Jedro

Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o očitanem prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Murska Sobota je 12. 11. 2007 zoper D. s. p. izdala odločbo o prekršku zaradi prekrška po drugem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola (v nadaljevanju ZOPA), ker je dne 18. 3. 2007 ob 2.00 uri kot lastnik diskoteke M. v B. omogočil prodajo alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Izrečena mu je bila globa 1.043,23 eurov. Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo o prekršku. Storilcu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 2. alineje 62. člena ZP-1 Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker storilcu niso bile dane možnosti, da se izjavi o prekršku. Navaja, da ga prekrškovni organ pred odločitvijo o prekršku ni seznanil z obremenilnimi dejstvi in okoliščinami. Prekrškovni organ je storilcu sicer poslal obvestilo, da se izjavi o okoliščinah prekrška, v njem pa je bilo navedeno le, da se mu očita prodaja alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za dejansko in pravno opredeljevanje storilca do prekrška. Glede na to, da je bila kršitev ugotovljena pri kontroli prometa in ne v gostinskem lokalu, se storilec ni mogel opredeliti o očitku, saj ni bilo navedeno, kdo je kazal očitne znake opitosti, kdo in kdaj naj bi mu prodal pijačo, niti kaj naj bi bila podlaga za odgovornost storilca kot s. p. Takšna kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je storilec ves čas postopka zatrjeval, da opitim v njegovem lokalu nikoli ne točijo alkoholnih pijač. Predlagal je tudi zaslišanje prič, vendar sodišče predlogu ni sledilo. S tem storilcu niso bili zagotovljeni osnovni standardi poštenega postopka, saj pred odločitvijo prekrškovnega organa ni bil seznanjen z dejstvi, ki so bila podlaga za odločitev o njegovi odgovornosti, zato je uveljavljena kršitev podana in je treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilcu, ki se z njenimi navedbami strinja.

B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno. Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v takem – hitrem - postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 3. 1999, opr. št. Up-120/97, in odločbo Vrhovnega sodišča z dne 28. 2. 2008, opr. št. IV Ips 58/2007), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica kršitelja v hitrem postopku izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 55. člena ZP-1, v skladu s katero prekrškovni organ ob ugotovitvi oziroma obravnavanju prekrška in še pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja obvesti o prekršku in pouči, da se lahko izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati. Če pa se kršitelj ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel osebno izjaviti o prekršku ali mu ni bilo mogoče dati obvestila in pouka po določbah navedenega člena, ga mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti o pravicah iz drugega odstavka tega člena ter da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška v petih dneh od vročitve obvestila (četrti odstavek 55. člena ZP-1). Če storilcu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1. 5. V tej zadevi je prekrškovni organ storilcu sicer poslal obvestilo, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška, vendar je v njem navedeno le, da se mu očita prodaja alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Storilec se je o tem izjavil, kjer je navedel, da je obvestilo nepopolno, saj ne vsebuje nobenega relevantnega dejstva, komu naj bi se prodale in točile alkoholne pijače, kdaj in zakaj je prekršek uveden zoper njega. Zato tehtne izjave o obvestilu ne more podati, ampak lahko le pavšalno oporeka obvestilu, da nikdar ni točil alkoholnih pijač osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola. Predlaga pa zaslišanje natakarjev, ki so bili obravnavanega dne zaposleni in bodo njegove navedbe potrdili. Prekrškovni organ pa poziva naj obvestilo dopolni, česar pa ta ni storil, ampak je izdal navedeno odločbo o prekršku. Šele v odločbi je navedel, da je 18. 3. 2007 ob 2.15 uri pri kontroli prometa v B. ustavil voznika B. F., pri katerem je ugotovil najmanj 0,64 miligramov alkohola na liter izdihanega zraka. Pri razgovoru je ta povedal, da se je opil v diskoteki M. v B., kjer ga je več različnih natakarjev postreglo z alkoholno pijačo. Po tako izvedenem dokaznem postopku je organ ugotovil, da je storilec s. p. D., ki je kot lastnik obravnavanega dne omogočil prodajo alkoholne pijače osebam, ki kažejo očitne znake opitosti od alkohola, in z opustitvijo dolžnega nadzorstva storil prekršek po drugem odstavku 16. člena ZOPA. Zoper odločbo je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je sodišče odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1.) Ugotovilo je, da so bila vsa odločilna dejstva na podlagi zbranih dokazov in neposrednih uradnih ugotovitev pooblaščene uradne osebe pravilno in celovito ugotovljena. Navedbe storilca v zahtevi (da očitanega prekrška ni storil, saj očitno opitim osebam nikoli ne točijo alkoholnih pijač) je štelo za brezpredmetne, saj je prekrškovni organ odločitev sprejel na podlagi izjave B. F. in ugotovitev policistov, ki so ga obravnavali kot voznika v cestnem prometu, ki je vozil pod vplivom alkohola. Predlaganih dokazov (zaslišanje natakarjev) ni izvedlo, saj razen osebnih zanje ni predložil podatkov, prav tako pa je bilo dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovljeno v postopku pred prekrškovnim organom.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče pri presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo v celoti oprlo na opis dejanskega stanja kot je naveden v odločbi o prekršku. Ta pomembno presega podatke, ki jih je moč razbrati iz vsebine obvestila, to je zlasti iz pravne opredelitve prekrška. Glede na navedeno se storilec o obremenilnih navedbah prekrškovnega organa ni mogel izjaviti, na drugi strani pa prav te okoliščine predstavljajo pretežni del podlage izpodbijane sodbe, s katero je bila njegova zahteva za sodno varstvo zavrnjena. Sodišče prve stopnje bi ob upoštevanju zgoraj navedenega v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZP-1 in 22. členom Ustave moralo storilca pred odločitvijo o zahtevi seznaniti s (ključnim) obremenilnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem v primernem času zavzame stališče. Ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb postopka po 2. alineji 62. člena ZP-1. 7. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Murski Soboti v novo odločanje.