Jedro

Soposestnik je upravičen do posestnega varstva proti drugemu soposestniku, ki moti oziroma onemogoča njegovo dotedanje izvrševanje posesti oziroma dejanske oblasti na stvari, ki je v soposesti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka motila tožečo v posesti toplotne postaje s tem, da njenim delavcem dne 27. oziroma 30.1.1998 ni dovolila oziroma ni omogočila dostopa do toplotne postaje. Toženi stranki je naložilo, naj v 8 dneh vzpostavi prejšnje stanje, tako da tožeči stranki oziroma njenim delavcem omogoči dostop do toplotne postaje, in ji prepovedalo v bodoče s takim in podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 116.805,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2000 dalje.

Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi izpovedb prič, ki jih v sodbi ni oziroma jih je napačno povzelo. Iz izpovedb A. C., delavca tožeče stranke, in F. T., delavca tožene stranke, je razvidno, da se je večkrat zgodilo, da prvi ni našel ključa v vratarnici in je zato moral poiskati drugega, pri katerem je bil ključ, nato pa sta skupaj odšla v toplotno postajo. Vsak od njiju je namreč s strani ene od pravdnih strank zadolžen, da skrbi za toplotno postajo. Nikoli prej pa ni bila vložena motenjska tožba, saj je bila ta nepotrebna in ni prihajalo do motenja. Tudi tokrat delavec tožeče stranke ni čakal delavca tožene, pač pa je naročil, naj mu sporočijo, da bo prišel drugič. Tožeča stranka je dne 15.4.1997 protizakonito izključila toplotno postajo, zato se je toženi stranki ni bilo treba bati in ni imela interesa, da ji postaje ne bi hotela odpreti. Tožeča stranka je toženo obvestila o odklopu po tem, ko je toplotno postajo že odklopila. Tožena stranka ji takrat ni onemogočila dostopa do nje. Sodišče je zavrnilo predlagani dokaz z vpogledom v knjigo kontrol, ki izkazuje normalnost dostopa do toplotne postaje. Sodišče je tako odločilo v nasprotju z izpovedbami v postopku in predloženimi listinskimi dokazi. Nadalje je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožeča stranka po svojih pooblastilih le odčitava porabo in kontrolira pravilnost delovanja postaje. Kontroliranje in odpravljanje napak pa je tudi dolžnost tožene stranke. Glede na ugotovljeno soposest je sodišče zmotno zaključilo, da je imela tožena stranka interes, da tožeča ne pride v toplotno postajo. To se je dogajalo vedno, ker je delavec tožeče stranke prihajal nenapovedan. Odklop je bil nezakonit, stranki pa sta se o plačilu vedno dogovarjali. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Na toplotni postaji obstaja zakonsko obvezna soposest in v pristojnosti soposestnikov je, da se dogovorita za izvajanje soposesti. Vsekakor bi bilo normalno, da tožeča stranka toženi sporoči, kdaj bo kontrolo opravila, kar sedaj tudi dela.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar sodišče druge stopnje odgovora v pritožbenem postopku ni upoštevalo, saj je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) se v postopku s pritožbo zoper sklep namreč ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo. Stroški tožeče stranke, nastali z odgovorom na tožbo, tako niso bili potrebni za pravdo in ji jih tožena stranka zato ni dolžna povrniti (1. odstaveke 155. člena ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar smiselno uveljavlja pritožba, ne katere druge od določb, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je glede na ugotovljeno dejansko stanje ugodilo tožbenemu zahtevku.

Na podlagi 1. odstavka 70. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90) ima posest stvari vsak, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje; pri tem se ne upoštevajo pravica do posesti, pravni naslov posesti in dobrovernost posestnika (1. odstavek 78. člena ZTLR). Enako varstvo gre tudi soposestniku proti drugemu soposestniku, ki moti oziroma onemogoči njegovo dotedanje izvrševanje posesti oz. dejanske oblasti nad stvarjo, ki je v soposesti (80. člen ZTLR).

Da sta pravdni stranki soposestnici toplotne postaje v pravdi ni sporno, odločilno vprašanje je, ali je tožena stranka motila posest tožeče s tem, ko delavcu tožeče stranke spornega dne ni izročila ključa za vstop vanjo. Glede tega pritožba zmotno navaja, da sta izpovedbi delavcev obeh pravdnih strank skladni o tem, da delavec tožeče stranke večkrat ni našel ključa v vratarnici in je zato moral poiskati delavca tožene stranke, nato pa sta skupaj odšla v toplotno postajo. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 12.5.1999 (list. št. 17-20), na katerem sta bila oba delavca zaslišana, je delavec tožene stranke le izpovedal, da je mogoče, da je delavec tožeče stranke že kdaj prišel in ni dobil ključa, ker ga je imel sam, ni pa vedel povedati, ali ga je ta potem čakal. Medtem je delavec tožeče stranke izpovedal, da je ključ kot ponavadi zahteval od vratarja, pri katerem je bil spravljen in ki mu ga je na njegovo zahtevo vedno izročil; tokrat mu je pojasnil, da ključa nima. Izpovedal je še, da ključa ni bilo nikjer, niti ne v vratih toplotne postaje. Nobeden od zaslišanih tako ni izpovedal, kar navaja pritožba. Izpovedba delavca tožene stranke v nasprotju z izpovedbo delavca tožeče stranke ni nedvoumna, saj je izrečena v obliki domneve in tako le dopušča možnost drugačnega izvrševanja kontrole. Glede na to ni razloga za dvom o resničnosti tistega, kar je o načinu dotlejšnjega dostopa in o motenju na drugi strani zanesljivo izpovedal delavec tožeče stranke, čeprav izpovedba delavca tožene stranke njegove izpovedbe ne potrjuje neposredno. Sodišče prve stopnje sicer v razlogih izpodbijanega sklepa res tudi ni v celoti povzelo izpovedb obeh prič, vendar Zakon o pravdnem postopku tega niti ne določa. Zadošča, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev in zakaj, ter da je navedlo odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da po zaslišanju prič in ob izvedenih listinskih dokazih (obvestilu o prekinitvi dobave toplotne energije zaradi neporavnanih obveznosti, nalogu za odklop, ugotovitvi o samovoljni vključitvi ogrevanja in zapisu o kontroli zaprtja objekta) sledi navedbam tožeče stranke glede preprečitve vstopa v toplotno postajo in sodišče druge stopnje v takšen zaključek sodišča prve stopnje ne dvomi, zlasti tudi upoštevaje zaključek sodišča prve stopnje, da delavec tožeče stranke ključa spornega dne ni dobil ravno zato, ker je imela tožeča stranka za to interes, in ne, ker se tedaj le po naključju ni nahajal na običajnem kraju. Dokaz z vpogledom v knjigo kontrol, s katerim tožena stranka želi dokazati, da dostopa prej nikoli ni ovirala, pa je v tej pravdi brez pomena, saj je njen predmet konkretno motilno ravnanje z dne 27. oziroma 30.1.1998; da je tožeča stranka dotlej imela nemoten dostop do toplotne postaje, medtem samo še nadalje kaže na to, da je posestnica in tako upravičena do varstva pred motenjem. Tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka prav tako posestnica toplotne postaje in da je dostop do nje stvar dogovora med soposestnicama, so za odločitev o tožbenem zahtevku brez pomena; odločilen je dejanski način izvrševanja posesti. Vprašanji o obstoju obveznosti plačila toplotne energije in zakonitosti odklopa prav tako nista predmet te pravde; sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožena stranka opravila odklop, tožena pa potem sama priklop, upoštevalo le pri že prej povzeti dokazni oceni, potrebni za ugotovitev sicer odločilnega dejstva, da delavec tožeče stranke ni mogel vstopiti v toplotno postajo, do katere je imel prej vedno dostop, tožena stranka pa je imela interes za to, da tožeči prepreči vstop in s tem ponovni odklop toplotne energije, zato spornega dne tudi ni izročila ključa. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.