Jedro

Za anuitete v smislu določbe 2. odstavka 372. člena ZOR gre le tedaj, ko so izpolnjeni trije kumulativni pogoji, to je, da so anuitete: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za (tovrstne) anuitete in tudi ne za triletni zastaralni rok, temveč za zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi z dne 30.5.2003 ostane v veljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba za znesek 377.445,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 23.4.2003 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 30.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke o zastaranju vtoževane terjatve neutemeljeno zavrnilo. Po mnenju pritožnik dvomi v pravilnost sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 573/2003, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožnika se v navedeni sodbi sodišče napačno sklicuje na zakonito subrogacijo v smislu 939. člena ZOR, čeprav pri kreditnih zavarovanjih zakonite subrogacije ni zaradi izrecne določbe 899/2 člena ZOR, da se določbe 27 poglavja ZOR ne uporabljajo za zavarovanje terjatev. Vrhovno sodišče v prej navedeni odločbi in enako sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z določili 2. odstavka 372. člena ZOR, postavlja za pogoj tudi to, da je anuiteta zneskov enaka. Ta pogoj ne izhaja iz navedenega določila ZOR. Kot je sicer pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je v pogodbi o dolgoročnem kreditu opisno vnaprej določena višina mesečne obveznosti. Glede na zakonske določbe to (in nesporno dejstvo, da sta v mesečnem znesku zajeta tako del glavnice kot tudi obresti) zadostuje za ugotovitev, da gre v obravnavanem primeru za anuitete. Enako izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1455/2003 z dne 12.11.2003. Pritožnik se sklicuje tudi na strokovno literaturo (Bančni vestnik št. 7 do 8/2001, finančna matematika, realna vrednost - mehka kategorija), ki govori o tem, da anuiteta zneskovno ne more biti enaka, vsaj v kolikor gre za kredit z valutno klavzulo, ko je protivrednost anuitete odvisna od višine tečaja ob dnevu plačila, pri kreditih z valorizacijo zaradi negotovosti dejanske inflacije v obdobju odplačevanja kredita pa je potrebno višino anuitete koregirati s tako imenovano izravnalno anuiteto. V obravnavanem primeru je po mnenju pritožnika že iz besedila pogodbe razvidno, da je mesečni znesek sestavljen iz dela glavnice in obresti. V nasprotnem bi mesečna obveznost znašala 12.500,00 SIT, hkrati pa bi moral biti dogovorjen način obračuna in plačila realnih obresti (in ne samo revalorizacije, kot je to določeno v 1. členu pogodbe. Mesečni obrok je bil tako sestavljen iz dela glavnice in obresti, zatorej gre za anuitete, za katere velja triletni zastaralni rok.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o dolgoročnem kreditu, na podlagi katere se je kreditojemalec zavezal vrniti kredit v 36-ih mesečnih obrokih. Nadalje je ugotovilo, da je mesečna obveznost na dan sklenitve pogodbe znašala 14.138,00 SIT in se je spreminjala v skladu s vsakokratnim veljavnim sklepom o obrestnih merah banke, tako da so ti znašali 14.266,00 SIT, 15.817,00 SIT, 16.431,00 SIT, 16.556,00 SIT. Te ugotovitve sodišča prve stopnje niso sporne in jih pritožnik ne izpodbija, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da dogovorjeni obroki vračila kredita niso anuitete iz 2. odstavka 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona - OZ), zaradi česar velja petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Pravno stališče pritožnika, da iz 2. odstavka 372. člena ZOR ne izhaja pogoj, da morajo biti anuitete zneskovno enake, ni pravilno. To določilo je jasno in ne dopušča nobenega dvoma. Za anuitete v smislu določbe 2. odstavka 372. člena gre le tedaj, ko so izpolnjeni trije kumulativni pogoji, to je, da so anuitete: 1. vnaprej določene, 2. zneskovno enake in 3. zajemati morajo glavnico in obresti. Če kateri od teh pogojev manjka, ne gre za (tovrstne) anuitete in tudi ne za triletni zastaralni rok, temveč za zastaralni rok petih let iz 371. člena ZOR, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To, da je mesečni znesek sestavljen iz dela glavnice in obresti, na kar opozarja pritožnik, še ne pomeni, da gre za anuitete v smislu 2. odstavka 372. člena ZOR. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da si pritožnik nepravilno razlaga sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1455/2003 z dne 12.11.2003, saj se stališče iz te sodne odločbe v ničemer ne razlikuje od stališča, ki ga je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje in ga sprejema pritožbeno sodišče. Opozarjanje pritožnika na strokovno literaturo (Bančni vestnik št. 7 do 8/2001, finančna matematika, realna vrednost - mehka kategorija) ne more obroditi sadov, saj ni pravno relevantno, ali je anuiteta lahko zneskovno enaka v kolikor gre za kredit z valutno klavzulo. Če anuiteta v posameznem primeru ni ali ne more biti zneskovno enaka, to pomeni, da ni anuiteta kot jo ima v mislih 2. odstavek 372. člena ZOR.

Glede na navedeno se pokaže, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnik ne izpodbija, pravilno uporabilo materialno pravo in je sprejelo pravilno odločitev. Pritožbeni razlogi tako niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).