Jedro

Od zapadlosti občasnih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne tečejo zamudne obresti.

Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke tako, da je razveljavilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in naložilo toženi stranki, da mora od 1.1.1991 dalje tožniku izplačevati akontacijo vojaške starostne pokojnine v rednih mesečnih zneskih. Z dopolnilno sodbo pa je zavrnilo njegov zahtevek, da mu je toženi zavod dolžan plačati od posameznih mesečnih akontacij vojaške pokojnine, zapadlih v plačilo do dneva pravnomočnosti sodbe, še zakonite zamudne obresti. Odločitev o tem delu zahtevka je med drugim utemeljilo s tem, da tožena stranka s plačilom priznane terjatve ni bila v zamudi do dneva, ko je bila s sodbo določena njena višina. Do tega trenutka terjatev še ni bila čista, zato zamude ni bilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožena stranka v paricijskem roku izpolnila obveznost, določeno ji s pravnomočno sodno odločbo. Zato ni izpolnjen bistveni pogoj za priznanje zakonitih zamudnih obresti kot ga določa prvi odstavek 277. člena zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89 - ZOR), - torej zamuda s plačilom zapadlih obveznosti.

Tožeča stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je bilo v sodnem postopku ugotovljeno nezakonito ravnanje toženega zavoda, zaradi takega ravnanja pa je tožnik utrpel škodo. Stališče sodišča druge stopnje, da ni upravičen do zamudnih obresti, ima namreč daljnosežne posledice, da bi smelo obveljati. Opozarja na sodno prakso bivših sodišč združenega dela, ki so priznavala obresti od neizplačanih dohodkov oziroma plače. Zato tožeča stranka predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožnikovi pritožbi zoper prvostopno dopolnilno sodbo ugodi in se mu priznajo tudi zahtevane zamudne obresti.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje v okviru revizijskih razlogov je bilo potrebno opraviti tudi uradni preizkus (386. člen ZPP), ali ni morda prišlo v postopku do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijsko sodišče takšne kršitve ni ugotovilo.

Preizkus uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi pa se ne omejuje zgolj na razloge, ki jih navaja tožeča stranka, saj je revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava.

Po uradni dolžnosti je potrebno ugotoviti, da obe nižji sodišči ob sicer utemeljeni zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zamudnih obresti, nista upoštevali določb prvega odstavka 279. člena ZOR. Z njim je določeno, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa. Obrestovanje občasnih denarnih terjatev je torej prepovedano, razen če zakon to dopušča. Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se spolnjujejo v časovno določenih obrokih ali terminih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok denarne terjatve samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa (lahko se odstopi, zarubi, zastavi).

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (3. člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ - Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) se po določbi 181. člena omenjenega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj. Torej so po svoji naravi občasne denarne terjatve - ki ne temelje na obveznostih iz civilnega prava - in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz prvega odstavka 279. člena ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo prvega odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Omenjeni zakon pa pravice do zamudnih obresti od zapadlih, pa ne plačanih denarnih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne določa. Zakon predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) ter valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda. Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. list RS, št. 5/96) pa npr. to vprašanje v celoti rešuje z določbo 15. člena, ki glede obresti za obračun in plačilo prispevkov napotuje na uporabo določb posebnega zakona, ki se nanaša na zastaranje pri plačevanju davka od dobička pravnih oseb (prvi odstavek).

Tudi zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. list RS, št. 14/92 in 13/93), ki je bil v veljavi v času sojenja v predmetni zadevi in s katerim je zakonodajalec očitno želel zagotoviti sredstvo za ohranitev vrednosti pri navideznem vztrajanju pri načelu nominalizma, ni določil sankcij za plačilo zamude pri ponavljajočih se dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. S tem zakonom je bila določena obrestna mera zamudnih obresti za obveznosti, ki so nastale na podlagi dolžniško - upniškega razmerja po zakonu o obligacijskih razmerjih in za zamudo pri izpolnitvi fiskalnih obveznosti iz naslova davkov, prispevkov, carin in drugih uvoznih davščin (1. člen). Z njim je bilo uveljavljeno načelo, da glavnica denarnih obveznosti ne sme izgubljati realne vrednosti.

Določba prvega odstavka 279. člena ZOR je kogentne narave, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V njej je vsebovana prepoved obrestovanja zapadlih občasnih denarnih dajatev, v kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti od ponavljajočih se dajatev. Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti ne določata, da od zapadlih ponavljajočih dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo ni utemeljen.

V reviziji zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pa sodišče ni zagrešilo. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso v individualnih delovnih sporih, saj pri tem prezre dejstvo, da plači ni mogoče dati značaja občasne denarne terjatve.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).