Jedro

Sodišče prve stopnje je ponovno odločilo o isti stvari, ni pa odločilo, ali mora toženec poravnati tožnikovo terjatev, kot mu nalaga izpodbijani sklep o izvršbi v delu, ki ga izvršilno sodišče ni razveljavilo. Pravdni stranki bi v nastali procesni situaciji lahko predlagali izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), vendar tega nobena od njiju ni storila, zato je nastopila domneva, da je tožnik tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevano toženčevo plačilo denarne terjatve, umaknil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 2.790,85 EUR pravdnih stroškov v roku petnajstih dni, ki začne teči po vročitvi tega sklepa.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136498/2014 z dne 14. 10. 2014 v veljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, in sicer za plačilo glavnice v višini 105.961,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 10. 2014 dalje do plačila ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 101.945,95 EUR za obdobje od 8. 10. 2014 do 12. 10. 2014. Tožbeni zahtevek, naj navedeni sklep ostane v veljavi tudi v delu, v katerem je dovoljena izvršba za zakonske zamudne obresti od zneska 4.115,97 EUR, ki so se natekle v obdobju od 8. 10. 2014 do 12. 10. 2014, je zavrnilo. Nazadnje je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 4.705,70 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni, izdani sklep o izvršbi razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker predlogu za izvršbo ni bil priložen izvirnik menice. Poleg tega je tožnik sodišču predložil listine, datirane na 26. 1. 2010, ki nimajo podlage v dejansko sklenjeni kreditni pogodbi. Tožnikov zahtevek temelji na kršitvi temeljnih načel obligacijskega prava (vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic). Toženec je za to svojo trditev predlagal dokaze, vendar jih je sodišče neutemeljeno zavrnilo, zato je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uradni pritožbeni preizkus je pokazal, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v tej pravdi odločalo o usodi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine z dne 14. 10. 2014. Z navedenim sklepom je izvršilno sodišče skladno s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dolžniku (tožencu) naložilo, da mora v treh dneh poravnati upnikovo (tožnikovo) denarno terjatev; obenem je dovolilo predlagano izvršbo in odmerilo upnikove (tožnikove) stroške. Ker je toženec temu sklepu pravočasno in obrazloženo ugovarjal, je izvršilno sodišče 2. 12. 2014 sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavilo in napovedalo, da bo o tožnikovem zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku.

7. Sodišče prve stopnje bi torej, upoštevaje tretji odstavek 436. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 62. člena ZIZ, moralo odločiti o tem, ali bo izpodbijani sklep o izvršbi v delu, ki tožencu nalaga plačilo tožnikove terjatve, ohranilo v veljavi ali pa ga bo razveljavilo. Namesto tega je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, torej v tistem delu, ki ga je izvršilno sodišče že pravnomočno razveljavilo. Pri tem je nekritično sledilo (materialnopravno zgrešenemu) tožbenemu predlogu, ki ga je tožnik podal v dopolnitvi tožbe. Tako je ponovno odločilo o isti stvari, ni pa odločilo, ali mora toženec poravnati tožnikovo terjatev, kot mu nalaga izpodbijani sklep o izvršbi v delu, ki ga izvršilno sodišče ni razveljavilo. Pravdni stranki bi v nastali procesni situaciji lahko predlagali izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), vendar tega nobena od njiju ni storila, zato je nastopila domneva, da je tožnik tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevano toženčevo plačilo denarne terjatve, umaknil. 8. Ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno. Ker je sodišče prve stopnje z ugoditvijo nazadnje postavljenemu tožbenemu zahtevku kršilo to prepoved, je sodišče druge stopnje prvo sodbo brez nadaljnjega razveljavilo in na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP tožbo zavrglo. Na toženčeve pritožbene trditve zato ni treba odgovarjati.

9. Navedena odločitev ima za posledico drugačno porazdelitev stroškovnega bremena (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik v pravdi propadel, mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške, vključno z izvršilnimi (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožencu tako pripada povračilo za plačano sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (55,00 EUR) in povračilo za stroške zastopanja po Zakonu o odvetniški tarifi. Ti obsegajo nagrado za postopek (1.155,70 EUR – tar. št. 3100), nagrado za narok (1.066,80 EUR – tar. št. 3102), pavšalne stroške za poštne in telekomunikacijske storitve (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV. Skupaj znašajo toženčevi stroški postopka na prvi stopnji 2.790,85 EUR.

10. Tožnik glede na izid pritožbenega postopka do povrnitve svojih stroškov za odgovor na pritožbo ni upravičen, medtem ko toženec, ki je s pritožbo uspel, pritožbenih stroškov ni priglasil.