Jedro

S prvostopenjsko odločbo je bilo v 1. točki izreka odločeno, da se tožniku kot tujcu, ki je v postopku odstranitve iz države, dovoli zadrževanje v RS od 14. 5. 2019 do 14. 11. 2019, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2; nato pa v izpodbijani 2. točki izreka odločeno, da se po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 prošnja za dovolitev zadrževanja zavrne. V času dovoljenega zadrževanja si tožnik z vloženo tožbo na odpravo izreka prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati, saj mu sodišče pravice do dovolitve zadrževanja ne bi moglo priznati v širšem obsegu, kot jo je že pridobil s prvostopenjsko odločbo. Tožnik pa je bil v skladu s pravnomočno odločbo o vrnitvi z dne 27. 1. 2019, dne 10. 10. 2019 tudi odstranjen iz RS v Afganistan, zato glede na vse navedeno ob izdaji tega sklepa ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo na odpravo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe in vrnitev v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 2253-54/2019/18 (216-8) z datumom 14. 5. 2018 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), je prvostopenjski organ odločil, da se tožniku kot tujcu, državljanu Afganistana, ki je v postopku odstranitve iz države, dovoli zadrževanje v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) od 14. 5. 2019 do 14. 11. 2019, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), saj nima in si ne more priskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je (1. točka izreka); da se po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 prošnja za dovolitev zadrževanja zavrne (2. točka izreka); da tožniku pripada pravica do osnovne oskrbe v skladu s tretjim odstavkom 75. člena ZTuj-2, za izplačilo denarne pomoči, ki se lahko prične koristiti z dokončnostjo odločbe, je pristojen Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, Azilni dom (3. točka izreka); da lahko tožnik pravico do nujnega zdravstvenega varstva v času dovoljenega zadrževanja v RS uresničuje preko Centra za tujce (4. točka izreka); tožniku je bila določena obveznost javljanja na v odločbi navedene datume od 3. 6. 2019 do 11. 11. 2019, in opisano, kako se ta obveznost izvaja (5. točka izreka); odločeno je bilo, da se tožniku izda izkaznica o dovolitvi zadrževanja v RS (6. točka izreka); da mora tožnik v času dovolitve zadrževanja v RS spoštovati ustavo, zakone in druge splošne pravne akte ter se podrejati ukrepom pristojnih državnih organov, kot določa drugi odstavek 4. člena ZTuj-2 (7. točka izreka); da tožniku dovolitev zadrževanja na ozemlju RS preneha, če v tem času zapusti ozemlje RS ali pridobi drugo ustrezno dovoljenje za prebivanje v RS (8. točka izreka); da se lahko dovoljenje na tožnikovo prošnjo podaljša, dokler trajajo razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 (9. točka izreka) in da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški (10. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzet postopek njene izdaje in navedeni razlogi za sprejeto odločitev.

2. Drugostopenjski organ je s svojo odločbo z dne 7. 6. 2019 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil, kot prepozno zavrgel njegovo dopolnitev pritožbe in še odločil, da tudi z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški.

3. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija 2. točko izreka prvostopenjske odločbe. V tožbi navaja, da je v izpodbijanem delu toženka zavrnila predlog za dovolitev zadrževanja tudi po 1. točki drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, z obrazložitvijo, da tožnik ne izkazuje okoliščin, zaradi katerih bi bil v matični državi ogrožen, oziroma bi bil bolj ogrožen kot ostali v podobnih okoliščinah. Tožnik utemeljuje, zakaj se s takšno presojo ne strinja. Meni, da v izpodbijanem delu odločba nima razlogov ter da je v tem delu nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabljeno materialno pravo in bistveno kršene določbe postopka, gre pa tudi za kršitev temeljnih človekovih pravic. Predlaga, da sodišče odpravi 2. točko izreka izpodbijane odločbe in zadevo vrne v novo odločanje, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču predložila spise zadeve. V odgovoru na tožbo je prerekala tožbene navedbe, argumentirala, da tožnik nima pravnega interesa za vloženo tožbo, in zato primarno predlagala, da jo sodišče zavrže, podrejeno pa je tožbi tudi vsebinsko ugovarjala in predlagala njeno zavrnitev.

5. Med upravnim sporom, z dne 29. 10. 2019 poslano vlogo, je toženka sodišču sporočila, da je bil tožnik skladno s pravnomočno odločbo o vrnitvi, št. 2253-127/23017 (3E695-03), ki jo je 27. 1. 2019 izdala Policijska postaja Ljubljana Vič, dne 10. 10. 2019 odstranjen iz RS v Afganistan. V zvezi s tem je toženka pojasnila, da po zaprosilu Centra za tujce Veleposlaništvu Afganistana na Dunaju za potrditev tožnikove identitete in izdajo potovalnega dokumenta, slednji ni bil izdan v roku štirih tednov, kot je določen v dogovoru med Evropsko unijo (v nadaljevanju: EU) in Vlado Afganistana, zato je bil tožniku izdan standardni potovalni dokument EU za vrnitev, s čimer so prenehali razlogi, zaradi katerih mu je bilo dovoljeno zadrževanje v RS. Policija je zato 3. 9. 2019 izdala odločbo o prenehanju dovolitve zadrževanja, št. 2253-54/2019/33 (216-07), ki je bila tožniku po pooblaščenki vročena 3. 9. 2019. Tožnik v času dovolitve zadrževanja ni izpolnjeval naložene obveznosti javljanja, za kar ni predložil opravičila ali navedel razloga, in je bil zato za prenehanje dovolitve zadrževanja v RS, poleg pridobitve potovalnega dokumenta, izpolnjen tudi pogoj iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2. Avstrijski varnostni organi so tožnika 30. 8. 2019 prijeli v Avstriji, kjer ni izpolnjeval pogojev za prebivanje in je tja vstopil na nedovoljen način, brez ustreznega dokumenta za prehod notranje meje, tega mu ni dovoljevala niti takrat še veljavna odločba o dovolitvi zadrževanja, saj mu je bilo s slednjo dovoljeno zadrževanje le na ozemlju RS. Generalna policijska uprava je bila 17. 9. 2019 na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Avstrije o prevzemu oseb na skupni meji formalno obveščena o vračanju tožnika v RS in 2. 10. 2019 so avstrijski varnostni organi tožnika vrnili v RS na bivšem mejnem prehodu Karavanke, od koder je bil pripeljan v Center za tujce, kjer je bil do odstranitve iz RS nastanjen na podlagi odločbe o nastanitvi, št. 2253-54/2019/39 (216-8) z dne 2. 10. 2019, zoper katero ni vložil pritožbe. Glede na to, da je bil že odstranjen iz RS, po mnenju toženke tožnik nima več interesa za uveljavljanje pravice, na podlagi katere bi se njegova odstranitev začasno odložila. V dokaz zgornjih navedb je toženka vlogi priložila dopisa Centra za tujce z dne 24. 10. 2019 in 25. 10. 2019. 6. Tožnik, ki mu je bila navedena vloga toženke s prilogama po pooblaščenki vročena 20. 11. 2019, v njej podanih navedb toženke ni prerekal. K I. točki izreka:

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) vsebinsko obravnavanje tožbe pogojuje med drugim z ugotovitvijo, da izpodbijani upravni akt posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Povedano drugače, tožnik mora izkazovati pravni (pravovarstveni) interes za sodno varstvo, kot ga uveljavlja s tožbo. To je procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas upravnega spora, sodišče pa nanjo pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Pravni interes mora biti neposreden in konkreten, morebitna ugoditev tožbi pa mora privesti do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja.

9. S tožbo, kot jo je vložil v tem upravnem sporu, tožnik zahteva odpravo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v nov upravni postopek. S prvostopenjsko odločbo je bilo, kot že navedeno, v 1. točki izreka odločeno, da se tožniku kot tujcu, ki je v postopku odstranitve iz države, dovoli zadrževanje v RS od 14. 5. 2019 do 14. 11. 2019, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2; nato pa v izpodbijani 2. točki izreka odločeno, da se po 1. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 prošnja za dovolitev zadrževanja zavrne.

10. Kot izhaja iz prvega odstavka 73. člena ZTuj-2, zadrževanje po tem zakonu pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. Zadrževanje v RS se dovoli tujcu iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2, med drugim po 1. alineji tega odstavka, če tujčeva odstranitev iz države ni dovoljena v skladu z 72. členom tega zakona (ki ureja prepoved odstranitve tujca v državo, v kateri bi bilo njegove življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju), po 2. alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 pa, če tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je. V skladu s tretjim odstavkom 73. člena policija postopek za dovolitev zadrževanja uvede na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti po tem, ko je tujcu že vročena odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev. Kot nadalje določa tretji odstavek 73. člena ZTuj-2, se dovoljenje za zadrževanje tujcu izda za največ šest mesecev; dovoljenje se lahko na prošnjo tujca ali po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. V skladu s prvim odstavkom 74. člena ZTuj-2 dovolitev zadrževanja preneha, če: - prenehajo razlogi za dovolitev zadrževanja; - tujec pridobi dovoljenje za prebivanje v RS na podlagi zakona ali mednarodne pogodbe; - tujec v času dovolitve zadrževanja zapusti ozemlje RS; - tujec ne upošteva obveznosti iz šestega odstavka prejšnjega člena (med katerimi je tudi obveznosti rednega javljanja). Kot določa drugi odstavek 72. člena ZTuj-2, po prenehanju razlogov za dovolitev zadrževanja policija tujcu o tem izda (ugotovitveno) odločbo, zoper katero lahko tujec v osmih dneh od vročitve sproži upravni spor.

11. V obravnavanem primeru je tožnik pravico do zadrževanja v RS pridobil že z (neizpodbijano) odločitvijo iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, in sicer za najdaljše po zakonu dopustno časovno razdobje šestih mesecev, to je za čas od 14. 5. 2019 do 14. 11. 2019. Res da iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe izhaja, da se tožniku dovoli zadrževanje na podlagi 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, in nadalje, da po prvem odstavku 74. člena ZTuj-2 dovolitev zadrževanja preneha med drugim, če prenehajo razlogi za dovolitev zadrževanja. Kot izhaja iz ZTuj-2 in tudi iz 9. točke izreka prvostopenjske odločbe, pa se dovoljenje lahko na prošnjo podaljša, dokler trajajo razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, pri čemer torej razlog iz 1. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, če bi na njegovi podlagi tožnik želel uveljaviti podaljšanje dovolitve zadrževanja, ni bil izključen. Glede na povedano si tožnik v času dovoljenega zadrževanja z vloženo tožbo na odpravo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek, svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Sodišče mu namreč pravice do dovolitve zadrževanja ne bi moglo priznati v širšem obsegu, kot jo je že pridobil s prvostopenjsko odločbo.

12. Kot je tekom upravnega spora, z dne 29. 10. 2019 poslano vlogo sporočila toženka, je bil tožniku izdan standardni potovalni dokument EU za vrnitev, poleg tega tožnik ni upošteval s prvostopenjsko odločbo naložene obveznosti javljanja ter je v času dovolitve zadrževanja zapustil ozemlje RS, kar so vse razlogi za prenehanje dovolitve zadrževanja (1., 4. in 3. alineja prvega odstavka 74. člena ZTuj-2). Tožniku je bila 3. 9. 2019 izdana odločba o prenehanju dovolitve zadrževanja, št. 2253-54/2019/33 (216-07), ki mu je bila vročena 3. 9. 2019. Tožnik navedb toženke (z njimi je bil seznanjen z vročitvijo omenjene vloge s prilogama) ne prereka, prav tako niti ne zatrjuje, da bi zoper izdano odločbo o prenehanju dovolitve zadrževanja sprožil upravni spor. Nato je bil tožnik v skladu s pravnomočno odločbo o vrnitvi z dne 27. 1. 2019, dne 10. 10. 2019 odstranjen iz RS v Afganistan. Glede na predhodno navedeno po presoji sodišča tožnik ob izdaji tega sklepa ne izkazuje pravnega interesa za vloženo tožbo na odpravo 2. točke izreka prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Pri čemer sodišče dodaja, da tožnik tožbenega zahtevka tudi ni modificiral v zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, niti ni kakorkoli pojasnil pravnega interesa za tožbo, kot je bila vložena v tem upravnem sporu.

13. Pravni interes je, kot že rečeno, procesna predpostavka, ki mora biti podana za vsak upravni spor in na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka; če ta procesna predpostavka ni izpolnjena, kot v obravnavanem primeru, se tožba zavrže. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sklenilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

K II. točki izreka:

14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.