Jedro

Toženka upravičeno očita sodišču, da ne bi smelo znova začeti že končane glavne obravnave, ko je tožnik naknadno predložil nov dokaz. Ta dokaz bi lahko predstavljal kvečjemu dopustno pritožbeno novoto, izpodbijane sodbe pa sodišče nanj ne bi smelo opreti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 339,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 4.172,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2009 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 555,00 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se je zoper navedeno sodbo pravočasno pritožil. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga ustrezno spremembo sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Vztraja, da je toženki nakazal sporno posojilo s poštno nakaznico iz Pošte S. na njen račun, vendar je izgubil potrdilo o nakazilu. Zaradi medsebojne čustvene navezanosti med pravdnima strankama je razumljiv odlog vračila posojila, ki je bilo dano za več let brezobrestno. Tožnik je za svoje trditve predlagal dokaze, nasprotno pa toženka ni bila resnicoljubna, ampak je otežkočala dokazovanje in tudi dejansko krivo pričala, ko ni hotela povedati, pri kateri banki je imela odprt račun ter kdaj in kolikšno posojilo je prejela od tožnika. Sodišče bi zato lahko bolj verjelo tožniku kot toženki. Tožbeni zahtevek ni zastaran. Posojilo je bilo namreč dano za nedoločen čas, tožnik pa je toženko šele s tožbo pozval k vračilu posojila.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in oporeka pritožbenim trditvam. Tožnik bi lahko predlagal poizvedbe pri Banki Slovenije, kje je imela toženka odprt svoj račun, pa tega ni storil. Tudi vsebine dopisa z dne 13.2.2012, ki dokazuje, da je nastopilo zastaranje njegove terjatve, ni prerekal. Vztraja, da ni bilo pogojev za ponovno otvoritev glavne obravnave. Sicer pa tožnik s pravočasno predlaganimi dokazi ni izkazal resničnosti pravočasno zatrjevanih dejstev; da bi toženki dal posojilo že v letu 2003, pa sploh ni zatrjeval. Tožbeni zahtevek bi bilo torej treba v vsakem primeru zavrniti, čeprav iz drugih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnik, čeprav se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, opredeljeno ne uveljavlja.

6. Toženka upravičeno očita sodišču, da ne bi smelo znova začeti že končane glavne obravnave, ko je tožnik naknadno predložil nov dokaz (potrdilo Poštne banke Slovenije o nakazilu z dne 20.12.2003). Ta dokaz bi lahko predstavljal kvečjemu dopustno pritožbeno novoto, izpodbijane sodbe pa sodišče nanj ne bi smelo opreti. Za povrh tožnik prej ni niti navajal, da je toženki nakazal sporno posojilo že decembra 2003. Čeprav je torej sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo trditveno podlago tožbe, pa opisana kršitev razpravnega načela ni kvarno vplivala na odločitev, saj bi bilo treba tožbeni zahtevek kljub temu zavrniti zaradi zastaranja.

7. Pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni, ki jo vsebuje izpodbijana sodba, je odveč. Sodišče prve stopnje je tožniku očitno verjelo, da je toženki izročil zatrjevano posojilo. Upravičeno pa je podvomilo o resničnosti tožnikovih trditev glede dogovorjenega roka za vračilo posojila. Tožnik je namreč svoje trditve in izpoved o tem večkrat spremenil. Še v tožbi je trdil, da bi morala toženka posojilo vrniti do 31.12.2008, medtem ko je ob zaslišanju izpovedal, da naj bi bil rok vračila april 2008. Sprva je izjavil, da je bilo posojilo toženki dano za dve leti, naknadno pa je pojasnil, da naj bi tako dogovorjeni rok vračila začel teči šele po nekakšnem dvoletnem „moratoriju“ od izročitve posojila. Sodišče prve stopnje je zato kot podlago za svojo odločitev utemeljeno uporabilo opomin pred tožbo, ki ga je v tožnikovem imenu toženki 13.2.2012 poslala Odvetniška pisarna Š. Iz navedenega opomina izhaja, da ji je bilo posojilo izročeno aprila 2004 in da bi ga toženka morala vrniti v dveh letih. Tožnik temu dokazu ni oporekal, niti ni ponudil prepričljivega nasprotnega dokaza. Sodišče prve stopnje zato upravičeno ni verjelo tožnikovi izpovedi o dogovorjenem odlogu plačila Tožnik takšne presoje v pritožbi niti ne izpodbija. Ob tem njegova pritožbena trditev, da je bilo posojilo dano za nedoločen čas, pomeni nedopustno pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje po prvem odstavku 337. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne sme upoštevati pri odločanju o pritožbi. Tožnik namreč ni niti poskušal pojasniti, zakaj tega dejstva ni mogel brez svoje krivde uveljavljati v postopku na prvi stopnji.

8. Če je bilo torej posojilo, kot izhaja iz dopisa Odvetniške pisarne Š. z dne 13.2.2012, izročeno aprila 2004 in bi ga toženka morala vrniti v naslednjih dveh letih, je rok za vračilo začel teči najpozneje konec aprila 2006. Upoštevaje petletni splošni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je bila tožba, ki jo je tožnik vložil 30.8.2011, prepozna. Po 335. členu OZ namreč z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona pa mora toženki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo. Skupaj znašajo 339,84 EUR, predstavljajo pa nagrado za pritožbeni postopek v višini, predpisani z Odvetniško tarifo (tar. št. 3210), in DDV v priglašeni višini (tar. št. 6007). Za primer zamude s plačilom je toženka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje.