Jedro

Štirinajstdnevna odsotnost iz Republike Slovenije sama zase ne more biti zadostna podlaga za ugotovitev, da državljan druge republike, ki prosi za slovensko državljanstvo, dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani z dne 10.4.1992 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik sicer imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji na dan plebiscita dne 23.12.1990, vendar pa ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Kot aktivni pripadnik JA je dne 22.8.1991 zapustil Slovenijo in s svojo enoto odšel v Republiko Srbijo. Ker je tožnik kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije, s katerim je dne 27.6.1991 odpoklicalo vse starešine in civilne osebe iz Republike Slovenije, ki so bile takrat v službi JA ter jim obljubilo, da jim bo Republika Slovenija zagotovila zatečene in statusne pravice, odšel z JA, njegove odsotnosti iz Slovenije od 22.8.1991 do 6.9.1991 ni mogoče šteti kot opravičeno delovno odsotnost. Tožnik v tožbi navaja, da je v Sloveniji od leta 1968, da je poročen s Slovenko in ima tri otroke. Sin se je smrtno ponesrečil in je pokopan v Sloveniji, hči pa obiskuje slovensko šolo. Navaja še, da je bil v navedenem času odsoten iz Slovenije izključno zato, da bi si uredil svoj status v JA, da bi bil spoznan kot nesposoben za aktivno vojaško službo. Z odločbo Višje vojaške zdravniške komisije je bil namreč že leta 1983 omejeno sposoben za aktivno vojaško službo, zaradi zmanjšanja sluha in razširjenih ven na nogah. Zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja je bil od 17.6.1991 do 28.6.1991 v bolniškem staležu. Dne 22.7.1991 je bil ponovno napoten na bolniški stalež in dne 5.8.1991 poslan na pregled v vojaško bolnico "Mladika" v Ljubljani, ki pa se je v tem času razformirala. Zato, da bi opravil zdravniški pregled, na katerega je bil napoten je dne 22.8.1991 z enoto JA odšel iz Slovenije. Dne 29.8.1991 je bil napoten na zdravniški pregled, dne 5.9.1991 spoznan kot nesposoben za aktivno vojaško službo, 6.9.1991 pa se je za stalno vrnil v Slovenijo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve ter še navaja, da ne glede na kratkotrajno odsotnost in zdravstveno dokumentacijo tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji, ker je iz Slovenije odšel kljub pozivu Predsedstva Republike Slovenije z dne 27.6.1991, zaradi česar njegove odsotnosti ni mogoče šteti za opravičeno delovno odsotnost. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Ker vsebina tega pogoja v zakonu ni določno opredeljena, ga ugotavlja pristojni organ v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih ugotovi v upravnem postopku. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje. To ugotovitev opira le na okoliščino, da je tožnik z enoto JA odšel iz Slovenije in od 22.8.1991 do 6.9.1991 dejansko ni živel v Sloveniji. Po presoji sodišča pa tožnikova kratkotrajna odsotnost iz Slovenije sama zase ne more biti zadostna podlaga za ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi v Republiki Sloveniji. Tožnik je namreč že v postopku, ko je bil zaslišan navajal, da je bil od 22.8.1991 do 5.9.1991 odsoten iz Slovenije zato, da je opravil zdravniški pregled, na katerega je bil napoten, pa ga v Sloveniji ni mogel opraviti in da je pridobil zdravniško dokumentacijo, da je nesposoben za aktivno vojaško službo. Za te svoje trditve je predložil tudi dokaze in sicer napotnico za zdravniški pregled in mnenje Višje vojaške zdravniške komisije. Da bi tožena stranka presodila navedene okoliščine in dokaze pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka presoditi vse navedene okoliščine in dokaze in v skladu z določbo 2. odstavka 209. člena ZUP navesti razloge za presojo le-teh. Le tako bo spoštovano temeljno načelo zakona o splošnem upravnem postopku - načelo presoje dokazov (9. člen ZUP). Sodišče ob tem pripominja, da tožnikove odsotnosti glede na napotnico za zdravniški pregled ni mogoče obravnavati povsem enako kot odsotnosti tistih pripadnikov JA, ki so zapustili Slovenijo izključno po odredbi vojaških oblasti.

Glede na navedeno je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.