29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A. Ž., d. d., Z., ki jo zastopa Odvetniška družba B., B. & B., o. p., d. n. o., V., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 103/2003 z dne 30. 11. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1320/2001 z dne 17. 6. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. X Pg 609/98 z dne 24. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnica je na podlagi menjalne pogodbe dobila pravico razpolaganja na poslovnih prostorih, ki jih je v času sklenitve pogodbe med drugim zasedala tudi tožena stranka. Te prostore je takoj prodala tretjemu, dotedanji uporabniki prostorov pa so jih zasedali še naprej. Pritožnica je po poteku v pogodbi dogovorjenega roka za izročitev spornih prostorov s tretjim sklenila najemno pogodbo za čas do njihove dejanske izročitve. Pritožnica je nato iz naslova neupravičene obogatitve od tožene stranke zahtevala povračilo sorazmernega dela najemnine, ki jo je na podlagi najemne pogodbe plačala tretjemu. Prvostopenjsko sodišče je njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je menilo, da je tožena stranka imela pravno podlago za uporabo spornih prostorov, saj naj bi na podlagi akta o ustanovitvi in sporazuma o delitvi stroškov na teh prostorih pridobila pravico uporabe po tedanjih predpisih o družbeni lastnini. Pri tem je še ugotovilo, da pritožnica sporni uporabi prostorov tudi ni nikoli nasprotovala. Pritožbeno sodišče je odločitvi prvostopenjskega sodišča v celoti pritrdilo in pritožničino pritožbo zavrnilo. Menilo je, da pritožnica za postavitev obogatitvenega zahtevka ni aktivno legitimirana, ker v času, ko je tožena stranka sporne prostore uporabljala, ni bila njihova lastnica. Pritožnica je vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je imela toženka pravico do začasne uporabe spornih prostorov na podlagi 234. člena (pravilno 243. člena) Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/1976 in nasl. – v nadaljevanju ZZD), kar naj bi bilo opredeljeno z aktom o ustanovitvi in s sporazumom o delitvi nekaterih stroškov v zvezi s skupno uporabo poslovne stavbe in objektov družbenega standarda. Pojasnilo je, da s prenosom pravice razpolaganja na pritožnico toženka te pravice ni izgubila.

2.Pritožnica očita arbitrarnost stališču Vrhovnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za (brezplačno) pravico uporabe po 234. člena ZZD, ker naj v času nastanka razmerja med pritožnico in toženko ta člen ne bi več veljal, saj je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 40/1989) črtan. Zaradi tega naj bi ji bili kršeni tudi pravica do poštenega sojenja in pravica do zasebne lastnine. Po njenem mnenju gre pri navedeni opredelitvi sodišča za novo dejstvo, ki ga nobena od pravdnih strank v pravdi ni zatrjevala. Ker naj bi se pritožnica o njem ne mogla izreči, naj bi ji bil kršen 22. člen Ustave. Vrhovnemu sodišču očita kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člena v zvezi s 67. členom Ustave) tudi zato, ker meni, da stališče sodišča o neomejeni (brezplačni) začasni uporabi poslovnih prostorov ni pravilno in da ni upoštevalo časovne omejitve iz 6. člena Sporazuma o delitvi nekaterih stroškov v zvezi s skupno uporabo poslovne stavbe in objektov družbenega standarda z dne 29. 12. 1989 (v nadaljevanju Sporazum). Ta pravica je po njenem mnenju v obravnavanem primeru prenehala, ko je pritožnica pridobila lastninsko pravico na spornih prostorih, Republika Slovenija pa naj bi takrat izgubila pravico razpolaganja. Koncept pravice uporabe naj bi bil po razglasitvi Ustave RS tudi v nasprotju s konceptom zasebne lastnine. Zato je po njenem mnenju nesprejemljivo stališče Vrhovnega sodišča, da bi pravne osebe, ki jim je bila v preteklosti dodeljena pravica uporabe, na podlagi te pravice v tržnih razmerah in v sistemu pravice do zasebne lastnine, kot ga opredeljuje Ustava, nepremičnine lahko uporabljale brezplačno. Pritožbeno in Vrhovno sodišče naj tudi ne bi obrazložili svojih sodb, slednje naj bi predvsem ne razložilo, kakšno pravico naj bi toženka imela na spornih prostorih. Vrhovno sodišče pa naj ji ne bi odgovorilo na navedbo o njeni aktivni legitimaciji. Zaradi tega naj bi ji bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

B.

3.Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita arbitrarnost, kršitev pravice do poštenega sojenja in pravice do zasebne lastnine, ker naj bi uporabilo 234. člen ZZD, ki v času nastanka razmerja med njo in dolžnico ni več veljal. Ti očitki niso utemeljeni. Vrhovno sodišče se je pri utemeljevanju pridobitve pravice do začasne uporabe na osnovnem sredstvu in razlagi pravice uporabe res sklicevalo na 234. člen ZZD, ki v času nastanka razmerja med njo in toženo stranko ni več veljal. Vendar pa iz obrazložitve sodbe sodišča izhaja, da je pri navajanju člena očitno prišlo do pisne pomote, saj navedeno vsebino obravnava 243. člen in ne črtani 234. člen ZZD.

4.Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita tudi kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave, ker naj bi s stališčem, da gre za dajanje osnovnih sredstev v začasno uporabo, ugotovilo novo dejstvo, o katerem naj se ne bi mogla izjaviti. Ta očitek ne drži. Iz spisa št. X Pg 609/98 izhaja, da se je na pravico uporabe sklicevala nasprotna stranka že v prvi pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 1999 in nato tudi v nadaljnjih vlogah. Zatrjevala je, da je do brezplačne uporabe poslovnih prostorov upravičena na podlagi Akta o ustanovitvi delovne organizacije z dne 4. 3. 1987, ki naj bi pomenil dogovor o brezplačnem najemu oziroma brezplačni uporabi spornih poslovnih prostorov, to pa naj bi izhajalo tudi iz Sporazuma. Zatrjevala je, da je pritožnica na podlagi prodajne pogodbe na spornih poslovnih prostorih pridobila pravico razpolaganja, ne pa pravice uporabe, z določbo prve alineje 1. člena navedene pogodbe pa naj bi pristala na obstoječe stanje vse do dejanske primopredaje objekta na Langusovi/Tržaški.[1] Te trditve pa je podkrepila tudi z navedbami o tem, da pritožnica od nje nikoli ni zahtevala sklenitve najemnega razmerja niti je ni pozivala k plačilu najemnine. O navedenem je tožena stranka razpravljala tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, še posebej pa v vlogi z dne 12. 12. 2000. Na te navedbe je pritožnica imela možnost odgovoriti in je nanje tudi odgovarjala. Zato ji pravica do izjave iz 22. člena Ustave ni mogla biti kršena.

5.Po mnenju pritožnice ji je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave tudi zato, ker naj bi sodbi pritožbenega in revizijskega sodišča ne bili obrazloženi. S tem naj bi ji bila kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave. Očitek, da sodba pritožbenega sodišča ni obrazložena, ne drži. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev obrazložilo in pojasnilo, zakaj meni, da je pritožničin tožbeni zahtevek neutemeljen. Pritrdilo je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in zavzelo stališče, da je za toženkino uporabo prostorov obstajala pravna podlaga. Ne drži pa tudi pritožničin očitek, da je sodba Vrhovnega sodišča neobrazložena zato, ker iz nje ni mogoče razbrati, ali naj bi imela nasprotna stranka s prenosom pravice razpolaganja na pritožnico pravico nepremičnino uporabljati smiselno kot najemnik ali na podlagi pravice uporabe. Sodišče je pojasnilo, da gre v obravnavanem primeru za pravico začasne uporabe in pri tem obrazložilo, zakaj pritožnica nima obogatitvenega zahtevka. Ne drži tudi pritožničin očitek, da revizijsko sodišče ni odgovorilo na njene navedbe o aktivni legitimaciji. Na navedbo pritožnice je namreč odgovorilo s tem, ko je pritrdilo njeni trditvi, da pri uveljavljanju obogatitvenega zahtevka najemniku "ni mogoče a priori odrekati aktivne legitimacije". Pri tem je še pojasnilo, da pa to vprašanje za revizijo tako in tako ni več pomembno ob ugotovitvi, da tožena stranka poslovnih prostorov ni uporabljala brez pravne podlage.

6.Neutemeljen je nadalje očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče s tem, ko je zavzelo stališče o časovno neomejenem učinku pravice uporabe zoper tretje osebe, kršilo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi s 67. členom Ustave, pri čemer naj ne bi upoštevalo določbe 6. člena Sporazuma. Vrhovno sodišče namreč takšnega stališča ni zavzelo. Pojasnilo je, da je v obravnavani zadevi šlo za dajanje osnovnih sredstev v začasno uporabo po 234. (pravilno 243.) členu ZZD in da te pravice tožena stranka ni izgubila ob prenosu pravice razpolaganja na pritožnico, ker prenesena pravica ni vključevala pravice začasne uporabe. Iz navedenega izhaja, da je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi sporno določbo Sporazuma.

7.Očitek pritožnice Vrhovnemu sodišču je tudi, da je svojo odločitev oprlo na koncept pravice uporabe, ki izvira iz nelastninskega sistema, ki ni združljiv s sistemom zasebne lastnine, kot ga opredeljuje 33. člen Ustave Republike Slovenije. Ustavno sodišče je že povedalo, da se obstoj družbene lastnine v prehodnem oziroma uskladitvenem obdobju dopušča, čeprav je nova ustava več ne pozna (odločba št. U-I-108/91 z dne 13. 7. 1993, Uradni list RS, št. 42/93 in OdlUS II, 67). V prehodnem obdobju se je namreč družbena lastnina preoblikovala v zasebno lastnino na podlagi predpisov o preoblikovanju, ki so bili v tem obdobju sprejeti in uveljavljeni. Dokler pa do tega preoblikovanja še ni prišlo in je imela nepremičnina status družbene lastnine, so se uporabljali predpisi, ki so urejali družbeno lastnino.[2] Očitek pritožnice glede na navedeno ni utemeljen. Pritožnica namreč ni zatrjevala, da sporna nepremičnina v času obstoja razmerja med njo in toženo stranko ni imela več statusa družbene lastnine.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić

[1] Ta določba se glasi: "Za omenjeno nepremičnino se sklepa kupoprodajna pogodba med C. in Č. Po tej pogodbi je sedanji uporabni D. dolžan plačevati stroške vzdrževanja, obratovanja in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča do dneva zapisniške primopredaje celotne nepremičnine drugopogodbeni stranki."

[2] Podlaga za to je bil 4. člen Ustavnega zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 1-6/1991 – UZITUL).