Jedro

Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora delodajalec dokazati, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ni pa mu potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti. Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že, ko so samo ekonomski kazalci slabši oz. da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da pride konkretno do slabših ekonomskih rezultatov oz. izgube. Zato je tožena stranka dokazala, da je obstajal ekonomski razlog že z predložitvijo listin, s katerimi je dokazovala, da je bila v spornem mesecu prodaja na zaposlenega manjša od planirane prodaje.

Razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi se presojajo ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in morebitno zaposlovanje delavcev kasneje ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi in da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji plačati nadomestilo plače, kot če bi delala od odpovedi dalje do vrnitve na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto mesečnih plač, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravic iz 23. in 25. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sporni zadevi odločalo dvakrat in je v prvem sojenju tožbenemu zahtevku ugodilo, v ponovljenem sojenju pa ga je zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je to storilo na podlagi napotila višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je na podlagi maloprodajne opcije (priloga B4) zaključilo, da je bila prodaja na zaposlenega v januarju 2013 za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje in je navedeno štelo kot takšen razlog, ki utemeljuje prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. Sodišče pa ni navedlo nobenih razlogov, zakaj ni upoštevalo dokazov tožnice glede dodatnega zaposlovanja pri toženi stranki potem, ko je bila tožnici pogodba odpovedana. Tožena stranka ni trdila, da ne dosega plana, temveč, da ne dosega plana na zaposlenega. Ob takšnem argumentiranju je jasno, da se sodba v imenovalcu (število zaposlenih) odraža v vrednosti ulomka. Tožnica pa s svojimi navedbami o dodatnem zaposlovanju izpodbija točnost podatkov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odpovedni razlog in odpovedni razlog tudi ne izhaja iz predloženih listin. Izpodbijana sodba glede ugotovitve obstoja poslovnega razloga, nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prihaja v samo s seboj v nasprotje v 10. in 11. točki obrazložitve, saj se po eni strani sklicuje na listino tožene stranke in sicer maloprodajno opcijo, ki navaja, da je prodaja na zaposlenega v januarju 2013 zaostala za planirano prodajo, po drugi strani pa očitno meni, da razlog za odpoved ni bil utemeljen, če se število zaposlenih dejansko ni zmanjšalo, s čimer bi tožena stranka izboljšala rezultat na zaposlenega. S tem pa je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, je tožnici tudi onemogočena učinkovita pritožba, kar predstavlja kršitev ustavne pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Stališče sodišča, da je za obstoj poslovnega razloga že dovolj, da tožena stranka predloži zgolj svoje enostranske listine, ki jih je sama sestavila in pri tem verodostojnost teh listin oz. njihove vsebine v sodnem postopku ni dovoljeno preverjati, je nesprejemljivo in pravno nevzdržno. Tožnica tako izrecno uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva, ki mu ga daje 23. člen Ustave RS. Tožena stranka je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navedla nedoseganje plana na zaposlenega in kot navaja tudi sodišče prve stopnje tožena stranka poslovnega razloga ni utemeljila v absolutnih številkah, temveč v sorazmerju. Glede na navedeno pa je bistvenega pomena ugotovitev, da je tožena stranka v poslovalnici A. zaposlovala nove delavce tudi po tem, ko je odpovedala pogodbo tožnici, kar je bilo ugotovljeno v prvotnem sojenju. Tožena stranka bi zato, v skladu s prvim odstavkom 82. člena ZDR, morala predložiti dokaze o tem, kako je potekalo poslovanje v poslovalnici A. po odpovedi tožnici. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi glede dejstva ali je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, razen tega pa je podana absolutna bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o tem ali je tožena stranka preverila možnost prekvalifikacije tožnice. Sodišče se je v razlogih opredelilo zgolj do možnosti premestitve tožnice na delovno mesto, pri čemer je ocenilo, da tožena stranka v kritičnem času ni imela delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnico. Sodba pa tudi nima razlogov o trditvah in dokazih tožnice, da bi ji tožena stranka lahko ponudila zaposlitev na mestu prodajalke v Supermarketu B. in C., kjer je maja 2013 zaposlila tri nove delavce. Tožena stranka bi morala zadostiti svojemu dokaznemu bremenu, tako da bi z listinami dokazala, kdaj se je pojavila potreba po delovnih mestih v B. in C., vendar tega ni storila. Sodišče bi zato moralo glede na pravilo o dokaznem bremenu šteti, da je šlo za ustrezno zaposlitev, ki pa je tožena stranka tožnici ni ponudila. Prav tako pa je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici, odprla dve novi trgovini v D. in bi lahko v teh trgovinah zaposlila tožnico. Tožnica se tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da so bila delovna mesta, ki jih je tožena stranka objavila v obdobju od 12. 2. 2013 do 26. 2. 2013, za tožnico neustrezna. Zlasti obe delovni mesti prodajalca v E. bi bili za tožnico primerna zaposlitev, saj je bilo v prvem sojenju kot že rečeno ugotovljeno, da je tožena stranka razpisovala nova delovna mesta samo za določen čas. Tudi ni dokazano, da bi vožnja z javnim prevozom v obe smeri trajala več kot tri ure in da gre za preveč oddaljeno delovno mesto. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Sodišče prve stopnje je v sodbi izrecno navedlo, da je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, ker je izkazala, da v kritičnem času ni imela delovnega mesta, na katerega bi lahko zaposlila tožnico. Sodišče prve stopnje pa je ravnalo tudi skladno z napotili Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je navedlo, da samo dejstvo, da je tožena stranka zaposlovala nove delavce ni dovolj za zaključek, da je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Izkazovanje poslovnih rezultatov delodajalca pa ni mogoče drugače kot na podlagi listin, ki opredeljujejo finančne kazalce, takšno stališče pa je zavzelo tudi VDSS v sklepu z dne 30. 7. 2014. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasled.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni navedlo razlogov glede dodatnega zaposlovanja delavcev in s tem kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da je tožena stranka spoštovala tretji odstavek 88. člena ZDR, ker je izkazala, da v kritičnem času, torej ob nastanku odpovednega razloga do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni imela prostega delovnega mesta, na katerem bi lahko zaposlila tožnico. Vsa delovna mesta, ki jih je v tem času razpisala tožena stranka, so bila bodisi preveč oddaljena, bodisi pa se je zanje zahtevala višja stopnja strokovne izobrazbe kot jo je imela tožnica, ob tem pa so bila vsa delovna mesta razpisana le za določen čas in zato tudi niso ustrezala kriteriju ustrezne zaposlitve. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožnice, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev in dokazov tožnice, da ji tožena stranka ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu prodajalke v Supermarketu B. in C., ter da je tam zaposlila maja 2013 tri nove delavce. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem tudi obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in morebitno zaposlovanje delavcev kasneje ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče namreč presoja ali je odpovedni razlog obstajal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, pravilno zaključilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga obstajal resen in utemeljen razlog. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil pri toženi stranki podan poslovni razlog, ki ga opredeljuje 1. alineja prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in s spremembami). V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila v januarju 2013 prodaja na zaposlenega za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje. Glede na navedeno pa se je tožena stranka odločila zmanjšati število zaposlenih na delovnem mestu prodajalec.

Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije, delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti. Poudariti je potrebno, da 47. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da lahko delodajalec organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 261/2013 z dne 28. 1. 2014 in VIII Ips 201/2012 z dne 4. 3. 2013). Delodajalec se lahko odloči za spremembo organizacije dela že, ko so samo ekonomski kazalci slabši oz. da bi preprečil nastalo izgubo in ni potrebno, da pride konkretno do slabših ekonomskih rezultatov oz. konkretne izgube delodajalca. Zato je tožena stranka dokazala, da je obstajal ekonomski razlog že z predložitvijo listin, s katerimi je dokazovala, da je bila v januarju 2013 prodaja na zaposlenega za 1.484,25 EUR manjša od planirane prodaje.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnice, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita že zato, ker je tožena stranka meseca maja 2013 zaposlila tri nove delavce v Supermarketu B. in C.. Tožena stranka je tekom sodnega postopka dokazala, je šlo za zaposlitve novih delavcev štiri mesece po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato navedene zaposlitve niso v nobeni pravno relevantni zvezi z odpovedjo tožnice. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo, se razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi presojajo ob upoštevanju okoliščin v času, ko je delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi in morebitno zaposlovanje delavcev kasneje ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da so neutemeljene pavšalne pritožbene navedbe tožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 22. in 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33-1/91 s spremembami), saj je bila tožnici v postopku pred sodiščem prve stopnje zagotovljena enakost pred zakonom, prav tako ji je bilo pred sodiščem zagotovljeno enako varstvo pravic kot ostalim strankam, kršena pa ji tudi ni bila pravica do sodnega varstva, saj je o njeni zahtevi odločalo pristojno sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnice ne odgovarja, ker pritožbeno sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 1. odstavek 360. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.