Jedro

Slovenska izključna pristojnost oziroma atrakcija se razlaga širše, kot pa pojem koneksnih sporov, ki štejejo za izključeno kategorijo po Uredbi Bruselj I. Pojem koneksnih sporov po navedeni uredbi je potrebno razlagati restriktivno, kot izključene pa se po njej upošteva le koneksne tožbe, vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati.

Tožbeni zahtevek na uveljavitev lastninske pravice oziroma izločitvene pravice v stečaju, ki vodi k enakim pravnim posledicam, ni izključen iz Uredbi Bruselj I.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.888,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke glede krajevne nepristojnosti in odločilo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pristojno za reševanje predmetnega spora.

2. Tožena stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in odloči, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za reševanje predmetnega spora, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnin, ki se nahajajo v Republiki Avstriji. Obenem v skladu z določili 309. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS št. 126/07 s spremembami, ZFPPIPP) zahteva, da sodišče toženi stranki naloži izvedbo vseh potrebnih pravnih dejanj, da bo lahko tožeča stranka vpisala lastninsko pravico na nepremičnini v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da gre v konkretnem primeru za spor z mednarodnim elementom, saj se sporna nepremičnina nahaja v tujini.

6. Mednarodna pristojnost je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo (prim. tretji odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Po določilu 29. člena ZPP je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim elementom izrecno določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti z določeno vrsto spora, je sodišče Republike Slovenije pristojno za sojenje o tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti.

7. V sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, ki ležijo v državi, je interes države, da odločajo njena sodišča, najmočnejši, zato določijo izključno pristojnost svojih sodišč in v taki zadevi niso pripravljene priznati tuje sodne odločbe (prim. D. Wedam Lukić in ostali, Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 184 – 185). Tudi Republika Slovenija je v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah določila izključno pristojnost slovenskih sodišč (64. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur. l. RS št. 56/99 s spremembami, ZMZPP, in 57. člen ZPP).

8. Na območju Evropske Unije (EU), katere članici sta tako Republika Slovenija kot Republika Avstrija, veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb. Z Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I) je urejena pristojnost za odločanje o večini premoženjskopravnih sporov. 22. člen Uredbe Bruselj I v 1. točki določa, da so v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina. Uredbe Bruselj I se ne uporablja za stečajne postopke, zanje se uporablja Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. 5. 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (Insolvenčna uredba), po kateri je za glavne insolvenčne in morebitne sekundarne insolvenčne postopke na podlagi domneve o središču poslovanja dolžnikovih interesov podana pristojnost po kraju registriranega sedeža dolžnika. Iz 63. člena ZMZPP (kot tudi iz 63. člena ZPP) izhaja za spore v zvezi s stečajnim postopkom pristojnost slovenskega sodišča po kraju sedeža dolžnika, kjer se vodi stečajni postopek. Vendar niti Uredba Bruselj I niti Insolvenčna uredba ne urejata vprašanja, kaj se šteje za koneksne postopke, povezane s stečajnim postopkom. Izpodbijani sklep povzema članek V. Rijavec, Pomen sodišča ES za opredelitev pojma civilne in gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo – 2007, št. 7, stran 1147, GV Založba, 2007. Iz navedenega besedila je razvidno, da po stališču sodišča ES singularni postopki v zvezi s stečajem iz Uredbe Bruselj I niso izključeni, razen če neposredno izvirajo iz stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave. Izključitev iz Uredbe Bruselj I je podana, če postopek z istim procesnim ciljem ne bi mogel nastati brez insolvenčnega postopka. V slovenskem pravu se je opredelitev pojma koneksnega spora izoblikovala v zvezi z atrakcijo pristojnosti k stečajnemu sodišču. Vendar je pojem povezanosti, ki opravičuje atrakcijo, po našem nacionalnem predpisu očitno širši, kot velja za koneksne spore, ki spadajo v izključeno kategorijo po Uredbi Bruselj I. Po nacionalnem pravu je izključna pristojnost predvidena za spore, nastale med stečajem in v zvezi z njim, pri čemer se povezanost s stečajem razlaga ekstenzivno. Med povezane zadeve spadajo vse tožbe, ki se vlagajo med stečajem in vplivajo na stečajno maso. Večinoma so po svoji naravi mogoče tudi zunaj stečajnega postopka, na primer tožba za uveljavitev lastninske ali zastavne pravice (izločitvena in ločitvena pravica v stečaju), tožba na izterjavo terjatev, ki izvirajo iz poslov pred začetkom stečaja. Te tožbe niso neposredna posledica stečaja. Drugače Uredba Bruselj I pri izključitvi upošteva le koneksne tožbe, vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati (na primer tožba na izpodbijanje ravnanja na škodo upnikov, tožba stečajnega upravitelja proti nekdanjemu direktorju družbe v stečaju iz naslova direktorjeve odgovornosti za stečaj, ne pa tudi primeri uveljavljanja terjatev, ki jih je stečajni upravitelj prerekal ali postopki, v katerih stečajni upravitelj uveljavlja terjatve dolžnika).

9. Tako Republika Slovenija, kjer je vložena predmetna tožba, kot Republika Avstrija, na ozemlju katere se nahajajo sporne nepremičnine, sta članici EU, zato je sodišče dolžno uporabiti uredbo EU, ki je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah EU ter prevlada nad nacionalnimi predpisi, ki urejajo isto vsebino.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer sklicuje na stališča sodišča ES, povzeta po omenjenem članku Vesne Rijavec, vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s prvostopnim tolmačenjem le-teh. Pritožnica pravilno opozarja, da po stališču sodišča ES singularni postopki v zvezi s stečajem iz Uredbe Bruselj I niso izključeni, razen če neposredno izvirajo iz stečajnega postopka ali postopka prisilne poravnave. Dr. Vesna Rijavec namreč v omenjenem članku opozarja, da je pojem povezanosti, ki opravičuje atrakcijo po slovenskem pravu, očitno širši, kot velja za koneksne spore, ki spadajo v izključeno kategorijo po Uredbi Bruselj I. Slovenska izključna pristojnost, ki temelji na atrakciji postopkov k stečajnemu postopku, je predvidena za spore, nastale med stečajem in v zvezi z njimi, pri čemer se povezanost s stečajem razlaga ekstenzivno. Slovenska izključna pristojnost oziroma atrakcija se razlaga širše, kot pa pojem koneksnih sporov, ki štejejo za izključeno kategorijo po Uredbi Bruselj I. Pojem koneksnih sporov po navedeni uredbi je potrebno razlagati restriktivno, saj gre za izjemo, ki je niti sama uredba točno ne določa. Po Uredbi Bruselj I se zato kot izključene upošteva le koneksne tožbe, vložene po začetku stečaja z zahtevkom, ki zunaj stečaja ne bi mogel nastati. Tožbeni zahtevek na uveljavitev lastninske pravice oziroma izločitvene pravice v stečaju, ki vodi k enakim pravnim posledicam, zato ni izključen iz Uredbe Bruselj I. Ne glede na oblikovanje tožbenega zahtevka, tako tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice izven stečaja kot tožbeni zahtevek na priznanje izločitvene pravice v stečaju, namreč vodita k istemu cilju, to je k priznanju in vknjižbi lastninske pravice na nepremičninah v korist tožnika. Takšen postopek bi lahko nastal tudi izven stečaja. Poleg tega je tudi konkretni tožbeni zahtevek oblikovan na tak način, da se zahteva ugotovitev lastninske pravice in posledično vpis le-te v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Beljaku. Zato je potrebno uporabiti 22. člen Uredbe Bruselj I glede izključne pristojnosti v sporih glede nepremičnine. V tej zadevi ne gre za koneksni spor, ki naj bi bil iz navedene uredbe izključen.

11. V primeru, ko pride do nasprotja med pravnim pravilom mednarodnega prava oziroma prava EU (izključna pristojnosti po legi nepremičnine na podlagi Uredbe Bruselj I) in pravilom prava Republike Slovenije (izključna pristojnost zaradi atrakcije pristojnosti v zvezi z obstojem stečajnega postopka po pravilih ZPP), je potrebno uporabiti Uredbo Bruselj I. Če bi slovensko sodišče odločalo o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini v drugi državi članici, taka odločitev ne bi imela pravne veljave v drugi državi članici, kjer se nepremičnina nahaja, saj bi to lahko poseglo v njen pravni red – konkretno v njena pravna pravila o izključni pristojnosti sodišč o stvarnih pravicah na nepremičninah. Povezanost spora z lego nepremičnine v tujini je po oceni pritožbenega sodišča močnejša od povezave s stečajnim postopkom, ki se vodi pred slovenskim sodiščem.

12. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbi ugodilo in v skladu z drugim odstavkom 354. člena, točka 3 ZPP v zvezi s členom 18/III ZPP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.

13. Odločitev o stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP. Glede na načelo uspeha v pravdi je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov celotnega postopka, tako na prvi stopnji kot pritožbenega postopka. Te je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ki je v spisu, v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. V primeru plačilne zamude je tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude.