Jedro

S tem ko je v opisu kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ navedeno, da so obsojenci prebežnike na prepovedan način spravili preko državne meje za nagrado 2.400 DEM, je konkretizirana tudi koristoljubnost kot zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo.

Ker dokazni predlog o soočenju prič z obsojencem ni bil podan, z neizvedbo tega dokaza obsojencu ni bila kratena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih I.Š. in S.P. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo sta bila obsojena I.Š. in S.P. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ RS. Izrečena jima je bila kazen dveh mesecev zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo sta bili pravočasno vloženi dve zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornica I.Š. v zahtevi, vloženi dne 22.9.1998, uveljavlja razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

Zagovornik S.P. pa v zahtevi, vloženi dne 28.9.1998, uveljavlja vse tri razloge, iz katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP) in kršitev Dunajske konvencije o konzularnih odnosih. Predlaga spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe tako, da se S.P. oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavitev le-te ter vrnitev zadeve v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obeh zahtev. Meni, da uveljavljane kršitve procesnega in materialnega zakona niso podane, v delu, v katerim se zahtevi ukvarjata z zmotno oceno dokazov in dejanskim stanjem, pa zahtevi nista upoštevni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

K zahtevi zagovornice obsojenega I.Š.: Vložnica zahteve meni, da dejanje, za katerega je bil I.Š. obsojen, ni kaznivo dejanje (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP), saj je bil spoznan za krivega, da je kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storil v organizirani skupini in iz koristoljubnosti (stek dveh kvalifikatornih okoliščin po 2. odstavku 311. člena KZ RS), v opisu dejanja pa koristoljubnost kot zakonski znak kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ RS z dejstvi ni konkretizirana. Ker je v opisu dejanja v izreku sodbe izostala konkretizacija koristoljubnosti, iz obrazložitve sodbe pa le-ta izhaja, izrek sodbe po mnenju vložnice nasprotuje razlogom sodbe (bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 371. člena ZKP).

Načelo zakonitosti, izraženo v 28. členu Ustave Republike Slovenije (URS) in 1. členu KZ, med drugim zahteva, da so v opisu očitanega dejanja vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, sicer to dejanje ni kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru je ta zahteva izpolnjena. Iz dejanja, opisanega v izreku prvostopne sodbe, po oceni Vrhovnega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ RS, med drugim tudi koristoljubnost. V njem je namreč navedeno, da so obsojenci prebežnike na prepovedan način spravili preko državne meje za nagrado 2.400 DEM, kar nedvomno kaže na to, da so to počeli z namenom pridobiti si premoženjsko korist. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana. Prav tako ni podana kršitev postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ni zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi.

K zahtevi zagovornika obsojenega S.P.: Vložnik zahteve navaja, da je na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti le to, da se je obsojenec skupaj z soobsojenim Š. ob 19.50 uri, ko je policija že izvajala akcijo prijetja beguncev in oseb, ki so z njimi pritekle čez travnik, nahajal pred gostiščem M., kar pa ni niti kaznivo dejanje niti prekršek, zato je sodišče zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

S temi navedbami vložnik zahteve, kljub izrecnemu navajanju kršitve kazenskega zakona, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona bi bila podana le, če bi sodišče ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo, kazenski zakon napačno ali sploh ne uporabilo (372. člen ZKP).

Smiselno pa vložnik zahteve kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja s pavšalnimi navedbami, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje v prvostopni sodbi v nasprotju z zakonskimi znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo iz 2. odstavka 311. člena KZ. Kot je bilo obrazloženo že k zahtevi zagovornice obsojenega I.Š., so v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi (celo dve kvalifikatorni okoliščini: iz koristoljubnosti in v organizirani skupini) zakonski znaki tega kaznivega dejanja, zato kazenski zakon ni bil prekršen.

Zahteva uveljavlja, da sodišče s sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP).

Pravilo, da mora sodišče s sodbo v celoti rešiti obtožbo, pomeni, da mora ugotoviti, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je opisano v obtožbi (kar pomeni, da mora ugotoviti, ali obstojijo dejstva in okoliščine, ki predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja), ali ga je storil obdolženec in ali je obdolženec za to kaznivo dejanje kazensko odgovoren. Ob pregledu te kazenske zadeve Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da obtožba ne bi bila v celoti rešena. Podrobneje pa te zatrjevane procesne kršitve ni ugotavljalo, saj bi s tem, glede na to, da vložnik zahteve ne obrazloži, v čem sodišče obtožbe glede obsojenca ni rešilo, postopalo po uradni dolžnosti in tako ravnalo v nasprotju z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP, po kateri se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje (povedano drugače: jih zatrjuje in ustrezno obrazloži) vložnik v svoji zahtevi.

Prav tako Vrhovno sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče prekoračilo obtožbo (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), kot brez ustrezne obrazložitve zatrjuje vložnik zahteve. Med sodbo in obtožbo obstaja subjektivna in objektivna identiteta, saj se izpodbijana pravnomočna sodba nanaša na osebe, ki so bile obtožene, in na dejanje, ki je bilo predmet obtožbe, obsežene v dne 27.3.1998 vloženem in na glavni obravnavi dne 20.4.1998 spremenjenem obtožnem predlogu.

V zahtevi ni obrazloženo, kateri dokaz, na katerega se sodba opira, naj ne bi bil dovoljen, zato obstoja izrecno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v skladu s določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče ni ugotavljalo.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva tudi uveljavlja, ni podana. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče druge stopnje, je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje tudi glede obsojenca razumljiv in sam sebi ne nasprotuje. Po oceni Vrhovnega sodišča izrek tudi ne nasprotuje medsebojno skladnim razlogom, ki jih ima sodba o odločilnih dejstvih.

Zahteva navaja, da bi sodišče zaradi razlik med izvedenimi dokazi za ugotovitev odločilnih dejstev moralo opraviti soočenje prebežnikov z obsojencem, kar je obramba tudi zahtevala, a se je zadovoljilo z branjem njihovih izpovedb, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP.

Iz gradiva v spisu izhaja, da ne obsojenec ne vložnik zahteve kot obsojenčev zagovornik niti nihče od ostalih obsojencev ali njihovih zagovornikov ni podal dokaznega predloga o soočenju prič E.K., Đ.M. in S.K. z obsojencem oziroma obsojenci. Ker tak dokazni predlog sploh ni bil podan, z neizvedbo tega dokaza obsojencu ni bila kratene pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (3. alineja 29. člena URS). Temu Vrhovno sodišče še dodaja, da je tudi glede tega uveljavljanega razloga zahteva pomanjkljiva, saj bi vložnik glede na to, da uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP moral obrazložiti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Po vložnikovem mnenju, bi moralo sodišče, glede na to, da je obsojenec državljan Republike Hrvatske, v skladu z Dunajsko konzularno konvencijo o začetku in vodenju kazenskega postopka zoper obsojenca obvestiti konzulat Republike Hrvatske, pa tega ni storilo.

Po določbi b) točke 1. odstavka 36. člena Dunajske konvencije o konzularnih odnosih morajo pristojni organi brez odlašanja obvestiti konzulat države pošiljateljice, če je na njegovem konzularnem območju državljan te države aretiran, zaprt, v priporu ali kako drugače pridržan le v primeru, da zainteresirani potem, ko so je bil s strani teh organov o tej pravici nemudoma obveščen, to zahteva. Iz poročila Policijske postaje L. o odvzemu prostosti obsojencu z dne 12.5.1998 izhaja, da je bil obsojenec ob odvzemu prostosti seznanjen z vsemi pravicami, ki mu pripadajo ob odvzemu svobode, vendar jih je odklonil. Tudi iz nadaljnega gradiva v spisu ne izhaja, da bi obsojenec zahteval, naj se o tem, da mu je bila odvzeta prostost, obvesti konzulat R Hrvaške. Uveljavljana kršitev zato ni podana.

Sodišče policistov Z.F., N.V., R.L. in R.V. ni zasliševalo o tem, kaj so jim obsojenci ob zbiranju obvestil po 148. členu ZKP povedali, zato tudi ta, v zahtevi zatrjevana kršitev, ni podana.

Vrhovno sodišče je po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP preizkusilo tiste kršitve materialnega ali procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), ki jih je bilo mogoče prepoznati iz vsebine vloženih zahtev. Ostala, sicer obširna navajanja zahteve, ocenjuje kot uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (373. člena ZKP). Vsako zatrjevanje, ki ne izhaja iz dejanskega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, temveč iz sodišču nasprotne dokazne ocene izvedenih dokazov in drugačnih zaključkov, kot jih je o obstoju pravno relevantnih dejstev sprejelo sodišče, pomeni namreč izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz razloga po 373. členu ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot že obrazloženo, ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po presoji Vrhovnega sodišča pa tudi ni podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato ni zakonske podlage za razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker v zahtevah uveljavljane kršitve niso podane, oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).