Jedro

Pravdno sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da je sodišče prve stopnje vezano na ugotovitve, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, glede protipravnosti, vzročne zveze me določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice. V konkretnem primeru je zato vezano na zaključek, da je toženec resno zagrozil, da bo napadel življenje oziroma telo tožnika, kar je pri tožniku povzročilo občutek ogroženosti.

Če strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika premoženjske škode – strah preide v drugo – v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženec dolžan tožniku plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2011 dalje, v odločitvi o stroških pa tako, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati 6.000,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.000,00 EUR od 10.5.2011 dalje ter od zneska 3.000,00 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila, in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 993,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se do vsebine videoposnetkov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ni mogel opredeliti. Videoposnetke je toženec sodišču posredoval že po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, sodniku so bili posnetki izročeni šele na zadnji glavni obravnavi dne 20.3.2014, pri čemer je sodnik strankam pojasnil, da posnetkov ni mogel pogledati, saj datotek na računalniku ni bilo možno odpreti. Tožnik je pri tem opozoril na prekluzijo, kar pa na zapisniku ni zabeleženo, sodišče pa glede videoposnetkov tudi ni sprejelo nobenega dokaznega sklepa. Sodnik si je nato posnetke ogledal sam, tožniku pa je bila odvzeta možnost, da bi se opredelil do vsebine videoposnetkov, za katere se je kasneje izkazalo, da predstavljajo enega od bistvenih dokazov, na katerih je sodišče utemeljilo sodbo. Gre za kršitev načela kontradiktornosti in načela neposredne izvedbe dokazov. Pritožba na to povzema, kaj je na posnetkih videti in podaja svojo dokazno oceno le teh. Poudarja, da je toženec njegov sosed, zato se stikom z njim ne more povsem izogniti, zato je neustrezen zaključek sodišča, da dejstvo, da se je tožnik zmožen pogovarjati s tožencem, dokazuje, da zaradi toženca ne doživlja strahu in da njegova življenjska aktivnost zaradi škodnih dogodkov ni zmanjšana. Na zaslišanju je pojasnil, da se boji srečati toženca in se zato boji iti domov, pri čemer se sodišče do teh navedb ni opredelilo, kar predstavlja kršitev določb postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključek sodišča, da je utemeljenost odškodninskih zahtevkov zaradi strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi posledic groženj, odvisna od dejstva, ali je oškodovanec zaradi tega obiskal zdravnika, psihiatra, psihologa ali začel kaditi ali uživati alkohol, nima opore ne v zakonu in ne v sodni praksi. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožnikove izpovedbe, da se je dne 15.10.2010 bal, da ga bo toženec ubil. Tudi v tem delu je sodba neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi dokazna ocena, da pri tožniku ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik je na zaslišanju pojasnil, da se srečanju s tožencem v lokalu ni mogel izogniti, saj je toženca zagledal šele, ko se je že usedel za šank, tudi do teh navedb se sodišče ni opredelilo in tudi v tem obsegu je sodba neobrazložena. Kot rečeno, tožnik drugega dostopa do svoje hiše, kot po cesti, ki vodi mimo hiše toženca, nima, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da s tem, ko se tožnik vozi s kolesom in avtomobilom mimo hiše toženca, toženca ne boji. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do neskladja med videoposnetkom v zvezi z domnevnimi grožnjami tožnika tožencu in izpovedbo priče L., zato sodbe v tem obsegu ni mogoče preizkusiti. Dolžnik materialne škode ni vtoževal, zato so ugotovitve sodišča o nedokazanosti tovrstne škode zaradi nižjega dohodka nerelevantne in neprimerne za utemeljitev zavrnitve zahtevka iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je tožnikovo izpovedbo upoštevalo le glede dejstev, ki gredo tožniku v škodo, kar vzbuja dvome v nepristranskost sodnika. Zahtevek temelji na pravnomočnih kazenskih sodbah Okrajnega sodišča v Litiji. Prvič je bil toženec obsojen zaradi kaznivega dejanja grožnje, v drugo pa zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. S sodbama je bilo torej pravnomočno ugotovljeno,da je toženec tožniku zagrozil z resno grožnjo, da bo napadel njegovo življenje oziroma telo. V izreku sodbe I K 49282/2011 je zapisano, da je toženec kriv, da je zagrozil tožniku, da ga bo potolkel, zaradi česar se je tožnik počutil ogroženega. Sodišče pa je v nasprotju z izrekom obeh kazenskih sodb odločilo, da tožniku iz tega naslova škoda ni nastala, kar predstavlja kršitev 14. člena Zakona o kazenskem postopku in ustaljene sodne prakse (sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1311/2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2699/2012. 3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec je bil pravnomočno obsojen, da je storil kaznivi dejanji grožnje oziroma ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), s tem, - da je dne 15.10.2010 z grožnjo, ki je bila izražena z besedami „Samo eno stvar ti bom še povedal, če me ti ali kdorkoli iz tvoje družine še enkrat fotografira, vas bomo potolkli, samo da X dobi orožni list“, pri čemer je X – A. A. starejši polbrat toženca, kar je pri tožniku povzročilo občutek ogroženosti ter je bil zaradi takšnega ravnanja močno prestrašen, saj se je resna grožnja, da bo napadel življenje oziroma telo nanašala na njega in na njegovo družino, ki ima z družino tožnika slabe sosedske odnose, ki so rezultirali tudi že v fizičnem nasilju toženca na škodo očeta tožnika, dan pred obravnavanim dogodkom, 14.10.2010; - da je dne 31.3.2011 „zagrozil tožniku, da ga bo potolkel, prav tako vse družine N.“, zaradi izrečenih groženj pa se je toženec počutil ogroženega.

6. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je pri svoji odločitvi izhajalo „iz tistih dejanskih in pravnih podlag, ki jih je v tožbi navedel tožnik“. Poleg zgoraj navedene dejanske (in pravne) podlage, je bila dejanska tožbena trditev tudi, da je X (toženčev (pol)brat) nekaj let preživel v zaporu.

7. Tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Pravdno sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti (iz škodnega dogodka, ki je bil predmet obravnave pred kazenskim sodiščem in zaradi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen), je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da je sodišče prve stopnje vezano na ugotovitve, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku, glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice ter glede nastanka prepovedane posledice. Pravdno sodišče je torej vezano tudi na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica, ki ustreza ugotovljenemu kaznivemu dejanju.(1)

8. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru zato vezano na zaključek, da je toženec resno zagrozil, da bo napadel življenje oziroma telo tožnika(2), kar je pri tožniku povzročilo občutek ogroženosti.(3) Občutek ogroženosti v posledici resne grožnje napada na življenje ali telo, pa nedvomno, po logiki stvari, pomeni tudi občutek strahu. Drugačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je zato zmoten. Da je bil pri tožniku ob obeh dogodkih ustvarjen občutek ogroženosti in s tem strahu, ne more biti več sporno. Ostane le še presoja ali je resna grožnja pri tožniku izzvala takšno stopnjo strahu, da bi, glede na okoliščine primera, opravičevala dosojo pravične denarne odškodnine (prvi odstavek 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Po mnenju pritožbenega sodišča že iz ugotovitve kazenskega sodišča (na katero je pravdno sodišče vezano), da je šlo za resno grožnjo, upoštevaje okoliščine primera (da je že prišlo do fizičnega nasilja toženca na člana tožnikove družine, da je toženčev polbrat, s postopanjem katerega je toženec resno zagrozil, že bil v zaporu, da je šlo pri drugem dogodku za ponovljeno resno grožnjo), izhaja, da je temu tako. V obeh primerih je šlo za takšno intenziteto strahu (za takšno reakcijo v smislu strahu na resno grožnjo napada na tožnikovo življenje oziroma telo), da tožniku odškodnina iz tega naslova pripada. Ob uporabi kriterijev iz prvega in drugega odstavka 179. člena OZ predstavlja pravično (skupno) denarno odškodnino 1.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je neutemeljen. Tožniku pripadajo od dosojenega zneska glavnice tudi zakonske zamudne obresti, in sicer od dne 10.5.2011, ko je v kazenskem postopku priglasil premoženjski zahtevek (drugi odstavek 299. člena OZ).

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odločitev je v tem delu v celoti materialnopravno pravilna. Če strah zapusti trajne posledice, potem ena oblika premoženjske škode – strah preide v drugo – v duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih sposobnosti.(4) Že iz trditvene podlage tožnika – da se zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže v omejenosti gibanja „saj se, če je to le mogoče, izogiba tožene stranke in njenega doma“, izhaja, da ne gre za zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki bi opravičevalo denarno odškodnino, niti iz trditvene podlage ne izhaja, da gre za trajno zmanjšanje niti da tožnik s tem v zvezi trpi kakšne (pravnorelevantne) duševne bolečine. Že iz tega razloga je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno in zakonito zavrnilo (179. člen OZ). Glede na to so navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pravno nerelevantne, niti pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe s tem v zvezi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (358., 353. člen ZPP).

12. Glede na delni uspeh pravdnih strank v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku, upoštevaje okoliščine primera, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki sami nosita stroške postopka, tako na prvi kot na drugi stopnji (drugi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Sodba VSL II Cp 2699/2012, na katero se sicer sklicuje tudi pritožba.

(2) Kdor komu zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šest mesecev (prvi odstavek 135. člena KZ-1).

(3) Kaznivo dejanje grožnje oziroma ogrožanja varnosti je dokončano, ko je pri oškodovancu ustvarjen občutek ogroženosti.

(4) Boris Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijska razmerja II, Ljubljana, 1990, str. 236 – 238.