Jedro

Tožnica kot (glavni) zahtevek uveljavlja obračun in odvod davkov in prispevkov od vtoževne razlike v plači ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je tožbeni zahtevek opredelila po višini tako glede neto kot bruto zneska, vendar je mogoče kot glavni tožbeni zahtevek v smislu 39. člena ZPP šteti vtoževno bruto razliko v plači in ne neto zneska. Ker je bila vrednost spornega predmeta razvidna iz tožbe, predlog za določitev vrednosti predmeta spora v smislu 1. odstavka 31. člena ZST-1 v zvezi s 1. odstavkom 21. člena ZOdvT ni bil utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se na novo glasi: „IV. Tožeča stranka mora v toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 497,10 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 70,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka umaknila tožbo (I. točka izreka) ter postopek ustavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da se predlog za določitev vrednosti spornega predmeta zavrže (III. točka izreka), tožeča stranka pa mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 214,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti (IV. točka izreka).

Zoper III. in IV. točko izreka sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da ugotovi vrednost spornega predmeta kot izhaja iz tožbenih navedb ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, poleg že določenih 214,40 EUR, še v znesku 282,70 EUR. Podrejeno predlaga, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, s katero je zahtevala obračun bruto plač oziroma razlike v bruto plači v znesku 14.262,77 EUR, od tako obračunane razlike odvod davkov in prispevkov, izplačilo neto razlike v plači, pri čemer je vrednost spornega predmeta opredelila očitno prenizko in sicer le od vtoževanih neto razlik v plači v vrednosti 6.997,32 EUR. Tako opredeljena vrednost spornega predmeta je prenizka glede na tožbeni zahtevek. Zato je tožena stranka že v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče določi vrednost predmeta spora po določbah ZPP. Od pravilno določene višine je odvisna določitev stroškov postopka. Sodišče je stroške, ki jih je priznalo toženi stranki, napačno odmerilo. ZOdvT v 21. členu določa, da se vrednost spornega predmeta določi na način, ki je predpisan z zakonom, ki določa sodne takse, če s tem zakonom ni določeno drugače. Zakon o sodnih taksah (ZST) v 19. členu določa, da se za ugotavljanje vrednosti zahtevkov oziroma predmeta smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni v tem zakonu določeno drugače. Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost. Enako stori tudi v primeru ugovora druge stranke po 31. členu ZST. Sodišče mora vrednost določiti v skladu z določili ZPP, če je ta očitno nesorazmerna z zahtevkom. Sodišče prve stopnje je predlog za določitev vrednosti spora zavrglo, čeprav tožena stranka izkazuje pravni interes za določitev vrednosti spora, zaradi česar je bistveno kršilo določbe postopka. Po določbi 247. člena ZPP (pravilno: 274. člen ZPP) sodišče tožbo zavrže, če odločanje o zahtevku ne spada v sodno pristojnost, če je bila vložena prepozno, če o zahtevku ne teče pravda, če je o njem že pravnomočno odločeno ali je bil rešen s sodno poravnavo, ali če ni podala pravna korist tožeče stranke. Vlogo pa zavrže, če ni podana dopolnitev v roku, ki ga je določilo sodišče in je vloga postala nepopolna in nesposobna za obravnavo, ali če je ni vložila stranka, ki nima sposobnosti biti stranka oziroma niso podane druge procesne predpostavke, ali če je vloga nedopustna ali vložena po poteku roka. Sodišče je napačno uporabilo ZPP, ko je predlog zavrglo, pri čemer je tudi absolutno bistveno kršilo določbe postopka, saj ni navedlo, na podlagi katerih dejstev je izdalo navedeni sklep. Ker tožnica zahteva obračun 14.262,77 EUR, je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek tožeče stranke nanaša na višino 6.997,32 EUR. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo na podlagi tar. št. 3101, ki predvideva manjšo nagrado odvetniku v primeru, ko mu preneha pooblastilo razmerje v določeni fazi sodnega postopka. Državno pravobranilstvo svoje stranke ne zastopa na podlagi pooblastila, temveč na podlagi zakona, kar pomeni, da ni pooblaščenec, temveč zakoniti zastopnik. Zato mu pooblastilno razmerje ne more prenehati. Takšno stališče je v identični zadevi zavzela tudi že sodna praksa v zadevi II Cp 1216/2010, zato gre toženi stranki nagrada na podlagi določbe 3100 ZOdvT.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

V vlogi z dne 6. 2. 2013, ki jo je mogoče opredeliti kot repliko na odgovor na pritožbo, tožena stranka kot neutemeljene prereka trditve tožeče iz odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le stroške postopka je deloma materialnopravno zmotno odmerilo, saj je pri odmeri nagrade za postopek upoštevalo višino vtoževanega neto zneska razlik v plači, namesto v bruto vrednosti.

K odločitvi o zavrženju predloga za določitev predmeta spora: Tožnica je v tožbi uveljavljala plačilo razlike v plači zaradi nezakonitega znižanja plač sodnikov s sklepom ... v letu 1994. Tožbeni zahtevek je postavila tako, da je pod točko a) tožbenega zahtevka uveljavljala plačilo neto razlik v plači za čas od aprila 2006 do decembra 2007, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do neto zneskov, pri čemer je seštevek neto zneskov znašal 6.997,32 EUR, v b) točki tožbenega zahtevka pa je zahtevala obračun in plačilo davkov in prispevkov od razlike med dejansko in izplačano (pravilno: med dejansko izplačano in pripadajočo plačo) v bruto znesku 14.262,77 EUR. V točki c) tožbenega zahtevka je uveljavljala povrnitev stroškov postopka.

Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) v 1. odstavku 21. člena določa, da se vrednost predmeta ugotavlja na način, določen v zakonu, ki ureja sodne takse, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti. Zakon o sodnih taksah (ZST-1, Ur.l. RS, št. 37/2008 s spremembami) pa v 1. odstavku 31. člena določa, da sodišče po uradni dolžnosti ali na ugovor druge stranke s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko.

ZPP v 1. odstavku 39. člena določa, da se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost glavnega zahtevka, če je za ugotovitev stvarne pristojnosti, pravice do revizije in v drugih primerih, ki so določeni v tem zakonu, odločilna vrednost spornega predmeta. Tožnica kot (glavni) zahtevek uveljavlja obračun in odvod davkov in prispevkov od vtoževne razlike v plači ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je tožbeni zahtevek opredelila po višini tako glede neto kot bruto zneska, vendar je mogoče kot glavni tožbeni zahtevek v smislu 39. člena ZPP šteti vtoževno bruto razliko v plači in ne neto zneska, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ker je bila vrednost spornega predmeta razvidna iz tožbe in znaša 14.262,77 EUR, predlog za določitev vrednosti predmeta spora v smislu 1. odstavka 31. člena ZST-1 v zvezi s 1. odstavkom 21. člena ZOdvT ni bil utemeljen.

Prav tako ni utemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče prve stopnje, očitno z uporabo določb ZPP, določiti pravo vrednost predmeta spora. Po določbi 2. odstavka 44. člena ZPP je v drugih primerih, ko ne gre za tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek (tožeča stranka v tožbi navaja, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek), odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. V 3. odstavku 44. člen ZPP pa je določeno, da se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti, če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.

Določanje prave vrednosti spornega predmeta se torej po določbah ZPP nanaša na nedenarne terjatve, v obravnavani zadevi pa gre za denarno terjatev. Ker je tožnica v tožbi navedla višino bruto razlike v plači, ki je predmet tožbenega zahtevka, je bila vrednost spornega predmeta razvidna iz same tožbe. Ker gre za denarni zahtevek, niti ni odločilna višina vrednosti spornega predmeta, ki jo je navedla tožnica v tožbi, saj bi bila vrednost določena tudi brez tega zapisa. Zato bi moralo sodišče prve stopnje takšen predlog zavrniti kot neutemeljen, in ne zavreči. Ker pa v skladu s 359. členom ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sklepa v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev v III. točki izpodbijanega sklepa. Zato je v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo III. točko sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

K odločitvi o uporabi pravilnosti odmere stroškov postopka po ZOdvT: Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno uporabilo določbe ZOdvT, ko je toženi stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3101 z upoštevanjem količnika 0,8, in ne po tar. št. 3100 z upoštevanjem količnika 1,3. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tar. št. 3101 določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge, s katero se izvede postopek, pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge, oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v našem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) je bila praksa pritožbenega sodišča v vseh zadevah, razen v eni iz leta 2009, takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Vrednost spora, kot je že navedeno, znaša 14.262,77 EUR (bruto znesek, razviden iz tožbenega zahtevka) in ne 6.997,32 EUR (neto znesek razlik), kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje, ki je za izračun nagrade tudi zmotno upoštevalo količnik 0,8 (tar. št. 3101). Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP delno spremenilo IV. točko izreka, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ob pravilni uporabi tar. št. 3100 je toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 477,10 EUR (367 EUR x 1,3) ter znesek materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR po tar. št. 6002, tako da je znesek stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki, zvišalo na znesek 497,10 EUR.

Tožena stranka je po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspela. Odločitev o zavrženju predloga za določitev vrednosti predmeta spora namreč ni vplivala na končni uspeh tožene stranke, ki je tako v celoti uspela s pritožbo. Ker gre za nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi zoper druge odločbe, je tožena stranka po tar. št. 3220 Tarife upravičena do zneska 50,00 EUR ter do 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, skupaj do 70,00 EUR pritožbenih stroškov.