Jedro

Sodišče je kršilo kazenski zakon, ker pri izreku enotne kazni obsojencu po 1. odstavku 49. člena KZ SFRJ ni upoštevalo kazen iz prejšnje obsodbe kot že določeno.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojencu ob upoštevanju kazni enega meseca in petnajst dni zapora za kaznivo dejanje po 1. odstavku 71. člena KZ RS in ob že določeni kazni dveh let in šestih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe višjega sodišča izreče enotna kazen zapora.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojenec obsojen za kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 71. člena KZ RS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ na kazen 1 meseca in 15 dni zapora, nato pa mu je bila z upoštevanjem te kazni in kazni 3 leta zapora iz sodbe temeljnega sodišča izrečena enotna kazen.

Javni tožilec Republike Slovenije v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da je bila z izrečeno enotno kaznijo z izpodbijano sodbo kršena določba 1. odstavka 49. člena KZ SFRJ. Predlaga, naj se pravnomočna sodba tako spremeni, da se obsojencu izreče nova enotna kazen, pri kateri se kot določena kazen iz prejšnje obsodbe upošteva kazen 2 let in 6 mesecev zapora.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Ko sodišče po 1. odstavku 49. člena KZ SFRJ izreka obsojencu enotno kazen na podlagi določene kazni za novo storjeno kaznivo dejanje in kazni iz že izrečene pravnomočne sodbe, mora upoštevati kazen iz prejšnje obsodbe kot že določeno. Iz predloženega spisa se vidi, da je obsojencu bila s sodbo temeljnega sodišča za kazniva dejanja po 1. točki 1. odstavka 166. člena in po 1. odstavku 165. člena KZ RS izrečena enotna kazen 3 leta zapora, nakar je višje sodišče s sodbo ob ugoditvi zagovornikovi pritožbi izreklo nižjo enotno kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Kot kazen, ki je bila določena s prejšnjo pravnomočno sodbo, je v tej zadevi mogoče šteti le kazen po izrečeni sodbi sodišča druge stopnje, to je kazen 2 leti in 6 mesecev zapora. Pomen določbe iz 1. odstavka 49. člena KZ SFRJ, da se kazen iz prejšnje obsodbe upošteva kot določena je v tem, da se ne izključi možnost, da bi se ob sojenju za novo kaznivo dejanje za nazaj drugače odmerjala kazen tudi za kazniva dejanja, o katerih je že bilo pravnomočno razsojeno. Ne glede na to, ali je v danem primeru sodišču spregledalo ali ne, kakšna je prava višina kazni iz prejšnje obsodbe, dejanski učinek upoštevanja kazni treh let zapora namesto kazni 2 let in 6 mesecev zapora iz prejšnje obsodbe je bil tak, kakor da bi sodišče ponovno določilo to kazen. Zaradi tega je senat vrhovnega sodišča spoznal zahtevo javnega tožilca za varstvo zakonitosti za utemeljeno in ji ugodil tako, da je v skladu z določbo 1. odstavka 422. člena izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazni spremenil in izrekel, da se pri prejšnji obsodbi kot že določena upošteva kazen 2 let in 6 mesecev zapora in nato ob upoštevanju kazni 1 meseca ter 15 dni zapora, določeni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 71. člena KZ RS, izreče enotna kazen 2 leti in 7 mesecev zapora.