Jedro

Odločitev sveta Zavoda, ki je dal pozitivno mnenje na imenovanje drugega kandidata za generalnega direktorja Zavoda, na revidentov pravni položaj nima neposrednega vpliva. O revidentu svet Zavoda namreč sploh ni odločal. Če se minister, po prejemu mnenja sveta, za izbranega kandidata ne bi odločil za njegovo imenovanje, ne pomeni, da bi moral izbrati revidenta in za njega zaprositi mnenje sveta, ampak bi razpis lahko ponovil.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožeča stranka (revident) po pooblaščencu vložila revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo z dne 6. 11. 2008, s katero je tožena stranka imenovala dr. A.A. za generalno direktorico Zavoda in zoper obvestilo o izidu razpisa z dne 6. 11. 2008, s katerim je tožena stranka obvestila revidenta, da se ne izbere za zasedbo delovnega mesta generalnega direktorja Zavoda.

4. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 in Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

6. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navedbo, da je vprašanje veljavnosti sestave sveta, ki podaja mnenje o kandidatih za izbor direktorja javnega zavoda, in posledično vprašanje veljavnosti mnenja sveta v pomanjkljivi sestavi, pomembno pravno vprašanje, odgovor nanj pa je ključnega pomena za uveljavljanje pravic neizbranih kandidatov. Navaja tudi, da je Upravno sodišče v podobnem primeru (v sodbi U 1757/2008 z dne 5. 7. 2007) odločilo ravno nasprotno kot v obravnavanem primeru.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil v smislu, kot izhaja iz 5. točke te obrazložitve. Revident ni obrazložil okoliščin, ki bi, glede na vsebino in vse okoliščine obravnavane zadeve, kazale na pomembnost postavljenega pravnega vprašanja za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revidentove pavšalne navedbe glede pomembnega pravnega vprašanja, ki se nanašajo na veljavnost sestave sveta in na veljavnost mnenja sveta v pomanjkljivi sestavi pa ne dosegajo zgoraj navedenih standardov.

8. Kakšna mora biti sestava sveta Zavoda je določeno v 14. členu Sklepa o ustanovitvi Javnega zavoda (v nadaljevanju Sklep). V obravnavanem primeru svet sicer še ni bil sestavljen v skladu s 14. členom Sklepa, je pa zato „stari“ svet za svoje delovanje imel podlago v prehodnih določbah Sklepa (v prvem odstavku 40. člena). Tudi sicer odločitev sveta, ki je dal pozitivno mnenje na imenovanje dr. A. A. za generalno direktorico Zavoda, na revidentov pravni položaj ni imela neposrednega vpliva. Iz izpodbijane odločbe in obvestila je namreč razvidno, da je minister na podlagi zapisnika o opravljenih razgovorih ter ocene strokovne usposobljenosti in kompetenc izbral dr. A. A. za generalno direktorico Zavoda, in šele nato zaprosil svet za predhodno (pred imenovanjem) mnenje o izbrani kandidatki. O revidentu svet torej sploh ni podal svojega mnenja. Ne glede na to minister, ki odloča o imenovanju direktorja zavoda, na strokovno mnenje sveta niti ni vezan, kar izhaja iz prvega odstavka 36. člena ZUJIK in tretjega odstavka 9. člena Sklepa. Tudi če se minister po prejemu mnenja sveta ne bi odločil za imenovanje dr. A. A. za generalno direktorico Zavoda, ne pomeni, da bi zato moral izbrati revidenta in za njega zaprositi mnenje sveta, saj bi lahko razpis ponovil. Po presoji Vrhovnega sodišča zato revidentovo pravno vprašanje glede zakonitosti sestave sveta ni pomembno pravno vprašanje za rešitev obravnavanega upravnega spora.

9. Ni utemeljena niti revizijska navedba, da je Upravno sodišče v sodbi U 1757/2008 z dne 5. 8. 2008 odločilo drugače kot v obravnavani zadevi in da gre torej za neenotnost prakse sodišča prve stopnje, pri čemer Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo, saj gre za različni pravni situaciji. Odločitev sodišča v zadevi U 1757/2008 je temeljila na odločbi Ustavnega sodišča U-1-276/05 z dne 5. 7. 2007, s katero je Ustavno sodišče razveljavilo prvi odstavek 42. člena ZUJIK, saj je ta določba o sestavi sveta zavoda kršila pravico iz 75. člena Ustave. Odločitev sodišča v zadevi U 1757/2008 je temeljila na dejstvu, da je svet Zavoda sprejel sklep kot predhodno mnenje v postopku razpisa na dan 2. 7. 2007 (torej pred odločitvijo Ustavnega sodišča) in da zato ni imel zakonite sestave, saj v njem ni bilo vsaj enega člana predstavnikov delavcev. Sodišče prve stopnje je v navedeni zadevi ugotovilo, da je tožena stranka kršila določbo prvega odstavka 36. člena ZUJIK, ker je odločila v okoliščinah, ko svet zavoda ni imel možnosti podati pravno veljavnega predhodnega mnenja o kandidatih. V sedaj obravnavani zadevi pa je svet Zavoda podal svoje mnenje, pri čemer je imel „stari svet“, po mnenju sodišča prve stopnje, pooblastilo, da opravlja naloge do konstituiranja novega sveta na podlagi prvega odstavka 40. člena Sklepa. V navedenih zadevah torej ne gre za neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča. 10. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnil pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami o posegu v njegov dosežen ugled in družbeni položaj zaradi predčasne in nenadne prekinitve njegovega mandata, ni izkazal tega pogoja za dovoljenost revizije. Revident bi namreč moral navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude. Dejstvo, da revident na javnem razpisu ni bil izbran (ne glede na to, da je prej opravljal funkcijo direktorja istega zavoda), po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja takega posega v tožnikov družbeni položaj, kot zatrjuje. Šele, če bi revident navedel in izkazal konkretne posledice in razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude, bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanj res zelo hude posledice. Ker revident tega ne navaja, niti ne izkazuje, ni izkazano izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).