Jedro

V sedaj že šestem predlogu za delegacijo pristojnosti Vrhovno sodišče znova nanizanih istih okoliščin ni presojalo, saj o istih okoliščinah tožnica ne more doseči ponovnega vsebinskega odločanja. Nova je le okoliščina, da je predsednica sodišča zavrnila tožničin predlog za izločitev razpravljajoče sodnice. Ta odločitev pa zgolj zato, ker ni v skladu z interesi in pričakovanji tožnice in ker v njej drugače presoja delo in postopanje razpravljajoče sodnice kot tožnica, ne more vzbujati dvoma v nepristranskost sojenja pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je pred Okrožnim sodiščem v Krškem vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in deležev na njem, obenem pa je predlagala določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Predlog je bil zavrnjen.

2. V sedaj že šestem predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča tožnica poudarja, da ji v Krškem nikoli ne bo zagotovljeno pravično sojenje. Navaja, da je sodnica po devetih letih izdala sodbo, ki je pravnomočna, nasprotna stranka pa nadaljuje z vlaganjem vlog. Odvetnik je vložil pripravljalno vlogo kar sam, s ponarejenim pooblastilom toženca. Tožencu ne zaračunava storitev, pač pa jih kompenzirata. Iz sklepa, s katerim je predsednica sodišča odločila o tožničinem predlogu za izločitev, je jasno, da zagovarja delo sodnic, jim zaupa in trdi, da opravljajo svoje delo korektno in nepristransko, čeprav so dejstva drugačna. Odločitev je bila kar trikrat razveljavljena, v odgovoru na predlog za izločitev pa je sodnica potrdila javna srečanja sodnikov in odvetnikov kot tudi, da jo je nasprotnikov odvetnik obiskal pred razpisano glavno obravnavo v zadevi. Iz zanesljivih virov ve, da se je odvetnik pogovarjal s sodnico, ko je prevzela zadevo, in sklepa, da je bilo to še večkrat. Podrobneje opisuje dogodek 8. 10. 2014, ko naj bi se odvetnik toženca in sodnice srečali na pogostitvi na vrtu bifeja v Krškem. Pritožila se je na trikrat previsoko odmerjeno sodno takso in sumi, da je bila previsoko odmerjena že tudi prej, a ni opazila. Ne more pričakovati objektivnega sojenja na sodišču, če je predsednica zavzela stališče, da so njene navedbe neutemeljene, zavajajoče in nesramne, da s predlogi želi samo zavlačevati in da njene sodnice delajo korektno in nepristransko. Zavlačevanje koristi njenemu bivšemu možu, ki v tem času nemoteno uživa premoženje. Postopek je želela pospešiti tudi z nadzorstvenimi pritožbami. Rezultat njenega prizadevanja, da se ji zagotovi pošteno sojenje, pa je sovražno razpoloženje sodnikov in predsednice sodišča. 3. Predlog ni utemeljen.

4. Kot je bilo omenjeno, gre za šesti predlog tožnice za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča v tej zadevi. Vrhovno sodišče je že v sklepu I R 38/2015 z dne 2. 4. 2015 presojalo večino okoliščin, ki jih v predlogu za delegacijo tožnica ponovno uveljavlja kot okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost in objektivnost sodišča. To velja za podrobno opisano srečanje sodnic okrožnega sodišča z odvetnikom nasprotne stranke dne 8. 10. 2014, zatrjevan obisk odvetnika pri sodnici pred razpisano glavno obravnavo in dejstvo, da je bila tožnici v postopku previsoko odmerjena sodna taksa. V tem sklepu je Vrhovno sodišče tudi ponovno poudarilo, sicer ob vsakem odločanju pojasnjen namen in smisel instituta delegacije, ki ni v odpravi morebitnih procesnih kršitev ali materialnopravno napačnih odločitev; odpravi teh kršitev so namreč namenjena redna in izredna pravna sredstva. V sedanjem predlogu znova nanizanih istih okoliščin Vrhovno sodišče ni presojalo, saj o istih okoliščinah tožnica ne more doseči ponovnega vsebinskega odločanja. Tudi to je bilo v zadnjem sklepu Vrhovnega sodišča o predlagani delegaciji pristojnosti I R 89/2015 z dne 30. 7. 2015 tožnici že pojasnjeno.

5. Novo okoliščino, ki naj bi pri tožnici vzbudila dvom v nepristranskost sodišča, tako (lahko) predstavlja le okoliščina, da je predsednica sodišča odločila o tožničinem predlogu za izločitev razpravljajoče sodnice. Predlog je zavrnila, v njem pa zapisala, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v sodničino nepristranskost in objektivnost. Po 67. členu Zakona o pravdnem postopku lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da odločitev predsednice sodišča zgolj zato, ker ni v skladu z interesi in pričakovanji tožnice in ker drugače presoja delo in postopanje razpravljajoče sodnice kot tožnica, ne more vzbujati dvoma v nepristranskost sojenja pred pristojnim sodiščem. Nezadovoljstvo stranke z delom ali odločitvami sodišča namreč ne sodi med tehtne razloge, ki bi upravičevali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. 6. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o neodvisnosti in nevtralnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, v konkretnem primeru ne more biti prizadeta, če bo v zadevi sodilo krajevno in stvarno pristojno sodišče. Zato je predlog tožeče stranke zavrnilo.