Jedro

Zaradi ugotovitve pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji mora upravni organ ugotoviti okoliščine, povezane z življenjem prosilca za državljanstvo, z njegovo družino in poklicem, ki kažejo na to, kje pretežno opravlja bistvene življenjske aktivnosti. Če upravni organ teh okoliščin ni ugotovil, nima podlage za zavrnitev prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva zaradi neizpolnjenega pogoja dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 12.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ne živi na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Spremembe naslova ni prijavil, zato njegovo dejansko prebivališče ni znano. Ker tožnik ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki jih za pridobitev državljanstva Republike Slovenije določa 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 30/91-I). Tožnik v tožbi navaja, da ima v Sloveniji najmanj 10 let prijavljeno stalno prebivališče. Ker je poklicni glasbenik se sicer res večkrat nahaja izven Slovenije, vendar pa mu tega ni mogoče šteti v škodo. Daljše odsotnosti iz Slovenije so le posledica njegovega poklica, zato ne morejo biti razlog za zavrnitev njegove prošnje za pridobitev slovenskega državljanstva. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V dopolnitvi tožbe navaja še, da je vodja orkestra in avtor nekaterih znanih domoljubnih popevk ter, da v tujini nastopa predvsem v slovenskih društvih. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, razvidnih iz njene obrazložitve in še navaja, da okoliščin v zvezi z njegovim poklicem v tem postopku ni mogoče upoštevati. Te okoliščine bi lahko prišle v poštev le v postopku za pridobitev državljanstva z izredno naturalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba je utemeljena. Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po katerem mora državljan druge republike, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča na dan 23.12.1990, izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne živi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča, zato pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje. Po presoji sodišča za tako ugotovitev tožene stranke v predloženih upravnih spisih ni zanesljive podlage. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da sta bili pred upravnim organom za notranje zadeve občine v zvezi z ugotavljanjem tožnikovega dejanskega prebivanja na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča zaslišani dve priči, ki sta izpovedali, da na navedenem naslovu videvata le člane družine. Priči sta bili zaslišani v drugem postopku pred občinskim upravnim organom, ne da bi mu tožena stranka to poverila (161. člen ZUP). Tudi sicer iz njunih izpovedb ne izhaja nič določnega o tožnikovem prebivanju na prijavljenem naslovu. Glede na to navedene izpovedbe prič same zase ne dokazujejo, da tožnik dejansko ne prebiva na navedenem naslovu. Glede ugotavljanja pogoja dejanskega življenja v Sloveniji sodišče pripominja, da ga zakon določno ne opredeljuje, zato ga mora ugotoviti pristojni upravni organ v vsakem primeru posebej, pri čemer so pomembne zlasti okoliščine, povezane z življenjem prosilca za državljanstvo, z njegovo družino in poklicem, ki kažejo na to, kje pretežno opravlja bistvene življenjske aktivnosti. Da bi tožena stranka ugotovila te okoliščine, bi morala zaslišati vsaj enega od članov družine ..., tožniku pa dati možnost, da se izjavi o izpovedbah zaslišanih prič. Ker so torej dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, sodišče ni moglo rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.