Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 702/2014

ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.702.2014 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

odškodninska odgovornost delodajalca nezgoda pri delu streljanje z avtomatsko puško nevarna dejavnost objektivna odgovornost ekskulpacijski razlogi nepremoženjska škoda odmera višine odškodnine
Višje delovno in socialno sodišče
22. januar 2015
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Na vojaškem usposabljanju se je poškodoval pri streljanju z avtomatsko puško, ker mu je padel čepek iz levega ušesa, zaradi močnega poka pa je prišlo do poškodbe sluha na levem ušesu. Avtomatska puška predstavlja nevarno stvar, streljanje z avtomatsko puško na vojaškem usposabljanju pa je nevarna dejavnost. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 11. 2009 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več (zakonske zamudne obresti od zneska 2.500,00 EUR od 17. 12. 2007 do 24. 11. 2009 ter znesek 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2007 do plačila) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka sama kriti svoje stroške postopka, toženi stranki pa, da v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 50,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da se je tožnik poškodoval pri streljanju z avtomatsko puško A. dne 11. 5. 2007, so zmotne, saj je sodišče izrecno ugotovilo, da je tožnik pri streljanju dne 11. 5. 2007 uporabljal zaščitna ušesna čepa B., ki sta bila povezana z vrvico. Če sta bila čepa povezana z vrvico ni mogoče razumeti, da je tožniku iz ušesa padel čep le iz levega ušesa, saj bi zaradi natikanja plinske maske moral izpasti tudi čep iz desnega ušesa. Tožnik je zatrjeval, da mu je izpadel čep le iz levega ušesa in tudi priča je zatrjevala, da je videla na tleh le en čep, ki je padel tožniku iz ušesa med izvajanjem vaje. Če je tožnik uporabljal čepa, povezana z vrvico, je izpoved priče, da je na tleh videla čep, neverodostojna in njene izjave sodišče ne bi smelo upoštevati. Izvedenec je pojasnil, da tako glasen zvok, ki doseže tudi 165 dB v vsakdanjem življenju težko srečamo, ni pa nemogoče, zato ob upoštevanju gornjih navedb, da bi morala tožniku izpasti iz ušes oba čepa, po oceni tožene stranke pok avtomatske puške ne bi povzročil okvare sluha le v levem ušesu, temveč v obeh ušesih. Tožena stranka stoji na primarnem stališču, ki ga je podala v vseh vlogah v postopku na prvi stopnji, da tožnik ni utrpel zatrjevane poškodbe dne 11. 5. 2007, temveč v vmesnem obdobju med 11. 5. in 15. 5. 2007, ko ni bil na vojaškem usposabljanju. Sodišče je glede na zgoraj navedeno zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke o tem, da se tožnik ni poškodoval dne 11. 5. 2007, glede na to, da po opravljeni vaji nadrejenim, kljub postavljenim vprašanjem, ali je vse v redu, ni poročal o svoji morebitni poškodbi, kar so potrdile tudi vse predlagane priče. Tudi dejstvo, da je šel tožnik k zdravniku tako pozno, govori v prid temu, da do poškodbe ni prišlo dne 11. 5. 2007. Dejstvo, da se je tožnik usposabljal za pilota in da bi v prostem času moral skrbeti za svoj sluh, po oceni tožene stranke ne predstavlja odločilnega dejstva, na podlagi katerega bi lahko sodišče utemeljilo svojo odločitev. Tožnik navaja, da je obiskal zdravnika specialista šele dne 15. 5. 2007, ker ga je uho močno bolelo. Izvedenec je izrecno pojasnil, da začasna izguba sluha ne boli, zato so bile te bolečine posledica poškodbe, ki je ni utrpel na vojaškem usposabljanju. Dejstvo pa je tudi, da izvedenec medicinske stroke ne more podati stališča o tem, ali je do poškodbe tožnika prišlo prav pri streljanju, saj lahko poda le svoje mnenje z vidika medicinske stroke, ne more in ne sme pa presojati dejanskega stanja oziroma ugotavljati, kdaj in kje je do poškodbe prišlo. Sodišče je kršilo tudi določbo 14. točke člena 339 ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb ZPP.

Tožeča stranka v zakonsko določenem roku podaja odgovor na pritožbo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da se je tožnik poškodoval na vojaškem usposabljanju dne 11. 5. 2007 pri streljanju z avtomatsko puško A.. Pri ugotavljanju tega dejstva se je oprlo na izvedene dokaze v postopku. Da se je škodni dogodek pripetil omenjenega dne in da je pri tem tožnik utrpel okvaro sluha na levem ušesu, je zatrdil tožnik, njegovo izpovedbo pa je potrdil njegov ocenjevalec C.C., kateremu je tožnik neposredno po koncu streljanja povedal, da mu je padel čepek iz levega ušesa. Le-ta naj bi čepek videl na tleh, ko je tožnik nadaljeval s premikanjem. Tožnik je utrpel le okvaro levega ušesa, iz katerega mu je izpadel čepek, kar se v primeru škodnega dogodka izven usposabljanja ne bi zgodilo, saj bi bili v takem primeru poškodovani obe ušesi. Izvedenec za medicino D.D., dr. med., pa je v svojem izvedenskem mnenju ugotovil, da tako glasen zvok, ki ga povzroči strel iz puške in ki doseže tudi 165 dB, težko srečamo v vsakdanjem življenju, zaradi česar je zelo malo verjetno, da bi mu bil tožnik izpostavljen po tem dogodku, kot to zatrjuje tožena stranka v izpodbijani pritožbi. S tem, ko je sodišče v izpodbijani sodbi natančno obrazložilo, iz katerih okoliščin sklepa, da je do poškodbe levega ušesa tožnika dejansko prišlo 11. 5. 2007 na vojaškem usposabljanju v bojnem streljanju z avtomatsko puško A., se je posledično opredelilo tudi do ugovora tožene stranke, da se dolžnik ni poškodoval omenjenega dne. Tožnik je zdravnika specialista res obiskal šele dne 15. 5. 2007, saj je menil, da se mu bo sluh povrnil brez potrebnega zdravljenja. Tudi njegov ocenjevalec C.C. mu je neposredno po škodnem dogodku rekel, da se je njemu to že zgodilo in da to ni nič posebnega. Iz vseh teh razlogov je tožnik zdravnika obiskal šele 15. 5. 2007, kar pa ne spremeni dejstva, da je okvaro sluha utrpel v predmetnem škodnem dogodku. Izvedenec za medicino D.D., dr. med. v svojem izvedenskem mnenju ni podal stališča, kdaj in kje je do poškodbe prišlo, pač pa je podal le odgovor na vprašanje sodišča, ali je ta poškodba oziroma okvara lahko posledica izpostavljenosti pri streljanju z avtomatsko puško dne 11. 5. 2007, kot jo opisuje tožnik. Pri tem je izvedenec za medicino jasno navedel, da strel iz puške povzroči enega najvišje znanih trenutnih ravni zvoka, ki doseže tudi 165 dB, zaradi česar je malo verjetno, da bi mu bil tožnik ponovno izpostavljen v normalnem življenju. Le iz tega razloga je izvedenec podal stališče, da do poškodbe ni prišlo po škodnem dogodku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialno pravno pravilna in zakonita.

Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj je ta kršitev podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba ne vsebuje razlogov ali niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo svojo dokazno oceno oziroma navedlo, iz katerih dejstev in okoliščin sklepa, da tožnik govori resnico in da je do poškodbe levega ušesa dejansko prišlo na vojaškem usposabljanju v bojnem streljanju z avtomatsko puško A., zato je neutemeljen očitek, da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da se tožnik ni poškodoval dne 11. 5. 2007, ker o poškodbi po opravljeni vaji ni poročal nadrejenim o poškodbi kljub postavljenim vprašanjem, ali je vse v redu. Če sodba vsebuje ugotovitve in zaključke, s katerimi se stranka ne strinja, v nobenem primeru ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba namreč uveljavlja navedeno bistveno kršitev v prvi vrsti zato, ker se ne strinja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še dodaja: Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, ki se je zgodila dne 11. 5. 2007, ko se je na vojaškem usposabljanju poškodoval pri streljanju z avtomatsko puško, ker mu je padel čepek iz levega ušesa, zaradi močnega poka pa je prišlo do poškodbe sluha na levem ušesu. Pritožba neutemeljeno dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se je poškodba zgodila med streljanjem dne 11. 5. 2007 in zatrjuje, da naj bi se tožnik poškodoval med 11. 5. in 15. 5. 2007, ko ni bil na vojaškem usposabljanju. Prvostopenjsko sodišče je namreč ob upoštevanju vseh ugotovljenih dejstev pravilno ugotovilo, da je tožnik poškodbo – okvaro sluha – utrpel prav dne 11. 5. 2007 med streljanjem na vojaškem usposabljanju in verjelo tožniku, da mu je iz levega ušesa izpadel čepek in sicer med natikanjem plinske maske, česar ni opazil takoj, ampak šele potem, ko je zaradi poka pri streljanju s puško oglušel na levo uho. Nelogično je stališče pritožbe, ki zatrjuje, da ni mogoče razumeti, da je tožniku iz ušesa padel čep le iz levega ušesa, ker bi mu zaradi natikanja plinske maske moral izpasti tudi čep iz desnega ušesa. Nedvomno je mogoče, da pri takšnem opravilu, ki ga je potrebno med vajo izvajati hitro, izpade čep le iz enega ušesa, verjetno pa je možno tudi, da – če se sname z vrvice – pade na tla samo en čep. Zato tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila izpoved priče C.C. neverodostojna, niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno verjelo tožniku, saj ni utemeljenih razlogov, ki bi vzbujali dvom v verodostojnost njegove izpovedi, zlasti če se upoštevajo izpovedi zaslišanih prič. Pri tem je zlasti potrebno izpostaviti izpoved tožnikovega ocenjevalca C.C., ki mu je tožnik neposredno po koncu streljanja povedal, da mu je padel čepek iz ušesa, kar naj bi navedena priča tudi sama opazila na tleh. Tožnik je torej svojemu ocenjevalcu povedal, kaj se mu je zgodilo in potožil o zvonenju v ušesu, ker mu je C.C. dejal, da se je to tudi njemu že zgodilo in da to ni nič posebnega, pa tega dne ni obiskal zdravnika. Zato okoliščina, da o poškodbi ni obvestil drugih nadrejenih delavcev in prijavil nezgode v 24 urah, ni odločilnega pomena. Pomembno pa je tudi mnenje sodnega izvedenca, ki – čeprav tožena stranka tudi v pritožbi trdi nasprotno – ni sam ugotavljal dejanskega stanja in presojal, kdaj in kje je do poškodbe prišlo, ampak podal le mnenje, da tako glasen zvok, kot ga povzroči strel iz puške (tudi do 165 dB), težko srečamo v vsakdanjem življenju, zaradi česar je zelo malo verjetno, da bi mu bil tožnik izpostavljen drugje in ne na vojaškem usposabljanju med streljanjem z avtomatsko puško. Upoštevajoč izvedene dokaze in vse okoliščine primera je, kljub dejstvu, da je tožnik šele nekaj dni po poškodbi poiskal zdravniško pomoč, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel poškodbo sluha dne 11. 5. 2007 na vojaškem usposabljanju, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Odškodninska odgovornost delodajalca je urejena v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). V 1. odstavku citiranega člena ZDR je določeno, da mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki mu nastane pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. To pomeni, da je treba za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke upoštevati določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01), ki urejajo krivdno in objektivno odgovornost. V 1. odstavku 131. člena OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde, po določbi 2. odstavka 131. člena OZ pa se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost, odgovarja ne glede na krivdo.

Avtomatska puška predstavlja nevarno stvar, streljanje z avtomatsko puško na vojaškem usposabljanju pa je nevarna dejavnost, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki se je pri tem sklicevalo tudi na uveljavljena stališča sodne prakse (razvidna iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča, navedenih v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je pravilno izpostavilo dejstvo, da uporaba varnostnih ukrepov oziroma zaščita (v obravnavanem primeru čepki za ušesa kot zaščita pred hrupom) neki stvari ne odvzamejo lastnosti nevarne stvari. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da ni podan ekskulpacijski razlog iz 2. odstavka 153. člena OZ in v zvezi z ugovorom tožene stranke, da naj bi tožniku nastala škoda izključno zaradi njegovega ravnanja, češ da čepka ni pravilno vstavil v levo uho in pri tem ni ravnal z zadostno skrbnostjo in natančnostjo, ker mu je čepek padel iz levega ušesa že pred streljanjem, ugotovilo, da je do izpada čepka prišlo neodvisno od volje in ravnanja tožnika in da mu v zvezi z uporabo zaščitnih čepkov za ušesa ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti. Pri tem se je oprlo na izpovedi tožnika in zaslišanih prič, ki potrjujejo pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem. Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel, v celoti odgovorna tožena stranka.

Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo 2. odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke specialista otorinolaringologa D.D., dr. med. in izpoved tožnika. Odmerilo je primerno in pravično odškodnino. Upoštevalo je odškodnine, ki so bile prisojene v podobnih primerih, oziroma ustrezno razmerje med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in težje primere poškodb.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ter 155. člena ZPP. Tožena stranka, ki v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije stroške za sestavo pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku in ga ni mogoče šteti med za pravdo potrebne stroške. Zato tudi tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo krije sama.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia