Jedro

Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen v ponudbenem predračunu navedenim delom in ceni, pri tem pa je očitno spregledalo, da pri pogodbi s klavzulo “ključ v roke” služi predračun in v njem zajeta dela le kot pripomoček za oblikovanje cene, ne pomeni pa, da tožeča stranka del, ki jih ni vključila v predračun, ni dolžna opraviti, če so ta nujna za končni s pogodbo dogovorjeni rezultat. Ni namreč spregledati, da je gradbena pogodba obligacija rezultata. Takšna dela, ki jih je izvajalec predvidel pri oblikovanju cene in jih zaradi spremembe naročnikovih navodil ni treba opraviti, pa nimajo narave manjkajočih del, kot so ta opredeljena v določbi 659. člena OZ pri ceni določeni s klavzulo “ključ v roke” in ki predstavljajo riziko tožene stranke. Izvajalec zato v primeru cene s klavzulo “ključ v roke” nima pravice do plačila za ta dela (ki jih ni izvedel), ima pa pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil.

Izrek

Pritožbi prve in druge tožene stranke se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje razveljavi v točki I. izreka za izpodbijani znesek 29.406,59 EUR, v celoti v točkah II. do V. in v točki VII. izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških prve in druge tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: “I. Zaradi delnega umika tožbe se postopek ustavi glede plačila glavnice v višini 49.406,59 EUR. II. Ugotovi se terjatev tožeče stranke v višini 203.875,00 EUR in v višini 5.618,17 EUR (obračunane in kapitalizirane zamudne obresti), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 191.955,16 EUR za čas od 28. 6. 2008 dalje do plačila, od zneska 11.919,84 EUR za čas od 9. 7. 2008 do plačila, in od zneska 5.618,17 čas od 24. 6. 2010 dalje do plačila. III. Ugotovi se terjatev prvo tožene stranke v višini 65.523,00 EUR, v presežku za še uveljavljanih 474.588,29 EUR pa terjatev prvo tožene stranke ne obstoji. IV. Terjatvi se pobotata v višini 65.523,00 EUR. V. Prvo tožena stranka … je dolžna plačati tožeči stranki ... znesek 143.970,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 126.432,03 EUR za čas od 28. 6. 2008 do plačila; - od zneska 11.919,84 EUR za čas od 9. 7. 2008 do plačila, in - od zneska 5.618,17 EUR za čas od 24. 6. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo. VI. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 11.919,84 EUR za čas od 28. 6. 2008 do 9. 7. 2008. VII. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 12.965,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka prostovoljnega roka za plačilo dalje, do plačila.” Sodbo in sklep sodišča prve stopnje prvotožena stranka izpodbija s pravočasnima pritožbama vloženima po obeh pooblaščencih kot skupno pritožbo. S prvo pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki II., III., IV., V. in VII. izreka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov ter stroškov postopka na prvi stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila. Z drugo pritožbo pa prvotožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje tudi v točki I. izreka za znesek 29.406,59 EUR, drugotožena stranka pa v točki VII. izreka in poleg pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic prve in druge tožene stranke.

Tožeča stranka na pritožbene navedbe ni odgovorila.

Pritožbi prvotožene in drugotožene stranke sta utemeljeni.

K pritožbi zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe.

Prvotožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje kljub pravilni ugotovitvi, da je tožena stranka (pravilno: prvotožena stranka) davčni izvršbi nasprotovala in zahtevala vračilo zneska 29.406,59 EUR, ki ga je tožeča stranka pridobila z davčno izvršbo od prvotožene stranke (sodišče prve stopnje pa je ta znesek očitno vključilo tudi v znesek nasprotne terjatve prvotožene stranke 474.588,29 EUR, za katero je v točki III. izreka ugotovilo, da ne obstoji), v izpodbijani sodbi (prav sklepu) navedlo, da tožena stranka delnemu umiku tožbe tožeče stranke za ta znesek ni nasprotovala (točka 12. obrazložitve) in je o umiku tega dela tožbe odločilo s sklepom v točki I. izreka in postopek v delu glavnice 29.406,59 EUR ustavilo, namesto da bi o ugovoru tožene stranke glede tega zneska vsebinsko odločalo. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju in je v nasprotju tudi z v obrazložitvi navedenimi razlogi.

Odločitev sodišča prve stopnje v točki I. izreka je bilo zato za znesek glavnice 29.406,59 EUR razveljaviti in vrniti v tem delu sodišču prve stopnje v nov postopek (člen 365 točka 3 v zvezi s členom 339/II točka 14 ZPP). Posledično pa je bilo razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka glede dosojenih zakonskih zamudnih obresti v zvezi s tem zneskom.

K pritožbi zoper točko II. izreka izpodbijane odločbe Tožeča stranka kot izvajalka gradbenih del po gradbeni pogodbi sklenjeni z drugotoženo stranko, ki je bila soglasno prenesena na prvotoženo stranko, je s tožbo uveljavljala plačilo opravljenih in obračunanih pogodbenih in dodatno dogovorjenih del, ter obračunanih zakonskih zamudnih obresti, po izstavljenih računih. Zahtevek je uveljavljala primarno zoper prvotoženo stranko in zgolj podredno - eventualno zoper drugotoženo stranko. Toženi stranki pasivne legitimacije prvotožene stranke v tem sporu nista oporekali. Oporekali pa sta zahtevku iz naslova plačila zatrjevanih, po tožeči stranki obračunanih dodatnih del. Vztrajali sta, da tožeča stranka do plačila teh del, zaradi sklenjene pogodbe po sistemu obračuna cene “ključ v roke”, ni upravičena. Uveljavljali sta tudi druge ugovore (nezapadlost terjatve po osnovni pogodbi, ker tožeča stranka ni izročila bančne garancije za odpravo napak v garancijski dobi, manj del, napake izvršenih del, pogodbeno kazen iz naslova zamude izvršenih del). Podredno za primer, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, je prvo tožena stranka v pobot s terjatvijo tožeče stranke uveljavljala svoje nasprotne terjatve iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude del in pogodbeno dogovorjene odškodnine, razlike do polne odškodnine, ker v tem času tožena stranka ni mogla poslovati, znižanje plačila zaradi manj del in napak izvršenih del, zahtevala je vračilo v davčni izvršbi odtegnjenega ji zneska, poleg tega pa je zahtevala tudi izročitev bančne garancije poslovne banke ali jamstveno garancijo zavarovalnice v višini 10 % realizirane vrednosti za vsa dela za obdobje petih let, za streho, konstrukcijo in izolacijo pa desetih let. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da je kot pogodbena stranka v pogodbi nastopala drugotožena stranka, da pa so bile dejansko vse pravice in obveznosti iz sklenjene pogodbe prenesene na prvotoženo stranko, ki je bila tudi dejanski naročnik in plačnik gradbenih del. Zato je ugodilo primarnemu zahtevku tožeče stranke postavljenemu zoper prvotoženo stranko. Svoje pasivne legitimacije prvotožena stranka pritožbeno tudi ne izpodbija.

Nadalje je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da je bila gradbena pogodba sklenjena po sistemu “ključ v roke” in to pritožbeno ni izpodbijano. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve pravilno povzelo materialno pravno opredelitev te pogodbe kot izhaja iz določbe 659. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se z gradbeno pogodbo, ki vsebuje določilo “ključ v roke” ali kakšno drugo podobno določilo, izvajalec samostojno zavezuje, da bo izvedel skupaj vsa dela, ki so potrebna za zgraditev in uporabo nekega celotnega objekta (prvi odstavek). Pravilno je povzelo določbo drugega odstavka istega člena, da v tem primeru vsebuje dogovorjena cena tudi vrednost vseh nepredvidenih in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo. Pravilno je nato sodišče prve stopnje tudi dodatno pojasnilo vsebino te klavzule (v točki 15. izpodbijane sodbe).

Sodišče prve stopnje se je pri tem sklicevalo tudi na Posebne gradbene uzance (PGU) in pri tem navedlo, da sta se pravdni stranki dogovorili tudi za uporabo le-teh, čeprav je bila uporaba PGU, kot to utemeljeno opozarja pritožba, v gradbeni pogodbi izrecno izključena. Vendar pa to na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj razlaga vsebine pogodbe s klavzulo “ključ v roke” v PGU v bistvenem ne odstopa od razlage v OZ.

Sodišče prve stopnje pa v nadaljevanju, pri presoji po tožeči stranki uveljavljanih dodatnih del in pri presoji po toženi stranki zatrjevanih manj del, zgoraj navedene materialnopravne podlage ni pravilno uporabilo. Zato pa je, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ostalo za razsojo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je glede dela tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo stroškov zaščite gradbene jame, ki ga je tožeča stranka uveljavljala kot dodatno - poznejšo delo, ugotovilo, da ta strošek ni zajet v pogodbo s klavzulo “ključ v roke”, ker da gre za povsem ločen sklop gradbenih del, ki ni bil zajet v okvirni pogodbeni vrednosti. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz postavk zajetih v predračunu tožeče stranke, ki je sestavni del pogodbe in v katerem je pri postavki varovanja gradbene jame sicer navedena vrednost del, v seštevku pa je pod to točko navedeno “0”, kar po oceni sodišča prve stopnje pomeni, da za ta del ni bilo predvidenih nobenih stroškov in da torej to delo ni bilo naročeno. Takšno stališče sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno. Sodišče prve stopnje pri presoji teh del ni upoštevalo bistva med pravdnima strankama sklenjene gradbene pogodbe, to je, da sodijo v okvir pogodbene cene vsa dela, ki so potrebna (nujna) za zgraditev in uporabo celotnega objekta, ki se ga je s pogodbo zavezala zgraditi tožeča stranka. Tako so predmet pogodbe vsa tisa dela, ki so nujno potrebna za zgraditev objekta, torej ne le dela, ki jih je izvajalec v času sklenitve pogodbe lahko predvidel, temveč tudi vsa nepredvidena, celo nepredvidljiva dela, ki jih v času sklenitve pogodbe izvajalec ni mogel predvideti pa so nujna za zgraditev objekta. Ni sporno, da je izvajalec s pogodbo prevzel vsa dela za izgradnjo in uporabo supermarketa ... (razen v pogodbi izrecno navedenih del), kamor nedvomno sodi tudi izkop gradbene jame. S tem pa je, glede na sklenjeno pogodbo, prevzel tudi vse stroške vezane na izkop gradbene jame, kamor nedvomno sodijo tudi potrebni stroški varovanja gradbene jame, ki ga je bilo potrebno opraviti zaradi narave zemljišča in je bilo neizogibno potrebno za izgradnjo objekta.

Pri tem ni bistveno ali je bila tožeča stranka seznanjena z geotehničnim poročilom. Je pa v zvezi s tem pritrditi pritožbi, da je bilo to poročilo del projektno-tehnične dokumentacije, kot to izhaja iz gradbenega dovoljenja, ki se na to poročilo tudi sklicuje, kar je navedeno tudi v izvedenskem mnenju. Poleg tega pa je tožeča stranka v ponudbenem predračunu, ki je sestavni del pogodbe, tudi sama zapisala (pri točki 1 Preddela - v prilogi A182), da mora izvajalec pri izdelavi ponudbe upoštevati zavarovanje gradbene jame po geomehaničnem (očitno geotehničnem) poročilu, česar pa sodišče prve stopnje ni presojalo, kakor ni presojalo po prvotoženi stranki podanih razpisnih pogojev in drugih v pritožbi utemeljeno navedenih dokazov. Prav tako je utemeljeno razlogovanje prvotožene stranke, da je riziko izvajalca in gre njemu v škodo, če ni zajel vseh potrebnih del v ponudbenem predračunu, saj bi moral ob sestavljanju popisa del in ocenitve njihove vrednosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Utemeljeno pritožba nadalje opozarja na pojasnilno oziroma opozorilno dolžnost izvajalca kot strokovnjaka, profesionalca na področju gradbeništva, ki je sodišče prve stopnje pri presoji v zvezi s seznanjenostjo tožeče stranke z geotehničnim poročilom in v njem predvidenim varovanjem gradbene jame, ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je dalo prevelik pomen v ponudbenem predračunu navedenim delom in ceni, pri tem pa je očitno spregledalo, da pri pogodbi s klavzulo “ključ v roke” služi predračun in v njem zajeta dela le kot pripomoček za oblikovanje cene, ne pomeni pa, da tožeča stranka del, ki jih ni vključila v predračun, ni dolžna opraviti, če so ta nujna za končni s pogodbo dogovorjeni rezultat. Ni namreč spregledati, da je gradbena pogodba obligacija rezultata.

Ob navedenih materialno pravnih predpostavkah, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je tako zaključek sodišča prve stopnje, da zaščita gradbene jame predstavlja dodatno, poznejše delo, ki ni bilo zajeto v okvir pogodbene cene, in ki je postalo nujno šele zaradi nepredvidenih okoliščin in je šele tedaj naročnik izvedbo zahteval, napačen oziroma vsaj preuranjen. Končno pa niti izvedenec teh del ni opredelil kot dodatna dela, temveč je v točki 3.1.2 varovanje gradbene jame zaračunano v obračunu tožene stranke v prilogi A282 izločil iz obračuna dodatnih del, kar je sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo, ni pa pojasnilo, zakaj je temu sledilo, če je zaključilo, da so bila vsa dela v zvezi z varovanjem gradbene jame dodatna dela. Kolikor pa je sodišče prve stopnje menilo, da sta pravdni stranki ta dela izrecno izvzeli iz pogodbe, potem bi moralo v zvezi s tem ustrezno ugotoviti dejansko stanje in to primerno obrazložiti, upoštevaje obširne trditve pravdnih strank.

Sodišče prve stopnje je glede ostalih dodatnih del, ki jih je zatrjevala in prvotoženi stranki zaračunala tožeča stranka ugotovilo, da so ta dela bila opravljena, da gre za seznam različnih del in da predstavljajo ta dela presežna in nepredvidena dela, ki niso bila zaobsežena v okviru pogodbenih del, ter da vrednost teh del znaša skupaj z DDV 329.941,09 EUR. To svojo odločitev je oprlo na mnenje izvedenca in izračun vrednosti del, ki naj bi ga izvedenec izdelal. Toda, kot utemeljeno navaja pritožba, izvedenec sam ni ugotavljal in ni izračunaval vrednosti dodatnih del, temveč je zgolj povzel obračun tožeče stranke (v prilogi A282), pri tem pa ni pojasnil, zakaj je med večimi (različnimi) obračuni dodatnih del v spisu, kot je na primer obračun v prilogi A281, A286, izbral prav obračun v prilogi A 282, sodišče prve stopnje pa mu je nekritično sledilo, čeprav je tožena stranka temu obračunu vseskozi oporekala. Sodišče se do različnih obračunov tožeče stranke v podatkih spisa ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do v teh obračunih in v predlogih končnega obračuna tožeče stranke različno ovrednotenih dodatnih del. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka vsa dodatna dela v predlogu (prav: osnutku) končnega obračuna z dne 12. 12. 2007 ovrednotila na 124.874,63 EUR (vključno s stroški varovanja gradbene jame). Enako višino obračunanih dodatnih del pa pritožbeno sodišče ugotavlja v obračunu tožeče stranke na list. št. 286 in v zapisniku sestavljenem z dne 3. 6. 2008 v prilogi A14, do katerih pa se sodišče prve stopnje dokazno ni opredelilo in ni pojasnilo zakaj je sledilo izvedencu in obračunu tožeče stranke v višjem znesku obračunanih dodatnih del kot poznejših del. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, katera dela konkretno, razen postavitve škarpe in prestavitve klimata, ki so terjale spremembe projekta, in v kolikšnem znesku posameznega dela, je priznalo tožeči stranki kot dodatna oziroma poznejša dela, torej dela, ki naj bi jih tožeča stranka opravila po dodatnem naročilu, izven pogodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da so bila dodatna dela posledica sprememb, do katerih je prihajalo med gradnjo, tudi sprememb projekta, torej so bila določena dela očitno izvedena namesto pogodbeno dogovorjenih del. Takšna dela, ki jih je izvajalec predvidel pri oblikovanju cene in jih zaradi spremembe naročnikovih navodil ni treba opraviti, pa nimajo narave manjkajočih del kot so ta opredeljena v določbi 659. člena OZ pri ceni določeni s klavzulo “ključ v roke” in ki predstavljajo riziko tožene stranke. Izvajalec zato v primeru cene s klavzulo “ključ v roke” nima pravice do plačila za ta dela (ki jih ni izvedel), ima pa pravico do plačila za dela, ki jih je moral opraviti namesto pogodbenih del zaradi spremembe naročnikovih navodil. V tej smeri je tožena stranka tudi oporekala zahtevku tožeče stranke za plačilo dodatnih del, ko je vztrajala, da je bil dogovor med pravdnima strankama glede opravljenih poznejših spremenjenih del, da se ta ne obračunajo, pač pa da se vrednost dodatnih del poračuna z manj vrednostjo del, ki jih zaradi spremembe ni bilo potrebno opraviti. Sodišče prve stopnje se do teh trditev tožene stranke dokazno ni opredelilo in dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, ker je očitno, glede na njegovo obrazložitev v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, napačno materialno pravno štelo, da gre tudi pri spremembi naročila oziroma projekta naročnika za manj dela v smislu pravila iz drugega odstavka 659. člena OZ, ki predstavlja pogodbeni rizik tožene stranke. Zaradi takšnega napačnega stališča pa sodišče prve stopnje po toženi stranki zatrjevanih manj vrednosti del v zvezi s po tožeči stranki zaračunanimi dodatnimi deli ni ugotavljalo, čeprav je, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče iz dokaznih listin v spisu, konkretno iz obračuna tožeče stranke na list. št. A281, tožeča stranka manj dela tudi sama obračunala in ločeno od obračuna dodatnih del. Da je tožeča stranka manj dela celo upoštevala pri obračunu, pa je zatrjevala tudi sama tožeča stranka, čeprav to iz obračuna v prilogi A 282, na katero je svoje mnenje oprl izvedenec, to ne izhaja.

Pritožbi drugotožene stranke je bilo tako glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo obstoja terjatve tožeče stranke iz naslova dodatnih del oziroma poznejših del in posledično v zvezi s plačilom teh del obračunanimi zamudnimi obrestmi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka v celoti razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP).

K pritožbi zoper točke III., IV. in V. izreka Ker je od odločitve o tožbeni terjatvi odvisna odločitev o pobotnem ugovoru prvotožene stranke, je bilo posledično potrebno razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje tudi v zvezi z odločitvijo o pobotnem ugovoru tožene stranke v točkah III., IV in V izreka, ne da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo z navedbami, ki jih je v zvezi z s pobotnim ugovorom in uveljavljano nasprotno terjatvijo zaradi zatrjevane zamude pri opravljanju del, uveljavljala tožena stranka. Se bo pa s temi pritožbenimi navedbami moralo ukvarjati sodišče prve stopnje, če bo v novem sojenju ugotovilo obstoj tožbene terjatve.

V zvezi s pritožbenim očitkom prvotožene stranke sodišču prve stopnje, da je to z ugotovitvijo, da v presežku za še uveljavljanih 474.588,29 EUR nasprotna terjatev prvotožene stranke ne obstoji (točka III. izreka), zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da ne bi smelo odločati o celotnem pobotnem ugovoru v višini 540.111,20 EUR, ker je ta presegal tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pripominja, da o tem ni enotnega stališča. Sodišče prve stopnje v tem delu, ki je presegel tožbeni zahtevek ni odločalo o pobotnem ugovoru, temveč le o neobstoju terjatve tožene stranke, ki jo je ta uveljavljala s pobotnim ugovorom. Ker je terjatev sama uveljavljala v navedeni višini, torej v višini, ki presega tožbeno terjatev, sodišče pa je ugotovilo, da ta ne obstoji, je logično, da je o tej terjatvi odločilo za celoten znesek. Res pa ne bi bila možna pozitivna ugotovitev obstoja terjatve tožene stranke za cel znesek, temveč le do višine ugotovljene tožbene terjatve, saj je le v tej višini možen pobot (tako je tudi stališče dr. Aleša Galiča v gradivu za izobraževanje z naslovom Ugovor pobotanja v pravdi, 13. maja 2010, Brdo pri Kranju; temu stališču pa se je v gradivu za Gospodarsko pravno šolo z naslovom Problematika v zvezi s poboti - s primeri, oktober 2012, pridružil tudi vrhovni sodnik Franc Testen).

K pritožbi zoper točko VII. izreka Zaradi razveljavitve odločbe sodišča prve stopnje glede glavne stvari, je bilo v posledici razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (točka VII. izreka), ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v pritožbene razloge, ki sta jih sicer utemeljeno uveljavljali prva in druga tožena stranka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku oziroma sojenju ravnati v zgoraj nakazani smeri. Odpraviti bo moralo ugotovljeno postopkovno kršitev, nato pa ob pravilni uporabi materialnega prava popolno ugotoviti za razsojo potrebno dejansko stanje. Odgovoriti pa bo moralo tudi na vse za odločitev pomembne trditve pravdnih strank in pri tem upoštevati trditveno podlago kot izhaja iz spisa.