Jedro

Izdajatelj tiska in novinar glede škode, ki nastane zaradi objave članka, odgovarjata solidarno na podlagi prvega odstavka 206. člena ZOR. Odgovornost različnih izdajateljev tiska in različnih novinarjev za objavljene članke v teh tiskih, kadar deležev povzročiteljev pri nastanku škode ni mogoče ugotoviti (kakršen je deloma tudi ta primer), pa temelji na tretjem odstavku 206. člena ZOR.

Za politike in ljudi, ki opravljajo družbeno pomembne zadolžitve, se terja in pričakuje, da je njihov prag tolerance do reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njihove osebnosti v zvezi z opravljanjem takega dela nižje kot pa v zadevah zasebnega pomena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Drugi tožnik je soustanovitelj A. d.o.o. V letu 1990 sta Uprava za notranje zadeve in takratna SDK, sprožila preiskavo zoper 2. tožnika in nekatere druge pod tezo, da je zaradi njihovega ravnanja odtekal kapital iz B. B. v privatno firmo - prvo tožnico. UNZ prve toženke, ki je po tožbenih trditvah povzročiteljica vsega, je izvedla dve tiskovni konferenci in vložila ovadbo pri javnem tožilstvu, ki pa je bila zatem zavržena. Tožniki iztožujejo od toženk povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jim je nastala zaradi ravnanja prve toženke in ostalih tožencev, ki so objavili vrsto člankov na škodo tožnikov - z naslednjimi utemeljitvami: Druga toženka C. je 27.06.1990 objavila članek z naslovom "Črni val belih ovratnikov" z nadnaslovom "Tatiči" in podnaslovom "Kranjski B. je postal leglo bele mafije", šesti toženec B. B. pa je napisal navedeni članek, ki že zaradi naslova ne pušča bralcu nobene izbire.

Tretji toženec E. je 26.07.1990 objavil članek z naslovom "Služba in zasebno podjetje hkrati," nadnaslovljen: "Kazenska ovadba zoper vodilne v B. B.", ki ga je napisal F. F. Četrti toženec G.G. je s podatki v članku "Svetovanje med delom so si zaračunavali prek firme" novinarja G. G., jasno identificiral drugega tožnika kot človeka, ki je osumljen storitve kaznivih dejanj.

Peti toženec H. H. pa je v objavljenih člankih "Potrebujemo močno finančno policijo" z dne 29.05.1990 in "Zasebna firma v družbenem podjetju" z dne 27.07.1990, ki ju je napisala I. I., drugega tožnika povsem jasno definiral. Članek zaključuje, da so zasebniki ob rednih plačah dobivali še eno dobro plačo v njihovi firmi. Tožnika - fizični osebi sta označena kot nemoralneža, prvi tožnik pa je diskreditiran ter predstavljen kot orodje za krajo družbene lastnine.

Z navedbami v člankih je bil zmanjšan poslovni ugled prvega tožnika, drugemu tožniku in tretji tožnici pa je bila razžaljena čast. Iz vseh člankov namreč izhaja nedvomno negativen odnos do vseh tožnikov, ki se je razširil na vse bralce, ki štejejo v desettisoče. Objava imen oziroma podatkov, ki so omogočili identifikacijo tožnikov, več tisoč ljudem, najmanj na Gorenjskem, pomeni tudi kršitev pravice do dobrega imena, za drugega tožnika pa kršitev presumpcije nedolžnosti. Tožniki so stigmatizirani - od izida teh člankov dalje, saj kazenski pregon še ni bil začet. Vsem trem tožnikom je nastala premoženjska škoda. Prvemu tožniku zato, ker je izgubil dva od treh začetnih ustanoviteljev. Opravljeno delo, ki je bilo rešiteljsko za B. B., bi moralo biti odlična referenca, če ga toženci ne bi predstavili javnosti kot kriminal, potekali so že pogovori o poslovnem sodelovanju tudi z drugimi firmami ter je bilo delovanje prvega tožnika po objavi člankov obsojeno na vegetiranje. Premoženjska škoda znaša 50,000.000 SIT. Zaradi objavljenih člankov se je drugemu tožniku odtegnilo precej strank, negativne posledice stigmatizacije še vedno niso odstranjene in premoženjsko škodo na svoji strani ocenjuje na 9,000.000 SIT. Tretja tožnica kot samostojna kulturna delavka pa nima toliko dela, kot pred objavo člankov ter njena škoda znaša 6,000.000 SIT.

Tožniki terjajo plačilo tudi nepremoženjske škode zaradi stigmatiziranosti, ki jo je povzročilo sporno pisanje. Znanci in celo nekateri prijatelji so se odvrnili od tožnikov, celo sorodniki drugega tožnika in tretje tožnice so začeli dvomiti vanju. Vse to je tema tožnikoma povzročilo hude travme. Prvi tožnik zahteva za nepremoženjsko škodo 15,000.000 SIT, drugi tožnik 9,000.000 SIT in tretja tožnica 6,000.000 SIT odškodnine.

Sodišče prve stopnje je tožbene zahtevke vseh tožnikov zavrnilo.

Ocenilo je, da tožniki niso dokazali, da bi jim zaradi dejanj tožencev nastala premoženjska škoda. Predvsem bi se med prvim tožnikom in B. B. sklenjena pogodba lahko realizirala kljub spornemu pisanju, saj pogodba ni bila razveljavljena. Soustanovitelja prvega tožnika J. J. in K. K. nista izstopila iz družbe zaradi pisanja tiska, dokazana pa tudi ni bila vzročna zveza med ravnanjem tožencev in domnevno nastalo škodo. Ostala dva tožnika sta v obravnavanem obdobju spremenila zaposlitveni status: iz statusa redno zaposlenega sta prešla v status samozaposlenega, kar pa je v prehodnem času rizično. Poleg tega ni dokazana vzročna zveza med spornim pisanjem in domnevno škodo.

Po oceni sodišča prve stopnje ni utemeljen niti zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Pravnim osebam v primeru kršitve osebnostnih pravic ne gre denarna odškodnina po 200. členu ZOR. Zahtevka drugega tožnika in tretje tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo pa je zavrnilo iz sledečih razlogov: Republika Slovenija oziroma njeni organi niso ravnali protipravno v zvezi s podajo ovadbe ali organiziranjem dveh tiskovnih konferenc v okviru UNZ Kranj. V času nastanka obravnavanih dogodkov so bili organi za notranje zadeve dolžni seznanjati javnost z negativnimi pojavi, vsebina dejanj iz ovadbe je bila potrjena, le da tožilstvo ni zasledilo v ravnanju osumljencev protipravnosti, zaradi česar je ovadbe zavrglo. Predvsem pa zadnja dva tožnika nista dokazala, da ju je Republika Slovenija imela namen diskreditirati z ovadbo. V pisanjih tožencev, razen iz točke 2. in 6., sodišče prve stopnje ni ugotovilo elementov za odškodninsko odgovornost tožencev, medtem ko je zahtevek zoper drugo toženko in šestega toženca zavrnilo, ker da 2. tožnik ni uspel dokazati, da je trpel dolgotrajne in tako intenzivne duševne bolečine, ki bi upravičevale priznanje denarne odškodnine. Tretja tožnica pa ni dokazala neresničnosti navedb člankov, ki so se nanašale nanjo.

Na pritožbo tožnikov je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za nepremoženjsko škodo drugega tožnika zoper drugega in šestega toženca ter tretje tožnice zoper vse tožence razen toženo državo Republiko Slovenijo. V preostalem delu pa je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni del sodbe sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo, s katero so uveljavljali kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagali, da se sodba spremeni ali razveljavi. Po njihovem mnenju je odločilno za rešitev spora dejstvo, da tožniki niso storili ničesar družbeno škodljivega ali negativnega. Zato je bilo ravnanje organov za notranje zadeve protipravno in nezakonito. Pozitivnega ravnanja tožnikov pa sodišče ni ugotovilo, ker ni izvedlo predlaganega dokaza s sklepom upravnega odbora B. B.. Tožniki uveljavljajo odškodninsko odgovornost tožencev, ker so s svojimi ravnanji povzročili vtis v javnosti, da tožniki delajo nezakonite stvari in da so nemoralni. Neutemeljenost takih sumov je potrdilo že dejstvo, da je bila zavržena ovadba zoper tožnike.

Tožniki uveljavljajo le odgovornost tožencev za izrečeno in zapisano besedo ter jim ne odrekajo pravice do javnega nastopanja in izražanja svojih mnenj. Organi za notranje zadeve so imeli pravico le zbirati informacije o domnevni škodljivi dejavnosti tožnikov, ne pa obveščati javnosti brez dovoljenja tožnikov. Odkrili so lahko samo, da so tožniki v kratkem obdobju delovanja preprečili oškodovanje družbenega premoženja v vrednosti preko 20,000.000 DEM, kar je nekajkrat več kot je Agenciji za revidiranje uspelo v osmih letih. Podlaga za tožbo so novinarske konference, skrivnostno posredovanje ovadbe šestemu tožencu s strani Uprave za notranje zadeve Kranj in članki tožencev, s katerimi so tožnike strokovno in moralno diskvalificirali.

Sodba sodišča druge stopnje je polna logičnih nasprotij in napačnih pravnih sklepanj, kot na primer, da škoda ni nastala zaradi posredovanja podatkov, ampak načina predstavitve javnosti. Če organi za notranje zadeve podatkov ne bi posredovali, ne bi mogli biti objavljeni in iz posredovane ovadbe je šesti toženec napravil afero. Članek devete tožene, objavljen v glasilu petega toženca 27.07.1990, pa kaže na vzročno zvezo med navedeno ovadbo in vsemi članki. Učinki medijskega pregona in diskvalifikacije so bili težki. Tožniki zaradi nje niso mogli uveljaviti plačila za svoje storitve pri B. B. Ta in njen direktor sta bila prav tako pod pritiski. Zaradi teh sta izstopila iz prvega tožnika K. in J., finančna strokovnjaka. Drugi tožnik je od vsega začetka navezoval svoje odvetništvo na prvega tožnika in je pravne storitve namenil le kompleksnim finančnopravnim projektom, ki so se tedaj zaradi privatizacije in tako dalje kazali za izrazito konjunkturno delo za team strokovnjakov. Po 01.07.1990 bi drugi tožnik v okviru prvega tožnika urejal obligacijskopravna razmerja, v skladu s pogodbo o poslovnem sodelovanju. Nastanek materialne škode bo potrdila že primerjava med dohodkom drugega tožnika pred diskvalifikacijo in dohodkom po njej. Drugačno stališče sodišča druge stopnje, oprto le na primerjavo klientele, zaradi česar je neutemeljeno odklonilo dokaz z izvedencem finančne stroke, ni pravilno. Tudi škoda na strani tretje tožnice je posledica medijske diskvalifikacije. Članki tožencev so žaljivi, toženci iz točk 3, 4 in 5 so jih objavili v okviru črne kronike. Negativen odnos sedme toženke do tožnikov navedeno potrjuje. Negativno mnenje o tožnikih v člankih, je pustilo učinke in sledi. Sodišče je zato neutemeljeno ocenilo, da ne gre za žaljivost. Do odškodnine za nepremoženjsko škodo je upravičen tudi prvi tožnik ter je drugačno stališče sodišča, da pravni osebi taka škoda ne nastane, neutemeljeno.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožencem, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje, s katero je pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnikov za plačilo premoženjske škode zoper vse tožence, za plačilo nepremoženjske škode vseh tožnikov zoper prvo toženko, dalje prvega tožnika zoper vse ostale tožence in drugega tožnika zoper tožence pod točkami 3 do 5 in 7 do 9. Dejansko podlago za tožbene zahtevke (z izjemo glede prve toženke - države, ki se ji očita, da je zaradi ovadbe povzročiteljica in organizatorka vsega), navaja tožba v točki IV glede člankov posameznih tožencev sledeče: - Tretjega in sedmega toženca: naslov, ki ponovno ne pušča nobenih dvomov. Vsebina pa polna polresnic, ki povezane na konkretni način, nedvoumno identificirajo vse tri tožnike kot "negativce".

Tendencioznost je stopnjevana do te stopnje, da je negativizirano celo plačilo za storitve: "F.Č. je nakazal 15.000 din kot plačilo za celostno podobo B. B. svoji ženi - oblikovalki v B.", kar ni res; izdelana je le celostna podoba za prvotožnika.

- Četrtega in osmega toženca; ponovno že naslov s svojo "nedvoumnostjo" in "neizpodbitnostjo". V prvem odstavku je drugi tožnik, čeprav zapisan z inicialkami, najmanj zaradi funkcij, ki so navedene, jasno identificiran kot človek, ki je osumljen storitve kaznivih dejanj. V nadaljevanju pa naj bi bila odkrita "skrivnost", da je drugotožnik soustanovitelj prvotožnika, kar naj bi vedel in celo dal dovoljenje glavni direktor! Listinski dokazi naj bi celo potrjevali, da so si podjetniki delo, opravljeno dopoldne, zaračunali prek A. .... V nadaljevanju piše o "postrganem pravnem znanju B. pravnikov"... Odkrita skrivnost pa je očitno tudi, da "naj bi si F.Č." v prvem odstavku natančneje predstavljen, "dovolil in nakazal ženi, oblikovalki v B., 15.000 din za izdelavo celostne podobe firme..., ne more pa se odločiti katere; in tako zajedljivo do konca.

- Petega toženca in deveto toženko: v naslovih, pa vendar na prvi strani, drugotožnik je povsem jasno definiran. Na zadnji strani pa trditve, podobne tistim iz drugih člankov. Tudi tu naj bi iz dokumentov izhajalo, da so med drugim drugotožnik, preko prvotožnika, izstavljali račune za delo, opravljeno med delovnim časom... Tretjetožnica pa je tudi tokrat omenjena kot drugotožnikova žena, ki ni izdelala celostne podobe zasebne firme, ki pa ji je F.Č. plačal račun za 15.000 din. Nadalje zaključuje, da so zasebniki ob rednih plačah dobivali še eno dobro plačo v njihovi firmi. Začuda so še vedno v rednih službah. Tožnika - fizični osebi - sta kratkomalo označena kot nemoralneža, tožnik - pravna oseba, pa diskreditiran ter predstavljen kot orodje za krajo družbene lastnine.

Po navedbah tožbe je bil s takimi navedbami zmanjšan poslovni ugled prvotožnika, drugo in tretjetožnici pa je bila razžaljena čast in prizadeto dobro ime. Kratko sta bila pojasnjena še zahtevka za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode. Že po uveljavitvi novega ZPP so tožniki vložili dve pripravljalni vlogi (14. in 29.10.1999), s katerima so tožbeni temelj še delno dopolnili (prva vloga pa vsebuje tudi odgovor na navedbe nekaterih tožencev).

Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj temelje članki tožencev iz točk 3 do 5 in 7 do 9 na informacijah, dobljenih na dveh tiskovnih konferencah UNZ (28.05. in 25.07.1990). V času od 08.04. do 10.05.1990 je UNZ Kranj izvedla preiskovalna dejanja, zatem pa vložila ovadbo 05.06.1990 zoper drugega tožnika, J. J. in še nekatere druge. Temeljno javno tožilstvo, Enota Kranj, je kazensko ovadbo zoper vse osumljence zavrglo 21.01.1991 (ker ravnanja osumljencev niso kazniva dejanja glede na to, da ni bila ugotovljena protipravnost).

Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo še naslednje ugotovitve: - Drugi tožnik je bil v rednem delovnem razmerju pri B. B. od 01.04.1989 dalje (do 30.06.1990 in ponovno od 01.02.1994 do 30.09.1998), tretjetožnica pa v delovnem razmerju z B. B. do sredine leta 1991. - Drugi tožnik ter J. J. in K. K. so 07.10.1989 ustanovili firmo - prvega tožnika, katerega zastopnik je postal drugi tožnik.

- Toženci iz točk 3 do 5 in 7 do 9 so objavili sporne članke 26.07. oziroma 27.07.1990 (torej po drugi tiskovni konferenci, H. H. pa pred tem še članek 28.05.1990, vendar brez podakov o osumljencih).

- Soustanovitelja prvega tožnika, to je družbenika drugega tožnika - J. J. in K. K. - nista izstopila iz družbe zaradi pisanja tiska, pogodba o poslovnem sodelovanju med prvim tožnikom in B. B. o.sol.o. z dne 06.12.1989, na podlagi katere bi prva dva tožnika realizirala visok dohodek, ni bila prekinjena ali razveljavljena. Ugotovljena ni bila niti kakšna druga premoženjska škoda tožnikov, ki bi nastala zaradi obravnavanih dejanj tožencev.

- Sporni članki temeljijo na podatkih tiskovnih konferenc UNZ, niso žaljivi ali pisani z namenom zaničevanja.

Glede na navedene in ostale ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da niso utemeljeni zahtevki tožnikov, ki so pravnomočno zavrnjeni.

V zvezi z revizijskim postopkom je uvodoma ugotoviti, da je revizijsko sodišče pri materialnopravni presoji odločitve sodišč nižjih stopenj vezano na dejanske ugotovitve, ki jih vsebujeta sodbi sodišč nižjih stopenj. Zato ni moglo upoštevati tistih revizijskih izvajanj tožnikov, ki pomenijo dopolnjevanje trditvene ali dokazne podlage spora (ki jih je vrsta, med drugim izvajanja, kako bi se lahko ugotovila materialna škoda, trditve o izoliranosti direktorja B. B. zaradi zunanjih pritiskov, kakšna poslovna in finančna pričakovanja prvega tožnika naj bi se udejanjila itd). Dalje revizijsko sodišče ugotavlja, da revidenti pavšalno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopkih na nižjih stopnjah sojenja niso formalno opredelili in tudi ne s čim obrazložili. Zato revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Glede pravne podlage, ki prihaja v poštev za rešitev spora pravdnih strank, je potrebno navesti sledeče: odgovornosti (1) izdajatelja tiska, v katerem novinar objavlja članke in (2) novinarja, temeljita na dveh različnih pravnih temeljih. Odgovornost izdajatelja tiska je v letu 1990 temeljila med drugim na 73. in 74. členu Zakona o javnem obveščanju (ZJO - Ur. l. SRS, št. 2/86 in 42/89), odgovornost novinarja pa na 11. in 12. členu istega zakona, obeh v povezavi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Člen 73 ZJO je urejal pravico do obveščenosti, 74. člen pa pravico in dolžnost glavnega in odgovornega urednika, da članek objavi oziroma zavrne objavo, če oceni, da je žaljiv ali v nasprotju z načeli novinarske etike (kar je razgrajeval nadaljnji 97. člen). Člen 11 ZJO je določal, da ima novinar pravico in dolžnost preverjati dobljene informacije in raziskovati dejstva, dogodke in pojave, o katerih poroča. Člen 12 pa je določal, da mora novinar pri opravljanju svojega dela spoštovati ustavo, zakone in načela novinarske etike. V okviru materialnopravnih podlag je še ugotoviti, da izdajatelj tiska in novinar glede škode, ki nastane zaradi objave članka, odgovarjata solidarno na podlagi prvega odstavka 206. člena ZOR. Odgovornost različnih izdajateljev tiska in različnih novinarjev za objavljene članke v teh tiskih, kadar deležev povzročiteljev pri nastanku škode ni mogoče ugotoviti (kakršen je deloma tudi ta primer), pa temelji na tretjem odstavku 206. člena ZOR.

Kadar je predmet spora škoda, ki naj bi nastala zaradi posegov v čast, dobro ime ipd. s tiskom, je pomembno razmerje med varovanjem časti in dobrega imena na eni strani ter svobodo znanstvenega, časnikarskega ipd. ustvarjanja, obramba pravic ter varstvo drugih upravičenih koristi in interesov na drugi strani, kar razrešuje kazenska zakonodaja za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, predvsem v členih 169 in 171 sedaj veljavnega Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94, ki sta enaka kot pred tem veljavna 106. in 108. člen prejšnjega KZ SRS, ki je veljal v času obravnavanega škodnega dogodka - julija 1990). Po določilu tretjega odstavka 169. člena KZ (prej 106. člena) dejanje, ki bi sicer predstavljalo razžalitev, izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri izvrševanju časnikarskega poklica, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Po določilu četrtega odstavka 171. člena KZ (prej 108. člena) je žaljiva obdolžitev izgubila element protipravnosti, če je storilec dokazal resničnost svoje trditve ali če je dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal (kar pa ni izključevalo razžalitve). Na te določbe se opozarja, ker jih sodna praksa uporablja v odškodninskih sporih pri presoji civilnega delikta razžalitve dobrega imena in časti pri odmerjanju odškodnin po 200. členu ZOR, ker ZOR teh škodnih dogodkov kot vzrokov za duševne bolečine prizadetih posebej ne opredeljuje.

Razlogi k posameznim odločitvam: Tudi po presoji revizijskega sodišča je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da zahtevek tožnikov zoper prvo toženko - Republiko Slovenijo - ni utemeljen. Za tako razsojo je bila odločilna ugotovitev, da tožniki niso dokazali, da je ovadba predstavljala le sredstvo za njihovo diskreditiranje ali da so organi za notranje zadeve v zvezi s predkazenskim postopkom ali ovadbo zlorabili kakšna zakonska pooblastila. Sodišči nižjih stopenj sta pravno pravilno pojasnili, da poznejše zavrženje vložene ovadbe na tožilstvu ne daje podlage za zaključek, da je bilo delo organov za notranje zadeve protipravno (pri čemer sta opozorili še na razloge sklepa, s katerim je tožilstvo ovadbo zoper drugega tožnika zavrglo). Pravilno pa je bilo tudi pojasnjeno, da je Zakon o notranjih zadevah (Ur. l. SRS, št. 28/80 do 27/89) določal, da morajo organi za notranje zadeve seznanjati javnost z družbeno škodljivimi in negativnimi pojavi. Zato tudi tiskovni konferenci, na katerih so organi za notranje zadeve seznanili javnost s svojimi ugotovitvami, ki so bile predmet ovadbe, nista bili protipravni. Tako ravnanje je bilo v skladu tudi s tedaj veljavno ustavo, ki je zagotavljala pravico do informiranosti. Ovadba je sestavina predkazenskega postopka (tako 15. poglavje ZKP), ki odraža lahko največ sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Označevanje osumljencev z začetnicami imena v fazi predhodnega postopka, ni v nasprotju z vpeljanim načinom obveščanja pri nas (pa čeprav povezanim z možnostjo prepoznave tako označenih osumljencev v določenih krogih). Navedeno je potrebno presojati tudi v okviru časa dogajanja (leta 1990) in povezano s takratnimi problemi začetne privatizacije, ki jih je prinesla tranzicija (s spremljajočimi nepravilnostmi, okoriščanjem in podobno). Subjektivna predstava tožnikov o lastnem delovanju (o čemer revizija prizadeto govori) pa ni nujno odraz objektivne slike dogajanj (med drugim že zaradi verjetne odsotnosti konkurence, dejstva, da je bil sedež prvega tožnika po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj v pisarni drugega tožnika, ki je bil tedaj še zaposlen v B. B. in podobno). V sklop odločilnih ugotovitev, ki so bile podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, pa sodi že na drugi stopnji sojenja poudarjena okolnost, da ugotovljeno ravnanje uslužbencev uprave za notranje zadeve (tako v zvezi s tiskovnima konferencama kot ovadbo, ki je bila tedaj že na tožilstvu in kar samo po sebi kaže na dva možna vira v reviziji poudarjenega "spolznjenja" ovadbe v javnost), ne bi bilo v vzročni zvezi s sporno škodo, ker ta ni nastala zaradi posredovanja podatkov o ovadbi, ampak kvečjemu zaradi predstavitve podatkov (nelegalno pribavljene) ovadbe (kar je predmet zahtevka zoper drugo toženko in šestega toženca). Ker ni bilo ugotovljeno nezakonito ali nepravilno ravnanje organov za notranje zadeve in zato ne element protipravnosti, ki bi moral biti podan, da bi lahko prva toženka odškodninsko odgovarjala tožnikom, odškodninski zahtevek tožnikov zoper prvo toženko ni utemeljen.

Revizijsko sodišče sprejema kot pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožniki niso dokazali, da bi jim zaradi dejanj ostalih tožencev nastala premoženjska (gmotna) škoda ter je bil zato utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo premoženjske škode tudi zoper ostale tožence (od točk 2 do 9). Kot je bilo že omenjeno, ni bilo dokazano, da bi bila razveljavljena pogodba o poslovnem sodelovanju med prvim tožnikom in B. B.; ta pogodba naj bi po stališčih tožnikov omogočila pretežni del dohodka, ta naj bi bil pozneje izgubljen zaradi spornih dogodkov. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da objava v tisku, da zaradi ravnanja tožnikov odteka premoženje iz B. B. v privatno podjetje, ni mogla biti razlog, da se sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju ne bi realizirala. Pogodba je bila sklenjena že v letu 1989, do medijskih dogodkov je prišlo pretežno do julija 1990, ovadba pa je bila zavržena že januarja 1991. Glede na navedeno in ker po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj soustanovitelja prvega tožnika J. J. in K. K. nista izstopila iz družbe zaradi pisanja tiska o navedenem podjetju, sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da tožniki niso dokazali vzročne zveze med tem, kar je bilo v tisku pisano o tožnikih, in med neizpolnitvijo pogodbe z B. B. ter izstopom ustanoviteljev J. in K., kar vse naj bi povzročilo sporno premoženjsko škodo. Revizijsko sodišče je na tako oceno, kolikor zadeva dejanske okolnosti, vezano. Ker vzročna zveza med ravnanjem tožencev od točke 2 do 9 in med sporno izgubo dohodka, ni bila ugotovljena, zahtevek tožnikov za plačilo premoženjske škode ni imel opore v zakonu (v 189. in 190. členu ZOR). V tej zvezi je dodati, da med postopkom podana izvajanja o gmotni škodi izražajo kvečjemu domneve. Šele revizija opozori na možnost primerjave dohodkov pred in po zatrjevanih škodnih dogodkih. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno še opozorilo na takratne dogodke v prejšnji Jugoslaviji, ki so gospodarske vezi in tokove tako spremenili, da se je dobršen del gospodarstva boril za preživetje (enajsta stran prvostopenjske sodbe). In prav v ta čas sodi zatrjevani nastanek škode (vsaj njen začetek).

Pravno pravilna je presoja sodišč nižjih stopenj tudi o tem, da zahtevek prvega tožnika kot pravne osebe za plačilo nepremoženjske škode nima podlage v zakonu (v 200. členu ZOR). Taka presoja je v skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse, po kateri določilo 200. člena ZOR ne daje podlage za priznavanje odškodnine za nepremoženjsko škodo pravnim osebam (taka škoda je postala pravno priznana šele z uveljavitvijo obligacijskega zakonika). Ker pravna oseba v primeru kršitve osebnostnih pravic ni imela pravice do denarne odškodnine po 200. členu ZOR, je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da tak zahtevek prvega tožnika zoper tožence iz točk 2 do 9 ni utemeljen.

Glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da drugi tožnik in tretja tožnica nista dokazala, da bi jima nastala premoženjska škoda zaradi pisanja v tisku o njiju ter da je domnevno manjši dohodek od pričakovanega posledica njunega prehoda iz statusa redno zaposlenega v status samozaposlenega, je bil tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zavrnjen zahtevek navedenih dveh tožnikov za plačilo premoženjske škode. Odločilnega pomena za navedeno presojo sta bili ugotovitvi, da sta drugi tožnik in tretja tožnica sama izbrala spremembo zaposlitve, da nista dokazala za trditev o domnevno nastali škodi pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem tožencev in škodo in da tudi nastanka škode nista dokazala (trditve o ugotavljanju škode na podlagi določenih primerjav je drugi tožnik konkretiziral šele v reviziji). Glede tretje tožnice je bilo ugotovljeno, da je zaposlitev v družbenem sektorju zapustila šele po preteku zadnjega porodniškega dopusta, to je junija 1991, medtem ko je bila sporna ovadba zoper drugega tožnika in ostale, in ki naj bi povezano s spornimi pisanji predstavljala glavni škodni dogodek, zavržena že januarja 1991 (s čimer je odpadla podlaga za morebitno prejšnje nerazpoloženje sodelavcev tretje tožnice, kot se omenja v reviziji).

Po presoji tudi revizijskega sodišča ugotovljeno dejansko stanje ni dajalo podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine drugega tožnika zoper tožence iz točk 3 do 5 in 7 do 9. V zvezi s podlago tega dela spora velja dodati, da ne more biti vprašljiva dolžnost države, da raziskuje domnevne kriminalne pojave in podaja morebitne ovadbe (določbe ZKP, posebno 148. člen) in da s tem seznanja javnost, tudi s pomočjo novinarjev oziroma javnih glasil (5. in 10. člen v času nastanka škodnega dogodka veljavnega Zakona o notranjih zadevah - Ur. l. SRS, št. 28/80 s poznejšimi dopolnitvami). Namreč svobodno zbiranje, sprejemanje in širjenje vesti ter mnenj so nujni pogoji družbenega reda, ki naj bi bil demokratičen. Ob tem pa je zunaj dvoma ugotovitev, da se navedene pravice in svoboščine ne morejo izvajati na škodo koga drugega oziroma v breme njegovih pravic in svoboščin in da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Ob povedanem ne more biti sporna novinarjeva pravica, da posreduje ljudem informacije, ne kakršnekoli, ampak take, ki odgovarjajo dejstvom. Ker je v tem primeru sporno pisanje oziroma poročanje novinarjev oziroma javnih glasil, je potrebno opozoriti na stališče sodne prakse, da ne more biti podana odgovornost novinarjev oziroma javnih glasil, če objavijo začetnico imena osumljencev in morebitne druge podatke, na podlagi katerih so lahko ti prepoznavni (v ožjem ali širšem okolju). To seveda ob pogoju, kadar je novinar vsebinsko točno objavil informacijo, ki jo je dobil od odgovorne osebe državnega organa, za katero ni imel razloga, da bi dvomil v njeno resničnost (to stališče ima oporo v 9. členu ZJO, ki je veljal v času objave spornih člankov).

Vsebina spornih objav tožencev (za razliko od položaja druge toženke in šestega toženca, ki je bil specifičen zaradi uporabe drugega vira informacij, to je ovadbe), temelji po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj na podatkih druge tiskovne konference, le peti toženec in deveta toženka pa sta delno uporabila tudi podatke prve tiskovne konference. Pri pravnem ocenjevanju odškodninskega zahtevka drugega tožnika zoper navedene tožence sta sodišči nižjih stopenj tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilno upoštevali naslednja dejstva: da je kriminalistična preiskava zoper drugega tožnika in soosumljence tekla aprila in deloma maja 1990 in se je nanašala na dogodke iz časa pred junijem 1990, da je bil tedaj drugi tožnik še zaposlen pri B. B. na delovnem mestu pomočnika direktorja za poslovno strategijo, in bil hkrati zastopnik leta 1989 soustanovljene zasebne firme, to je prvega tožnika, katerega soustanovitelja sta bila še J. J. in K. K. (ki sta prav tako delala v sklopu B.), da je bil sedež navedene firme, to je prvega tožnika, v pisarni drugega tožnika v prostorih B. B. in da je ta že tedaj poslovno sodeloval z B. B. Navedene ugotovitve oziroma dejstva so v tedanjih razmerah, znanih po številnih nepravilnostih v procesu privatizacije družbene lastnine (od katerih so le redke dobile sodni epilog) dajale določeno podlago za tožnikom neprijazna sklepanja. Pri tem se misli predvsem na to, da je bil drugi tožnik tedaj še zaposlen v družbenem sektorju (B. B.) in v pisarni te firme (v kateri je zanjo delal), je imel sedež tudi prvega tožnika (katerega soustanovitelj in direktor je bil), ki je bil v poslovnih razmerjih z B. B. in zanjo že opravljal določena dela. Take razmere, ki jih je drugi tožnik vsaj soustvaril, so povzročile določene posledice. Ovadba kriminalistične službe pa je gradila prav na teh objektivno znanih dejstvih in na določenih izsledkih preiskave.

Navedeno velja poudariti, ker revizijska izvajanja izhajajo zgolj iz poenostavljene logike: ovadba oziroma pisanja so izvir vsega škodljivega. Pri dogajanjih take vrste kot je obravnavano, je pomemben še položaj prizadetega. Za politike in ljudi, ki opravljajo družbeno pomembne zadolžitve, se terja, da je njihov prag tolerance do reakcij javnosti višji od običajnega ter je zato varstvo njihove osebnosti v zvezi z opravljanjem takega dela nižje kot pa v zadevah zasebnega pomena.

Če se povzame: ugotovljeno je bilo, da sporne objave gradijo na podatkih tiskovne konference in na objektivno obstoječih dejstvih (ki so spredaj povzeta). Iz objavljenih člankov je razvidno, da je bila opravljena preiskava in da so drugi tožnik in še nekateri (po oceni preiskovalcev) osumljeni določenih kaznivih dejanj. Ugotovljeno je bilo, da so novinarji hoteli predstaviti dogodke tako, kot so jih na podlagi ustne predstavitve na tiskovni konferenci razumeli. Kot dejanska podlaga niso bili uveljavljani celotni članki ampak le njihovi določeni, nepovezani deli, ki pa so bili z ostalimi ugotovitvami po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno ocenjeni na prvi in drugi stopnji sojenja. V pisanju sedmega toženca (ki ga je objavil tretji toženec) ni bila ugotovljena neresničnost zapisanega, niti ne novinarjev namen, pisati o drugem tožniku slabšalno. Enako stanje sta sodišči nižjih stopenj ugotovili v pisanju osmega toženca, ki ga je objavil četrti toženec. Navedenih dejanj tako ni mogoče oceniti za protipravna. Revizijsko sodišče se strinja z zaključki sodišča druge stopnje, da je izključena protipravnost pri očitanih dejanjih devete toženke (članka je objavil peti toženec), ker ni bilo ugotovljeno v pisanju navedene, da bi imela zaničevalni namen. Tako je izključena protipravnost dejanja, ki bi sicer lahko pomenilo razžalitev, če ne bi bilo storjeno v resni kritiki in podobno kot je to določal tretji odstavek 106. člena Kazenskega zakona SRS oziroma tretji odstavek 169. člena sedaj veljavnega Kazenskega zakonika RS. Ni utemeljeno revizijsko zavračanje navedenih pravnih ocen sodišč nižjih stopenj s trditvijo, češ da so članki žaljivi. Sodišči nižjih stopenj sta svojo pravno oceno argumentirali, tako z navajanjem pravnih kot dejanskih podlag. Sporna dejanja pa sta lahko pravno pravilno ocenili le tako, da sta jih ocenjevali v celotnem sklopu dogajanj, ki so predstavljala razlog za postopanje kriminalistov, to pa za tem tudi predmet informacije in delno komentarjev tožencev. Ker pa opravljeni postopek ni potrdil obstoja predpostavk civilnega delikta, tudi ni podana podlaga za priznanje odškodnine za duševne bolečine po 200. členu ZOR kot je uveljavljal drugi tožnik.

Pravnomočni zavrnilni del sodbe sodišča druge stopnje je zato materialnopravno pravilen. V skladu s tako presojo je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo tožnikov kot neutemeljeno (378. člen ZPP).