Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji na podlagi razloga, da ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Prav ugotovitev o psihičnem stanju tožnika, s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pa je po mnenju pritožbenega sodišča taka dopolnilna ugotovitev, ki bi utegnila biti pomembna za odločitev. To pa iz razloga, ker je, glede na dosedanji upravni postopek, lahko podan dvom, v zvezi s opisanim psihičnim stanjem tožnika, ali je bil tožnik sploh opravilno sposoben v upravnem postopku (glej tudi določbe 80., 81. in 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 22. člena, 2. točko 1. odstavka in 3. odstavkom 27. člena in 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in ali je tožnik opravilno sposoben tudi sedaj. Po mnenju pritožbenega sodišča bi zaradi tega moralo sodišče prve stopnje, da bi razčistilo to okoliščino, v ponovnem postopku razpisati glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil- UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.2.2007. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot neutemeljeno in odločila, da mora tožnik nemudoma zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti te odločbe. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v zadevi odločala v ponovnem postopku in sledila napotkom iz sodbe sodišča prve stopnje v zadevi opr. št. U 790/2006 z dne 17.5.2006. Tožena stranka je odločila po predhodnem izvedenem zaslišanju tožnika v rednem postopku in tožbo zavrnila iz razlogov, ki jih sodišče prve stopnje podaja po vrsti, kot si sledijo tožbeni ugovori.

Tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker je tožena stranka uporabila napačno interpretacijo materialno pravnega pojmovanja preganjanja, v katerem naj bi preganjanje pomenilo nenehno mučenje, ni utemeljen. Iz nobenega dela obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhaja, da bi tožena stranka uporabila interpretacijo preganjanja, ki ne bi bila skladna z določbo 2. odstavka 1. člena ZAzil, v zvezi z določbo 9. (1) (a) in 9. (1) (b) člena Direktive, št. 2004/83/EC.

Prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni naredila pravno relevantne subsumpcije dejanskega stanja na zakonski dejanski stan in da je izpostavila le en sam fizični napad. Kot ugotavlja že tožnik v tožbi je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka navedla ključna dejstva iz opisa, ki ga je podal tožnik, vendar je v opisu izpostavila, da je bil tožnik le enkrat fizično napaden in da tega ni prijavil policiji. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka lahko to posebej izpostavila iz razloga, ker prijava policiji pomeni dejansko stanje, ki je relevantno z vidika ugotavljanja, ali obstaja zaščita v izvorni državi (2. odstavek 1. člena ZAzil, v zvezi z določbo 7. člena Direktive, št. 2004/83/EC), intenzivnost preganjanja pa je relevantna z vidika standarda, katera dejanja preganjanja, bodisi po naravi ali trajanju, dosegajo raven, ki jo je sodna praksa izpostavila ob upoštevanju določbe 9. (1)(a) in 9. (1)(b) člena Direktive, št. 2004/83/EC, v okviru česar so fizični napadi zelo relevantni, ker lahko pomenijo kršitev pravic v smislu navedenih določb Direktive. Ker je tožena stranka celovito povzela opis preganjanja, kot ga je podal tožnik, po mnenju sodišča prve stopnje tožbeni ugovor, da je tožena stranka vse zreducirala na en sam fizični napad in neprijavo dejanja policiji, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje tudi meni, da je neutemeljen tožbeni ugovor, ki se nanaša na napačno, pristransko in selektivno oceno dejstev, ki izvirajo iz uporabljenih poročil o stanju v izvorni državi (BiH). Sodišče prve stopnje tudi meni, da je dokazno breme v upravnem postopku in upravnem sporu deljeno med toženo stranko in tožnika. Kadar ima tožnik pooblaščenca, se to deljeno dokazno breme brez omejitev nanaša tudi na pridobivanje in predložitev poročil o informacijah v državi izvora, kar je sicer lahko v primeru, če tožnik nima pooblaščenca, tožniku bistveno oteženo. Le v takem primeru je večje breme na strani tožene stranke. V obravnavani zadevi pa je tožnik imel pooblaščenca. Na zaslišanju zaradi predočenja poročil o stanju v državi se je pooblaščenec sicer skliceval na poročilo (Romi v BiH) z dne 1.6.2005, vendar je to storil le pavšalno. Pavšalna pripomba, da je dokazna ocena v predmetni zadevi tendeciozna, v upravnem sporu po mnenju sodišča prve stopnje ne more imeti teže v tem smislu, da bi sodišče ugotovilo kršitev pravil o dokazovanju. Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik tudi ne oporeka, da je imel dovolj časa za pripravo in ugovarjanje poročilom, pa tega ni storil na konkreten način na zaslišanju, ampak šele v tožbi. Tudi z ugovorom glede zagotavljanja pomoči posameznikom s strani organizacije MEDICO in CVT tožnik po mnenju sodišča prve stopnje ne more uspeti. Gre za novo dejstvo oziroma dokaz, glede na to, da temu pooblaščenec ni ugovarjal v upravnem postopku na zaslišanju. Sodišče prve stopnje pa odloča na podlagi ugotovitev, pridobljenih v upravnem postopku na prvi stopnji (1. odstavek 39. člena ZAzil) in glede tega vprašanja tožnik ne trdi, da se je dejansko stanje spremenilo v primerjavi s stanjem iz časa izdaje odločbe (3. odstavek 39. člena ZAzil). Zato velja določba iz 3. odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če je imela stranka možnost to navajati in predlagati v upravnem postopku. Poleg tega pa je tožnik sam izjavil, da se je zdravil v bolnišnici za psihične bolezni, kar pomeni, da ima po mnenju sodišča prve stopnje možnost dobiti medicinsko pomoč.

Naslednji tožbeni ugovor se po mnenju sodišča prve stopnje nanaša na argument, da bi tožnik moral biti psihično sposoben odgovoriti in komentirati upoštevana dejstva iz poročil o stanju v državi. V obravnavani zadevi je tožena stranka prek poročil ugotavljala zgolj to, da bi bil tožnik preganjan v primeru vrnitve v izvorno državo glede na objektivno situacijo v BiH glede Romov. Objektivno situacijo iz uporabljenih poročil pa lahko komentira in izpodbija pooblaščenec tožnika, če tožnik tega noče ali ne more. Ugotavljanje dejanskega stanja v izvorni državi pa tožnikov pooblaščenec, kot je sodišče prve stopnje že ugotovilo, ni uspel izpodbiti niti v upravnem postopku niti v tožbi.

Pravno relevantno vprašanje za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je, ali bi tožena stranka morala postaviti izvedenca ustrezne stroke, da bi ugotovil, ali tožnik lahko spremlja postopek in če lahko v njem aktivno sodeluje, kot to uveljavlja tožnik v tožbi oziroma da bi podal strokovno mnenje o psihičnem stanju tožnika, kar bi bilo relevantno v zvezi z določbo 3. odstavka 1. člena ZAzil. V skladu z določbo 243. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil in 1. odstavka 22. člena ZUS-1 sodišče prve stopnje izvede dokaze z izvedencem, če je za zagotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sum, da tožnik potrebuje določeno pomoč ali podporo z zdravili, je sicer podan, vendar pa tožnik tega z nobenim dokazom do vložitve tožbe po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazal. Pred vložitvijo tožbe v upravnem sporu bi lahko predložil zdravniško spričevalo o njegovem zdravstvenem stanju v času prebivanja v Sloveniji, ki je za odločanje aktualno, pa tega ni storil. Razloge za nepredložitev zdravniških poročil, ki jih je tožnik navedel v tožbi, sodišče ocenjuje kot pravno neupoštevne. Določbo 3. odstavka 33. člena ZAzil je namreč treba razlagati tako, da mora pristojni organ pridobiti izvedensko mnenje na zahtevo tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, če se to izkaže za potrebno. Ta pogoj mora biti izpolnjen po določbi 2. odstavka 33. člena ZAzil. Razlaga bi bila povsem nerazumna, če bi bilo treba šteti, da mora pristojni organ postaviti izvedenca na zahtevo tožnika v vsakem primeru, čeprav to ne bi bilo potrebno. Tožnik te potrebe po mnenju sodišča prve stopnje v upravnem postopku ni izkazal. Iz istega razloga pa jo zavrača tudi sodišče prve stopnje. Potrdilo o zdravstvenem stanju tožnika je obstajalo že v času upravnega postopka in upravnega spora, vendar po mnenju sodišča prve stopnje tožnik ni z verjetnostjo izkazal, da ga pred vložitvijo tožbe ni mogel predložiti. Zato sodišče prve stopnje predložitev potrdila ocenjuje kot nedovoljeno tožbeno novoto.

Izpodbijano odločbo je sodišče presodilo tudi iz vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil glede na posebne okoliščine zdravstvenega stanja tožnika. V obravnavanem sporu po mnenju sodišča prve stopnje ne gre za položaj, ko bi bili zdravstveni razlogi relevantni zaradi ugotavljanja preteklega in morebitnega prihodnjega preganjanja tožnika v izvorni državi. V obravnavanem sporu je relevantno zdravstveno stanje tožnika v Sloveniji in vpliv vrnitve tožnika v izvorno državo na njegovo zdravstveno stanje z vidika standardov iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjena s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjena s protokolom št. 2 (MKVČP). Zdravstveno stanje prosilca za azil je lahko podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil, ob upoštevanju določb 5. poglavja Direktive, št. 2004/83/EC, če bi vrnitev prosilca za azil v izvorno državo pomenila nehumano ali poniževalno ravnanje po 8. alineji 1. odstavka točke b. 2. člena ZAzil. Iz že postavljenih standardov, ki so relevantni za odločanje o subsidiarni zaščiti po ZAzil v konkretnem upravnem sporu, brez kakršnega koli dvoma izhaja, da z vrnitvijo tožnika v izvorno državo, glede na zatrjevano zdravstveno stanje tožnika, vključno z upoštevanjem njegovega socialnega položaja, ki ga je tožnik izkazoval z dokumenti o poškodovanem objektu in prebivanjem s civilnim invalidom vojne, Slovenija ne bi kršila določbe 3. člena MKVČP oziroma 18. člena Ustave Republike Slovenije, kar pa pomeni, da tudi niso podani pogoji za azil iz 3. odstavka 1. člena ZAzil. Zato je odločitev tožene stranke, da tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za subsidiarno zaščito, pravilna.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnik ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Na tožbeni ugovor: "Pomen psihičnega stanja prosilca za ta postopek" sodišče prve stopnje ne le ni ničesar odgovorilo, ampak v celotnem edinem odstavku odgovora na tri in pol strani tega dela tožbene argumentacije pravzaprav le ponavlja točno izpodbijano in očitno nezakonito stališče tožene stranke: "da bi psihično nesposobnost prosilca za določena dejanja v postopku moral izkazati izključno njegov pooblaščenec in da na toženi stranki tu ne leži nikakršno dokazno breme in sploh nikakršna odgovornost!" Tu dodatno opozarja še na to, da tak odnos tako tožene stranke, kot na to sodišča prve stopnje, do vprašanja obsega psihičnih sposobnosti prosilca (tožnika) za aktivno sodelovanje v postopku pomeni, poleg drugega, tudi kršitev njegovih ustavnih pravic do enakega varstva pravic v postopkih (zaradi odsotnosti nujne "pozitivne diskriminacije") in tudi njegovih ustavnih pravic iz 34. in 35. člena Ustave Republike Slovenije. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje bi si lastno mnenje o tem, da je zahtevano izvedensko mnenje res nujno potrebno, morala ustvariti, če ne prej, vsaj pri zadnjem zaslišanju prosilcev A. in tožnika (7.11.2006), ker je že samo iz njega možno dobiti dokaj jasen odgovor na zastavljena vprašanja o psihičnem stanju prosilca (tožnika) in o potrebi po izvedenskem mnenju o njem.

Sodišče prve stopnje nima prav, ko je navedlo, da glavna obravnava ni bila potrebna, saj naj bi ocenilo, da na podlagi tožbenih trditev ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Ene tožbene navedbe namreč sodišče prve stopnje ignorira, druge ocenjuje smiselno kot sicer možne ("sum, da tožnik potrebuje določeno pomoč, je sicer podan!"), vendar še ne dokazane, tretje celo za že dokazane ("potrdilo o zdravstvenem stanju tožnika je obstajalo že v času upravnega postopka!"), vendar za "nedovoljene tožbene novote". Na koncu pa po vsem tem pravi: "Glavne obravnave pa nismo razpisali, ker ni mogoče sklepati, da bi bilo dejansko stanje mogoče dopolniti z relevantnimi ugotovitvami!".

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo bodisi sodišču prve stopnje bodisi toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Nima sodišče prve stopnje prav, ko v izpodbijani sodbi trdi, da tožnik potrebe po postavitvi izvedenca, ki bi podal strokovno mnenje o psihičnem stanju tožnika, v upravnem postopku ni izkazal, zaradi česar sodišče prve stopnje zavrača tak predlog. Res je potrdilo o zdravstvenem stanju tožnika obstajalo že v času upravnega postopka in upravnega spora, toda po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče trditi, da ni potrebno postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi ugotovil, ali tožnik lahko spremlja postopek in če lahko v njem aktivno sodeluje oziroma, da bi podal strokovno mnenje o psihičnem stanju tožnika. To namreč izhaja iz zaslišanja tožnika in njegove brata A.A. kot prosilcev za azil, ki je bilo dne 7.11.2006 v prostorih Azilnega doma Republike Slovenije in ki je v upravnih spisih. Iz navedb in poteka tega zaslišanja je po mnenju pritožbenega sodišča razvidno nenavadno duševno obnašanje tožnika in povzročitev incidenta (njegova izjava: "Resnično mi greste na živce"; zapustitev sobe za zaslišanje, njegovo izginotje, z ugotovitvijo, da ga ne morejo več nikjer najti; njegov povratek na zaslišanje in pojasnila, da se je vznemiril). Na tem zaslišanju pa je tožnikov pooblaščenec navedel, da se je ob pripravi na današnje zaslišanje še dodatno prepričal, da psihično stanje tožnika kot prosilca po njegovi laični oceni očitno ne omogoča izvedbe današnjega zaslišanja in da zahteva na podlagi 3. odstavka 33. člena ZAzil, da pristojni organ zagotovi postavitev izvedenca in pridobi izvedensko mnenje tako psihiatra kot tudi psihologa o psihičnem stanju tožnika, to je zlasti o njegovi sposobnosti za sodelovanje pri takem zaslišanju, komentiranju tako imenovanih mednarodnih poročil in sploh pri dajanju kakršnih koli izjav o tem, kar se mu je zgodilo tam, od koder je pobegnil. Po mnenju pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje navedeno moralo upoštevati, saj določba 3. odstavka 33. člena ZAzil določa, da mora pristojni organ (pri ugotavljanju dejanskega stanja) pridobiti izvedensko mnenje tudi, kadar to zahteva prosilec za azil, njegov zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali predstavnik Visokega komisariata.

Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji na podlagi razloga, da ni mogoče sklepati, da bo dejansko stanje mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Prav ugotovitev o psihičnem stanju tožnika, s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pa je po mnenju pritožbenega sodišča taka dopolnilna ugotovitev, ki bi utegnila biti pomembna za odločitev. To pa iz razloga, ker je, glede na dosedanji upravni postopek, lahko podan dvom, v zvezi s opisanim psihičnim stanjem tožnika, ali je bil tožnik sploh opravilno sposoben v upravnem postopku (glej tudi določbe 80., 81. in 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z 1. odstavkom 22. člena, 2. točko 1. odstavka in 3. odstavkom 27. člena in 3. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1) in ali je tožnik opravilno sposoben tudi sedaj. Po mnenju pritožbenega sodišča bi zaradi tega moralo sodišče prve stopnje, da bi razčistilo to okoliščino, v ponovnem postopku razpisati glavno obravnavo, za kar je podan razlog po 2. alineji 3. odstavka 59. člena ZUS-1, po kateri, ne glede na določbo 1. odstavka tega člena (odločitev sodišča brez glavne obravnave - sojenje na seji), sodišče prve stopnje odloči na glavni obravnavi, če: stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Taka okoliščina, pomembna za izdajo odločbe, pa je po mnenju pritožbenega sodišča ravno postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj bi ugotovil, ali tožnik lahko spremlja postopek in če lahko v njem aktivno sodeluje oziroma, ki bi podal strokovno mnenje o psihičnem stanju tožnika, kar sicer izhaja iz navedenega zaslišanja z dne 7.11.2006 in predloga tožnikovega pooblaščenca v upravnem postopku (glej 3. odstavek 33. člena ZAzil). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje neupravičeno nasprotovalo temu predlogu (glej tudi določbe 243. člena ZPP, v zvezi z določbo 6. odstavka 39. člena ZAzil in 1. odstavka 22. člena ZUS-1), saj bi lahko le na podlagi tega predloga in njegove izvedbe s postavitvijo navedenega izvedenca lahko dejansko ugotovilo tožnikovo opravilno sposobnost. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi na podlagi 77. člena v zvezi s 1. odstavkom 107. člena ZUS-1, ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi v zvezi s tem moralo opraviti glavno obravnavo in s tem kršilo določbo 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, v povezavi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1, in s sklepom razveljavilo izpodbijano sodbo, ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek s tem, da razpiše glavno obravnavo, na kateri bo tudi razčistilo navedeno okoliščino.