Jedro

Ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, po katerem bo tožeča stranka z vlaganji v hišo pridobila lastninsko pravico na vložku kot sorazmernem deležu glede na vrednost cele stvari (svoboda urejanja obligacijskih razmerij - 10. člen ZOR). Stvar dokazne presoje je, ali je dogovor bil uresničen in ali je prišlo do povečanja vrednosti stvari in v kakšnem odstotku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke z ugotovitvijo, da sta tožnika solastnika stanovanjske hiše, stoječe na parceli številka 1696 s stavbiščem, v izmeri 102 m2 in dvoriščem, v izmeri 241 m2, vložek številka 340 k.o... in v istem razmerju nosilca pravice uporabe na parceli številka 1696. Pri tem je opredelilo delež tožnice Z. K. z 13/100, tožnika K. K. pa s 4/100. V skladu s to ugotovitvijo je odločilo o vzpostavitvi zemljiškoknjižnega stanja. Višji tožbeni zahtevek (tožeča stranka je uveljavljala ugotovitev solastninske pravice v skupnem deležu 30/100) je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevek na ugotovitev, da je 83/100 omenjene stanovanjske hiše in celotna parcela 1697 njiva, skupno premoženje toženke in njenega pokojnega moža po nedoločenih deležih. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnitvi ugotovitve, da je delež tožeče stranke večji od 17/100 in v ugotovitvi, da je preostali del skupno premoženje toženke in njenega pokojnega moža. V ostalem je pritožbo tožene stanke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje so v logičnem protislovju sami s seboj, saj ugotavljajo tri popolnoma različne pravne naslove za pridobitev lastninske pravice: pogodbo, dobroverno gradnjo na tujem in priposestvovanje. Če obstoji eno, je izključeno drugo. Poleg tega izpodbijana sodba ni obravnavala pritožbenih trditev, da je v obravnavanem primeru delež investicij tožeče stranke tako majhen, da investitorju ne daje solastnine na objektu. Sicer pa je šlo za investiranje v obstoječi objekt, ne pa za "gradnjo na tujem svetu". Ni upoštevano, da gre za enostanovanjsko hišo s skupnim vhodom. Investicijski vložek v obstoječo etažo stanovanjske hiše ne more predstavljati samostojne stvari, ki je lahko predmet lastninske pravice. Logično protislovje v razlogih izpodbijane sodbe je podano tudi v tem, ker je glede preostalega dela izpodbijanja sodbe sodišča prve stopnje prišlo do razveljavitve in vrnitve zadeve v navedenem obsegu v novo sojenje. Po eni strani je tožnikoma priznana lastninska pravica zaradi zatrjevanih investicij, dogovora oziroma priposestvovanja, po drugi strani pa naj bi bila priznana tudi zaradi podaritve celotnega podstrešja v stanju pred adaptacijo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo kot revizijski razlog uveljavlja revizija, naj bi - upoštevaje revizijsko trditveno podlago - bila podana zaradi "logičnega protislovja" v sodbenih razlogih, ali povedano v izrazju zakona: razlogi izpodbijane sodbe naj bi bili nejasni in med seboj v nasprotju. Vendar pa se revizija v tem obsegu nanaša na razloge, ki so pravne narave, torej na grajo materialnopravne presoje. Nekonsistentnost razlogov namreč vidi v tem, ker je izpodbijana sodba ob enakem dejanskem stanju sledila razlogom sodbe sodišča prve stopnje, po katerih bi poleg obligacijskopravne podlage s stvarnopravnimi posledicami, bila podana podlaga za pridobitev solastninske pravice na hiši še v priposestvovanju in gradnji na tujem. Uveljavljanje procesnih kršitev je torej v tej smeri le navidezno. Ker sta v izpodbijani sodbi poleg obligacijskopravne podlage (s stvarnopravnimi posledicami) za pridobitev (so)lastninske pravice na hiši navedena še dodatna dva naslova, sodbenim razlogom ni mogoče očitati logičnega protislovja ali nejasnosti. V resnici gre za problem pravne presoje, torej za uporabo materialnega prava, na kar pa mora pritožbeno (in revizijsko) sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. in 386. člen ZPP). Ko je zanesljivo ugotovljena pravna podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka - v tem primeru ustni dogovor, po katerem bo novo stanovanje postalo "last mlade družine", torej tožeče stranke - je iskanje drugih pravnih podlag odveč. Dodatna pravna argumentacija ne podira pravne logike, ki je usmerjena v en cilj: dokazovanje obstoja solastninske pravice na stanovanjski hiši. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v sodbah nižjih sodišč revizijsko sodišče ne najde.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Investicijski vložek v obstoječo stanovanjsko hišo - v nasprotju z revizijskim pravnim pogledom - lahko predstavlja podlago za ugotovitev solastninske pravice na hiši. Ta vložek v obravnavanem primeru res ne predstavlja samostojne stvari, vendar pa je vrednost hiše opazno povečal. Izpodbijana sodba gradi ugotovitev o obstoju solastninske pravice na izračunanem vrednostnem razmerju med vložkom in stvarjo pred vlaganjem. Ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, po katerem bo tožeča stranka z vlaganji v hišo pridobila lastninsko pravico na vložku kot sorazmernem deležu glede na vrednost cele stvari (svoboda urejanja obligacijskih razmerij - 10. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Stvar dokazne presoje je, ali je dogovor bil uresničen in ali je prišlo do povečanja vrednosti stvari in v kakšnem odstotku. V obravnavanem primeru je navedeno izkazano, zaradi česar ima uresničitev obligacijskopravnega razmerja svoje pravne posledice na stvarnopravnem področju. V tem obsegu tožena stranka ugotovljenega 17-odstotnega povečanja vrednosti niti pritožbeno ni izpodbijala. Pri tem revizijsko izpostavljeno dejstvo, da ima hiša en sam vhod, na omenjeno pravno presojo ne vpliva. Problem načina uporabe solastne hiše je namreč stvar eventualnega nepravdnega postopka.

Ugotovljeni solastninski delež v višini 17% že po logiki ne predstavlja - kot napačno meni revizija - "majhnega deleža vrednosti investicij napram vrednosti celotnega objekta". Sedemnajst odstotkov od celote je opazna količina, ki ne omogoča sklepanja o morebitni neznatni vrednosti kot podlagi, ki bi utemeljevala le denarni, obligacijski zahtevek.

Končno pa revizija neutemeljno vpleta v svoje trditveno gradivo okoliščino, da je zaradi razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu odprta možnost povečanja tožeči stranki solastnega deleža zaradi eventualne ugotovitve, da je podstrešje stanovanjske hiše bilo podarjeno že v stanju pred adaptacijo. V tem namreč ni nobenega logičnega protislovja. Gre za drugo pravno in dejansko podlago, za trditev tožeče stranke o obstoju darila stvari že pred njeno adaptacijo, kar naj bi povečalo višino solastninskega deleža. Vse to pa je stvar nadaljevanja postopka pri sodišču prve stopnje, ne pa predmet odločanja v tej reviziji.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.