar zatrjuje tožeča stranka, pa nenazadnje izhaja tudi iz podatkov o sofinanciranju posameznih projektov v okviru obravnavanega Javnega razpisa, ki jih je v odgovoru na tožbo posredovala tožena stranka in iz katerih je razvidno, da je bilo za sofinanciranje predlagano in odobreno eno srbsko društvo in trinajst prijaviteljev, ki v svoje projekte vključujejo različne ciljne skupine, med njimi pa tudi pripadnike srbske narodne skupnosti.

Sporna tako ostaja pravilnost oziroma zakonitost izpodbijanega sklepa. V zvezi s pravno podlago odločitve sodišče zatrjevanih nepravilnosti ne ugotavlja. Določbe Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov), ki se nanašajo na javni razpis, se namreč po 102.a členu tega zakona ne uporabljajo za izbor projektov, ki se financirajo iz sredstev kohezijske politike Evropske skupnosti. Za te postopke se uporabljajo predpisi, ki urejajo izvajanje postopkov pri porabi sredstev evropske kohezijske politike – Uredba in Pravilnik. Ker gre za porabo sredstev evropske kohezijske politike pa tudi ni utemeljeno tožnikovo sklicevanje na določbe 36. člena ZDru-1. Iz spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je projekt ocenila strokovna komisija na način, določen v Javnem razpisu ter da ga je ocenila po posebnih kriterijih iz razpisa. Tožbene navedbe, po katerih strokovna komisija projekta ni niti pogledala, ne držijo. Iz spisov in izpodbijane odločbe sledi, da je strokovna komisija svojo oceno obrazložila ter da je njena obrazložitev vsebovana v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločitev ni obrazložena, oziroma da obrazložitev in zadostna, torej ne vzdrži presoje. Ne vzdržijo pa tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge za oceno. Iz obrazložitve namreč dovolj jasno sledi, kakšno je število doseženih točk po posameznih kriterijih in razlogi za takšno oceno. Medtem ko tožeča stranka razlogom za oceno ugovarja le pavšalno. Ker gre pri točkovanju za strokovno oceno, se sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso, razen iz posebej utemeljenih razlogov, v število doseženih točk ne spušča. Da bi šlo v konkretnem primeru za takšne, posebej utemeljene razloge oziroma za očitno napačno število dodeljenih točk po posameznih razpisnih kriterijih, pa iz tožbenih navedb ni razvidno. Sodišče pa, kot že navedeno, tudi ne vidi, da bi bili razpisni kriteriji zakonsko sporni, kot se to (v zvezi s položajem društva v javnem interesu) zatrjuje v tožbi.

Pritožba, ki jo brez podlage v zakonu določa Pravilnik, je po ustaljeni sodni praksi le način uresničevanja pravice stranke do izjave. Stališče tožnika, da bi mu pred upravnim sporom moral biti omogočen dvostopenjski upravni postopek, je zato neutemeljeno. Ob upoštevanju, da temelji odločitev izključno na oceni dejstev in okoliščin, ki jih je v svoji vlogi navedla tožeča stranka in vsebine tožbenih navedb, pa sodišče tudi ne ugotavlja kršitve načela zaslišanja stranke oziroma procesnih kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na odločitev.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na sestavo strokovne komisije, sodišče v celoti sledi navedbam tožene stranke v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja.

Sodišče poudarja, da se vsaka vloga oziroma vsak projekt v razpisnem postopku (in nato v upravnem sporu) obravnava individualno in da zato v tem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na druge postopke. Tožbenih navedb, ki se nanašajo na (druge) projekte tožnika kot tudi na postopek po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, sodišče zato ni vsebinsko presojalo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. S tem pa tudi ni podlage za odločanje o odškodninskem zahtevku, ki ga je tožeča stranka postavila v pripravljalni vlogi.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.